Ubijanje resnice
Novinarstvo nikoli ni bil lahek poklic pravo novinarstvo, seveda, pri čemer imam v mislih predvsem raziskovanje ozadij pomembnih zgodb, odgovorno urednikovanje in posredovanje osvetljenih informacij javnosti ter argumentirano in analitično komentiranje aktualnih družbenih, gospodarskih, kulturnih in političnih dogajanj. Izpostavljanje z imenom in priimkom, še posebno danes, v času družbenih omrežij in anonimnih spletnih trolov, ki kritične glasove napadajo tudi ciljno in organizirano, ni mačji kašelj, pravzaprav zna biti precej neprijetna izkušnja, ki lahko nosi dolgotrajne posledice, kot je ogrožanje posameznikove eksistence (v vseh mogočih oblikah). V času lažnih novic in močnejše politične propagande določenih političnih strank in drugih interesnih skupin, ki jih poganjata predvsem pohlep in želja po nadzoru ter moči, je delo novinarjev še toliko bolj oteženo, saj so (tradicionalni) mediji zaradi naštetega izgubili tudi zaupanje dela javnosti. Ljudje danes žal vse manj preverjajo kredibilnost virov, ki jim servirajo (dez)informacije, družba pa se vse bolj privaja na instant podatke in upoštevanje nestrokovnih mnenj, objavljenih na tiktoku in sorodnih mobilnih aplikacijah. Medijska (ne)pismenost je velik problem predvsem mlajših generacij, ki niso več navajene na plačevanje informacij oziroma so jim naročnine na plačljive tradicionalne medije nekaj tujega, splet pa je, kakor nam je znano, poplava neprečiščenih (dez)informacij, ki kar kličejo po tem, da jih neizkušeni posamezniki (ali skupine) povežejo v razne teorije zarote ter tako še okrepijo nezaupanje v resno novinarstvo.
Hja, novinarstvo postaja vedno bolj nevaren poklic, zlasti v Gazi, kjer novinarji za poročanje javnosti o dogajanju na terenu plačujejo grozljivo ceno, so pred kratkim na shodu v podporo medijskim delavcem v Palestini poudarili številni slovenski novinarji. V luči tega so pozvali k takojšnjemu koncu pokola novinarjev brez primere. »To so novinarke in novinarji z imeni in priimki, ki so po podatkih Odbora za zaščito novinarjev izgubili življenje v tej nesmiselni vojni. Z vsakim od njih je odšel pomemben glas, ki svetovni javnosti sporoča, kaj se dogaja na terenu. To je genocid. Genocid resnice. Genocid novinarstva,« je povedal predsednik društva novinarjev Gašper Andrinek, potem ko je prebral imena 88 umrlih novinark in novinarjev, čemur je sledila minuta molka. Novinarka TV Slovenija Helena Milinković je ob tem dejala, da izraelska vojska z namernimi uboji medijskih delavcev, ki med svojim delom nosijo oznake PRESS, ubija tudi resnico. »Še nikoli do zdaj novinarji v nobenem konfliktu niso zaradi svojega dela plačali take grozljive cene kot novinarji v Gazi,« je poudarila in vse strani, še posebno izraelsko vlado, pozvala, da prenehajo napade na novinarje in civilno prebivalstvo ter jih zaščitijo. Pridala je, da sta izraelska vojska in vlada v preteklosti nekatere palestinske novinarje obtožili, da so pripadniki militantnih skupin ali teroristi. »Nikoli teh obtožb proti nobenemu izmed novinarjev nista dokazali,« je dejala in izpostavila, da so palestinski medijski delavci in delavke kronske priče in zbiralci dokazov najhujšega zločina našega časa in da je zato »naša dolžnost, da spregovorimo v njihovem imenu in jih solidarnostno podpremo«.
Novinar Branko Soban je šel še dlje, ko je dejal, da je novinarstvo v zadnjem času postalo »najbolj nevaren poklic na svetu«. Zgolj v Gazi je v zadnjih štirih mesecih umrlo več kot sto novinarjev. V Gazi in na Zahodnem bregu pa vojska oziroma oblast novinarje ne le ubija, temveč tudi zapira. S tem pa se ubija in zapira predvsem resnico.
Zgolj v Gazi je v zadnjih štirih mesecih umrlo več kot sto novinarjev. Naša dolžnost je, da spregovorimo o nevarnostih novinarskega poklica in grozljivi ceni, ki jo plačujejo medijski delavci.