Uglajeni tank
Poltovornjak ford ranger zmore resnično veliko; v notranjosti ustvarja občutek mestne elegance
Ford ranger ima več osebnosti. Ko ga vidite od zunaj, je očitna njegova velikost. S 5,3 metra ga ni mogoče parkirati na vseh parkirnih prostorih, toda z malce potrpljenja in kakšno prevoženo ulico več lahko najdete prostor zanj tudi v mestu. Zaradi velikosti in črne barve hitro zbode v oči, kar je vsekakor eden od adutov, ki prepričajo kupce rangerja, saj želijo biti opazni v takšnem avtomobilu.
Elegantna notranjost
Če je od zunaj kot tank, se njegova osebnost spremeni v potniški kabini. Do nje si potniki lahko pomagajo s stopničko, toda ko se enkrat znajdejo v kabini, nimajo več občutka, da so v avtomobilskem velikanu. Veliko je usnja in lično oblikovanih elementov, vse je v črni barvi, na armaturni plošči pa prevladuje digitalizacija, čeprav so vseeno ohranili precej fizičnih stikal. Odlagalnih prostorov je dovolj za vse potnike, tudi sedeži so udobni. Spredaj imata oba potnika dovolj prostora, precej bolj tesno je zadaj. Čeprav je to dolg avtomobil, veliko prostora pobere tovorni prostor, ki je pokrit z rolojem. Rangerja v različici, ki smo jo vozili, lahko obremenimo za več kot tono in zadaj pripnemo še 3,5 tone težko prikolico, a za to potrebujemo vozniški izpit kategorije C. In čeprav gre za terenski avtomobil, ki je tudi dovolj odmaknjen od tal, da ga lahko zapeljete po marsikateri neutrjeni poti, imajo potniki zaradi uglajene notranjosti občutek, da sedijo v urbanem vozilu.
Dovolj močan dizel
Pod prednjim pokrovom je dvolitrski turbodizelski štirivaljnik z močjo 153 kW, kar je dovolj za večino obremenitev, toda marsikdo bo raje izbral turbodizelski motor V6. Menjalnik je samodejni desetstopenjski, prestavna ročica je na sredinski konzoli. Priročno je, da se samodejno premakne v začetni položaj, ko avtomobil ugasnete. Blizu menjalnika je še električni regulator okrogle oblike s štirimi možnostmi pogona: zadnji, štirikolesni, štirikolesni z reduktorjem in samodejni, pri katerem sistem sam po potrebi prenaša navor na prednji kolesi. Voznik lahko izbira še med šestimi načini vožnje (pesek, blato/korenine, spolzka podlaga, vleka prikolice, eko, osnovni), na zaslonu pa spremlja terenske podatke, denimo nagnjenost vozila. Poraba je malce presegla deset litrov na sto prevoženih kilometrov, pa nismo divjali. Vožnja je sicer prijetna, brez pretiranega nagibanja, a čez ležeče policaje je vseeno treba zapeljati previdno. V številnih drugih situacijah voznik nima občutka, da upravlja tako zajeten avtomobil. Dobra je tudi osvetlitev okoli vozila, kar je v pomoč, če morate v temi kaj postoriti v bližini. Tovorni prostor je opremljen z več sponkami za pritrjevanje tovora. Ko potegnemo črto, je pri tem avtomobilu vse precej jasno: zanj potrebujete več prostora in pravi namen. Kajti le tako boste izkoristili vse njegove prednosti, ki niso ravno vsakdanje.