Po gozdovih do samotne planine
Sredi nepreglednih gozdov se odpre velika travnata površina, porasla s posameznimi drevesi.
uhinjska dolina je bila nekdaj ena od glavnih prometnih povezav med Gorenjsko in Štajersko čez prelaz Kozjak. Danes ni več tako, saj se je glavna prometnica preusmerila čez prelaz Trojane. Promet se je na srečo precej preusmeril drugam. Tuhinjska dolina je danes zaporedje vasi na dnu doline, od koder se odcepljajo ceste do zaselkov, ki ležijo že na pobočju Menine planine. Zapeljemo se torej iz Kamnika do vasi Cirkuše in potlej mimo bencinske črpalke strmo v klanec do vasi Češnjice in še naprej do zaselka Okrog. Naše izhodišče je lahko v samem zaselku, kjer se začne markirana pot, lahko pa nadaljujemo naprej po makadamski cesti. Po veliki serpentini se cesta obrne v nasprotno smer in nas pripelje do križišča, kjer se srečamo z markirano potjo iz zaselka. Na planini je nekaj počitniških hišic, mi pa se peš usmerimo na gozdno pot, ki pelje proti vzhodu, kot nas usmerijo smerokazi na velikem drevesnem deblu.
TKar dolgo se vzpenjamo po gozdni cesti, ta počasi preide v kolovoz in od tam naprej je bolj kot ne treba iti po intuiciji. Po dobri uri hoda hoje po gozdu se ta razredči in pred nami se odpre pogled na pobočje Limovske planine. Sredi nepreglednih gozdov je to precej velika travnata površina, porasla s posameznimi drevesi. Še nekaj minut vzpona in pot nas pripelje do planšarije. Limovska planina je ena od številnih planin Menine, na katerih so nekdaj pasli živino, danes pa je ena od redkih, ki so se še ohranile, saj so se številne druge že precej zarasle.
Pozimi ni kaj posebno velike verjetnosti, da bomo srečali veliko obiskovalcev. Lahko pa seveda posedimo na dvorišču planšarije. Pred nami se odpreta lep razgled proti jugu po Tuhinjski dolini globoko spodaj ter pogled na Zasavsko hribovje, Kum in vse do Snežnika daleč na jugu. Vzpon do Limovske planine je vzpon po pobočjih Menine, po širnih gozdovih do samotne planine visoko nad dolino do planine s prelepim razgledom.