Zganja vragolije in vabi na poroko
Slovenski register nesnovne kulturne dediščine bogatejši za še en vpis Pozvačin mora biti vesel in zgovoren ter spoštovan v sorodstvu
LJUBLJANA • »V Prekmurju je ohranjeno vabljenje na poroko, ki je bilo v preteklosti del tradicionalne poroke,« so zapisali v obrazložitvi in vpisu v register. »Pozvačin v značilni opravi na prošnjo ženina in neveste obiskuje njune sorodnike, sosede, znance ter prijatelje in jih s posebnim, pogosto šaljivim nagovorom vabi na poroko. Na Dólinskem na poroko (gostüvanje) vabi pozvačin ali zvač, na Goričkem vabovec, zvačin, zvač in drüžban, v prekmurskih vaseh z madžarskim prebivalstvom pa vendéghivó ali pozovič. Najpogostejši so pozvačini v Dolinskem delu Prekmurja (Beltinci, Lipa, Odranci, Črenšovci, Turnišče, Velika Polana in Bogojina), še posebno v okolici Beltincev. V vlogi pozvačina največkrat nastopajo poročeni moški, pogosto sorodniki ženina ali neveste, ki jih poprosita za sodelovanje pri vabljenju na poroko. Za naprošenega je to velika čast, zato prošnje nikoli ne zavrne. V vlogi pozvačina lahko nastopa tudi kdo drug. Nekateri mlajši moški nastopajo v vlogi pozvačina le enkrat, nekateri starejši pa večkrat. Pozvačin mora biti vesel in zgovoren ter spoštovan v sorodstvu. Sam poskrbi za primerno opravo, rekvizite in obrazec šaljivega besedila vabila (pozvačinski guč), v hiši, ki vabi na poroko, pa poskrbijo za papirnato okrasje in pomagajo pozvačinu pri oblačenju.«
Uprizarja vragolije
Pozvačin je prepoznaven po zunanjem videzu, še preberemo v registru nesnovne kulturne dediščine: »Čez suknjo ali srajco ima prek obeh ramen ogrnjeno veliko ruto ali na vsaki rami dolgo brisačo z okrasjem iz dolgih pisanih trakov (cmerje) in cvetja iz krep papirja. Pokrit je z okroglim ali koničastim klobukom, okrašenim s papirnatimi trakovi in cvetjem, na vrhu klobuka so zataknjena pavja, fazanova ali petelinja peresa. Obut je v visoke škornje, pod vsakim kolenom ima obešena zvončka, s katerima opozarja na svoj prihod. V eni roki nosi ježevko – sekiro, ovito z ježevo kožo, okrašeno s papirnatimi trakovi in rožami ter z zvončkom. V drugi roki ima trobento ali kravji rog. Pri sebi ima čutari, eno napolnjeno z vinom in eno s prosom. V platneni ali usnjeni torbi ali cekarju iz ličja nosi kruh, bombone za otroke, zemljevid in vabilo. Oblačila in okrasje se lahko po posameznih krajih nekoliko razlikujejo.«
Na poroko lahko vse svate vabi en pozvačin ali pa eden vabi svate neveste in drugi svate ženina, največkrat nekaj tednov pred poroko. Najprej obišče krajevno bolj oddaljene, na koncu še bližnje povabljence. Sosede obišče v četrtek pred poroko. Bližnje povabljence obišče peš, k bolj oddaljenim se po potrebi odpelje z avtomobilom. Ko pride do hiše povabljencev, v šaljivem narečnem govoru pove, kdo ga je poslal ter kdaj in kje bo poroka. Govor vključuje tudi del besedila iz knjižice Starišinstvo in zvačinstvo, prvič natisnjeno leta 1807 in zadnjič 1929., danes pa imajo ta besedila več krajevnih različic. Povabljencem ponudi vino in kruh, domači se zahvalijo za povabilo in pozvačina pogostijo s hrano in pijačo ter mu dajo denarni prispevek. V petek in soboto pozvačin pomaga pri pripravah na gostijo. Na dan gostije v tradicionalni opravi pred cerkvijo počaka svate, potem pa v običajnih oblačilih in ponekod tudi z belim predpasnikom razporeja svate k mizi, pomaga pri strežbi in skrbi za dobro vzdušje.
» PRI SEBI IMA ČUTARI, ENO NAPOLNJENO Z VINOM IN ENO S PROSOM.
Pozvačin že 50 let
Ob vpisu v register nesnovne kulturne dediščine so zapisali, da najstarejši zapisi o pozvačinstvu segajo v prvo polovico 19. stoletja z opisi Jana Čaploviča in pozneje Valentina Belošiča, največ pa je k razumevanju lika pozvačina v poročnem obredju prispeval Vilko Novak. V preteklosti so bili znani vabovci na poroko tudi v Prlekiji (pozafčin) in na Ptujskem polju (zofčin, povabič).
Nosilec enote vpisa v register nesnovne kulturne dediščine je Franc Jerebic iz Lipe pri Beltincih, ki nosi opravo pozvačina skoraj petdeset let, preberemo v opisu v register: »V 70. letih 20. stoletja se je pridružil folklorni skupini, v kateri se je srečal z likom pozvačina. Za to vlogo sta ga navdušila takratni vodja skupine Boris Žalig in član skupine Milan Zrinski, ki je že takrat opravljal vlogo pozvačina in spodbujal vključevanje lika k prikazu spleta folklornih plesov ob predstavitvi ženitovanjskih šeg in navad. Prvo pozvačinsko opravo mu je izdelala Hedvika Križanič iz Gančanov, pozneje so opremo dopolnjevali in tako je sčasoma prevzel vlogo prekmurskega pozvačina kot vabovca na poroko. Pozaval ali vabil na poroke je že več kot 30krat. Veliko truda zahtevata vzdrževanje in obnavljanje pozvačinske opreme. Večina opreme je izdelana ročno, posebej papirnato okrasje.« PRIMOŽ HIENG
V vlogi največkrat nastopajo poročeni moški, pogosto sorodniki ženina ali neveste.