Zmagovalna podoba hmelljarstva v Savinjski dolini
Celjanka Andreja Ravnak je prepričala žirijo natečaja popotniške fotografije Vse se je začelo z ljubeznijo do ustvarjanja in potovanj
NAJPREJ JE BILA ljubezen do ustvarjanja in potovanj, nato je prišla ljubezen do fotografije. Ta je zanjo v zadnjih nekaj letih povsem spontano postala zelo pomembna. Fotografije je Celjanka Andreja Ravnak začela sprva malce zadržano, nato pa vse bolj samozavestno pošiljati na domače in mednarodne natečaje ter osvojila številne nagrade; nazadnje je pred časom zmagala na največjem fotografskem natečaju popotniške fotografije na svetu Travel photographer of the year – TPOTY 2023. Šele po tednu dni se je zavedela, kaj pomeni naziv najboljše popotne fotografinje na svetu – čast, hkrati pa veliko medijsko izpostavljenost, ki je, sicer večinoma za objektivom, ni vajena.
Njene zmagovalne fotografije s podobami hmeljarstva v Savinjski dolini ter valovitih polj v Italiji in na Češkem, ki na trenutke ne delujejo kot fotografije, temveč kot slike na platnu, posebno izstopajo, ker niso narejene v »idealnih razmerah« oziroma optimalnem letnem času, kot je zapisal Chris Coe, ustanovitelj projekta in predsednik žirije.
Arhitektka, ustvarjalka
Prav to, da iz na videz neidealnih razmer zna potegniti največ – s kompozicijskimi veščinami, pravimi kadri in drugimi detajli –, je odlika fotografinje Andreje Ravnak. Je samoukinja, po izobrazbi arhitektka, predvsem pa je ustvarjalka, umetnica, popotnica.
»Seveda ni recepta, kako posneti zmagovalno fotografijo, to se zgodi spontano. Res je, da načrtujemo, predvsem zaradi svetlobe, kdaj bomo fotografirali; praviloma popotni fotografi vstajajo zgodaj zjutraj, čeprav sama nisem ljubiteljica ranih ur. Svetloba je tista, ki naredi fotografijo, ustvari globino, razpoloženje. Redko so razmere zares idealne, a izkoristiti je treba trenutek, ko
je tista, ki naredi fotografijo, ustvari globino, razpoloženje.
si na neki lokaciji. Včasih gre vse prav, imaš krasne jutranje meglice, lepe tople sončne žarke, ujeti moraš le čudovite prizore, drugič pa se je treba precej bolj namučiti. Poiščem, denimo, zanimive sence, ki podajo dobro abstrakcijo. Ali pa se kaj zgodi: nekdo gre čez polje, ujamem trenutke, vtise. Ti niso omejeni le na jutro in večer. Tudi čez dan lahko vreme zelo pomaga, recimo z oblaki, ki se premikajo in po pokrajini rišejo dinamiko s sencami.«
Ena od njenih posebnosti je, da pokrajine fotografira s teleobjektivom. Iz daljave lovi izseke in jih približuje. »Tovrstni objektiv ponuja čar zbite perspektive: med sabo oddaljene dele krajine navidezno zloži skupaj, drugače je kot pri širokem kotu, kjer je občutek prostora popolnoma drugačen. Večina pokrajinskih fotografov dela s širokim kotom, da bi zajeli čim več scene. Mogoče je to lovljenje izsekov iz daljave tisto, kar pri mojih fotografijah izstopa. Zbita perspektiva ima tudi slabost, saj nastajajo dvodimenzionalne fotografije, brez pravega občutka globine prostora. Potem je od mene odvisno, kako poudarim svetlobo, ki znova pričara prostorski učinek.«
S popotno fotografijo se je ljubiteljica narave, ki o sebi pravi, da živi v svojem vesolju, srečala spontano. »Pred kakšnimi petnajstimi leti sem zmagala na lokalnem fotografskem natečaju in za nagrado dobila fotopotep v Toskano. Takrat so fotografi množično hodili v Toskano in od tam prinašali podobne fotografije. V želji biti drugačna me kaj takega sploh ni zanimalo. A potem je bilo na fotopotepu super, družba je bila dobra, prav tako vzdušje, in po spletu okoliščin sem čez nekaj let postala del ekipe, ki vodi fotopotepe.« Tako pod okriljem platforme Digitalna kamera že vrsto let z ljubitelji fotografije obiskuje različne lokacije. V Toskano ali na Moravsko, kjer je posnela tudi serijo zmagovalnih fotografij, gredo dvakrat ali trikrat na leto v različnih sezonah. Tudi zato so nastale serije fotografij, zgodbe, ki rišejo pokrajine v različnih delih leta. Pravi, da buhteča narava, ki jo ima sicer zelo rada, fotografsko zanjo ni tako zanimiva, saj zelena barva izjemno izstopa in ne ponuja toliko možnosti za kreativnost.
Poleg omenjenih destinacij radi obiščejo Provanso, južno Anglijo, Baskijo, arktični sever Norveške, Transilvanijo, kanjon reke Uvac v Srbiji,
» REDKO SO RAZMERE ZARES IDEALNE, A IZKORISTITI JE TREBA TRENUTEK, KO SI NA NEKI LOKACIJI.
Durmitor, Benetke ... Njena potovanja so zdaj vezana predvsem na fotografijo. »Nekoliko pogrešam avanturistične čase, ko sva s sinom šla kam dlje, ven iz Evrope. Čeprav je bil takrat kovček skoraj večji od sina, sva vsako leto kam odpotovala. V Turčiji in Maroku sem opazila, da tudi on precej bolj uživa v pokrajinah kot v mestih. Najbolj mi je v spominu ostalo raziskovanje indonezijskega otoka Sulavezi, takrat je bilo tamkajšnje življenje še precej bolj avtentično. Globalizacija in množični turizem sta z leti pogoltnila tisto zares pristno, to se dogaja povsod po svetu.«
Gore in puščave
Andrejo navdušujeta gola pokrajina in surova geologija. Tudi zato ji je Toskana najbolj všeč, ko je popolnoma gola, ko so polja zorana, pripravljena za setev in delujejo kot sipine, kot valovi. »Če se poglobiš, tudi s prostim očesom v valoviti krajini najdeš ves razpon toplih in hladnih barv, od toplih zemeljskih odtenkov prek sive in modre, vijoličaste – čudovito je.« V dobi, ko smo vsi po malem fotografi s svojimi pametnimi telefoni, s katerimi lahko naredimo korektne fotografije – to se zdi sogovornici zelo pozitivno –, Andreji ostaja upanje, da bo dobra fotografija cenjena tudi v prihodnje. »Res je, da imajo kamere v mobilnikih samodejne nastavitve, denimo, da prepoznajo tip scene in objekte, s pomočjo umetne inteligence pa nastane zelo solidna in všečna fotografija.« Celjanka meni, da se bomo estetike, deloma ali v celoti narejene s pomočjo umetne inteligence, sčasoma nasitili, zato pričakuje, da bo še vedno izstopala originalna fotografija, ki ponuja avtorski pristop.