Meja je razdelila njihova polja
Nakupov in prodaj slovenskih polj je vse manj Raje kot njive ali gozdove zdaj Avstrijci kupujejo hlode
LIBELIČE • Pred petimi ali šestimi leti se je še zlasti v Apaški dolini, na severovzhodu naše države, dogajala prava invazija avstrijskih kmetov, ki so pokupili domala vse obdelovalne površine, kar jih je pač bilo na razpolago. Nakupov v obratni smeri skoraj ni bilo. »Le kako bi se kaj takega lahko zgodilo, saj avstrijski kmet, ko gre na banko, dobi denar skoraj takoj, mi na bankah pa dobimo denar, če ga sploh dobimo, po težkem križevem potu,« pravi sogovornik J. K. Šlo je za neformalen pogovor.
Bolj kot nakupi oziroma prodaje obdelovalnih zemljišč na obmejnih predelih Slovenije – nekateri neuradni podatki kažejo, izjave prebivalcev, kmetov s teh območij pa to večinoma potrjujejo, da je nakupov ali prodaj vedno manj, Avstrijci pa da raje kot polja zdaj kupujejo hlode – pa ostaja več kot zanimiva zgodba iz Libelič.
Zgodovinska izjema
Po koncu prve svetovne vojne je bilo s saintgermainsko pogodbo, ki so jo 10. septembra 1919, po razpustitvi avstro-ogrske monarhije, z novoustanovljeno Republiko Avstrijo podpisali predstavniki antante, odločeno, da bo meja med državama določena s plebiscitom. Izvedli so ga 10. oktobra 1920. Po izidu plebiscita je cona A na južnem Koroškem, ki so ga poseljevali večinoma Slovenci, pripadla Avstriji. Prebivalci na avstrijski strani meje zato od leta 1919 živijo v Republiki Avstriji, medtem ko so prebivalci na drugi strani meje doživeli vrsto sprememb političnih sistemov, ki so še kako vplivale na prehodnost meje. Ljudje so preživljali nemirne čase spopadov za severno mejo. Vaščani Libelič in okolice so po dveletnem boju septembra 1922 dosegli celo zgodovinsko izjemo – popravek državne meje in vrnitev k matičnemu narodu. Šele s postavitvijo meje pa se je spremenilo življenje prebivalcev ob meji. »Meja je razdelila njihova polja in gozdove, ločila družine in sorodnike, posegla v ekonomski razvoj in socialni ustroj ter posredno vplivala na nadaljnji razvoj kulturne, še posebno pa slovstvene dediščine,« so že pred časom zapisali pripravljavci projekta Koroška 100 let pozneje, ki so jo pripravili Lokalna akcijska skupina Mislinjske in Dravske doline kot nosilec projekta in partnerji: občina Dravograd, Koroški pokrajinski muzej, Koroška galerija likovnih umetnosti in Kulturno prosvetno društvo Libeliče.
Prav delitev meja, ki je razdelila polja, je pozneje privedla do denacionalizacijskih postopkov, dogajale so se poroke, v zapuščinskih postopkih pa je potem kakšno polje postalo last nekoga, ki si je družino ustvaril, denimo, v sosednji Avstriji. Vendar, kot je slišati, težav ni.
Zanimivo pa je, da imajo slovenske čezmejne kmečke organizacije celo svoje združenje. Namreč: leta 2004 so se politične organizacije zamejskih Slovencev v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in na Hrvaškem dogovorile, da kot SLOMAK (Slovenska manjšinska koordinacija) usklajujejo svoje delovanje in nastopajo skupno pred predstavniki in organi Slovenije. Za podoben korak so se pozneje odločile tudi slovenske kmečke organizacije iz navedenih držav. Povezale so se pod skupno streho AGRASLOMAK in 17. maja 2012 na Ptuju podpisale listino o medsebojnem sodelovanju.
V čezmejnem kmečkem združenju koroško zamejstvo predstavljata Skupnost južnokoroških kmetic in kmetov in Kmečka izobraževalna skupnost, Italijo Deželna kmečka zveza Trst, Madžarsko Razvojna agencija Slovenska krajina, Hrvaško pa Kulturno društvo Gorski kotar – sekcija za kmetijstvo. DEJAN VODOVNIK
» MEJA JE RAZDELILA NJIHOVA POLJA IN GOZDOVE, LOČILA DRUŽINE IN SORODNIKE.