Kamor koli grem z otroki, me je strah
Protestni shod pred šolo, ki jo je vodil zloglasni ravnatelj Proti spolnim zlorabam otrok spregovorila mati žrtve
TINA HORVAT V sredo popoldne je pred jeseniškim okrajnim sodiščem množica protestno opozorila na problematiko spolnih zlorab otrok in podprla prizadevanja Zavoda Bela roža. Z belimi cvetovi v rokah so se zbrali pred Osnovno šolo Prežihovega Voranca in se odpravili do sodišča, pred katerim so položili cvetje.
Kraj in trasa shoda nikakor nista bila naključna. Na šoli, pred katero so se zbrali, je deloval ravnatelj in športni trener, ki je spolno zlorabil 10-letno deklico in bil januarja obsojen na tri leta in 10 mesecev zapora.
Po podatkih Zavoda Bela roža v Sloveniji trenutno živi kar 25.000 otrok, ki so jih odrasli najmanj enkrat zlorabili. Le šest odstotkov žrtev vloži kazensko ovadbo in le v treh odstotkih sledita sojenje in obsodba. Leta 2022 je bilo 145 prijav, obsojenih le pet.
»To niso ljudje, ki so skriti v nekih kombijih izza ovinka, temveč so ljudje, ki so z nami, ki jim zaupamo. O tem se ne govori in ne piše, spolna zloraba je pogosto skrita, saj se žrtve bojijo spregovoriti. S tem prvim shodom želimo opozoriti, da je spolna zloraba otrok v Sloveniji zelo velik problem, in začeti širše vseslovensko gibanje, ki bo ozaveščalo, pozivalo k sistemskim spremembam in zaščitilo otroke pred spolnimi zlorabami,« je zbrane nagovoril predstavnik Zavoda Bela roža Jaka Petrič. Poudaril je, da so kazni v veliki večini nesorazmerno nizke v primerjavi s škodo, ki so jo storilci povzročili žrtvam, in napovedal, da bodo shode nadaljevali tudi v drugih krajih po Sloveniji.
Ves čas jo je strah
Zbranim je spregovorila tudi mati deklice, žrtve spolne zlorabe. Povedala je, kako je bila
» TO NISO LJUDJE, KI SO SKRITI V NEKIH KOMBIJIH IZZA OVINKA, TEMVEČ SO LJUDJE, KI SO Z NAMI, KI JIM ZAUPAMO.
pretresena, ko se je zavedela, kaj se je zgodilo. Svet se ji je sesul. Spraševala se je, zakaj tega ni že prej opazila, in se obtoževala, da ni znala zaščititi svoje hčerke. Ko je podala prijavo na policiji, je bila prepričana, da bo hči na varnem in da ji bo država pri tem bolj pomagala. »Žal sem bila hitro postavljena pred dejstvo, da bom za zaščito svoje družine morala poskrbeti sama. Prepričana sem bila, da bo osumljencu odrejen pripor, a je dobil le prepoved približevanja. Ves čas me je strah. Kamor koli grem s svojimi otroki, se ves čas oziram čez rame. Najbolj varno se počutim doma, ko lahko zaklenem vrata. Ko sem ga nekega dne videla, kako se je peljal skozi našo vas, sem se začela tresti in panično klicati na policijo. Kazen mu še ni bila izrečena in do njenega nastopa se policisti pogosto ustavijo pri nas doma. Hči me je prej spraševala, zakaj so tolikokrat pri nas, jaz pa sem ji razlagala, da bodo obiske prenehali takoj, ko bo obtoženi zaprt. Sedaj me pogosto vpraša, zakaj še vedno ni zaprt, jaz pa ne vem, kaj naj ji rečem,« je pripovedovala.