Zabela niso le ocvirki in zaseka
Je pika na i, ki jedem zaokroži okus in hkrati vpliva na njihovo teksturo; uporabljamo maščobo, kis pa tudi zelišča in začimbe
vsakdanji kuhinji nenehno govorimo o tem, kako se ta ali ona jed zabeli in s čim ji izboljšamo okus oziroma jo zgostimo. Če smo slučajno v zagati, kaj vse lahko v ta namen dodajamo jedem, Slovar slovenskega knjižnega jezika postreže z definicijo, da je zabela vroča maščoba, ki se dodaja jedem pred serviranjem. In navede še primer, da solato zabelimo z oljem in kisom. Ker med kuhanjem seveda ne kukamo v slovarje, raje poglejmo, kaj se kot zabela uporablja v praksi. Na prvem mestu je res maščoba najrazličnejših izvorov in oblik. Če začnemo z živalskimi maščobami, je tradicionalna kuhinja polna receptov, v katerih kraljujejo ocvirki, zaseka in mast, običajno svinjska, lahko pa tudi kurja. Mast služi kot osnova jedi, na njej recimo pražimo čebulo in zelenjavo za golaž, ričet, joto in druge jedi na žlico, medtem ko ocvirke običajno segrejemo in prelijemo po že končani jedi. Zlahka si jih predstavljamo na štrukljih, kislem zelju ali repi, žgancih, pa seveda solatah. Nestrpno že čakamo sezono regrata, ki ga zapovedano zabelimo prav z ocvirki.
Ko bo sezona stročjega fižola, bomo pripravili polivko iz zaseke in kisle smetane, ki je prav tako priljubljena in pogosta zabela. Z njo naredimo korak od mesnih k vegetarijanskim zabelam, kamor spada bogat nabor omak iz mlečnih izdelkov. V ta namen uporabimo mlade sire, skuto pa zorjene sire,
Vki jih naribamo in zamešamo v jedi. Tako zabelimo enolončnice in rižote, zelenjavne jedi in omake. Jedi bodo prijetno kremaste in okusne tudi z dodatkom smetane in jogurta, kar vegani nadomestijo s kokosovim mlekom.
Če se vrnemo še v staro kuhinjo, ne moremo spregledati prežganja, ki danes sicer ni več na seznamu priporočljivih dodatkov, a nekaterih jedi si brez njega preprosto
Sodobna kuhinja ima raje lahke zabele.