Neavtohtoni gozd je ranljivejši
Med iskanjem vzrokov za propad gozda na Vlašiću odkrili izvor smreke Ta raste tudi v Sloveniji, gre pa za pri nas avtohtono vrsto V ČASU, KO POSTAJAJO POLETJA EKSTREMNO TOPLEJŠA, KO NI DOVOLJ PADAVIN, ZAČNEJO RASTLINE TRPETI. Da bi lahko primerjal genetsk
VLAŠIĆ, LJUBLJANA Medtem ko so poskušali pristojni ugotoviti, zakaj se je v začetku leta 2000 na območju planine Vlašić v BiH začelo sušiti na tisoče debel smreke, ter so razloge iskali pri podnebnih spremembah in malih insektih, ki živijo pod lubjem drevesa, so odkrili pravi izvor smreke na tej čudoviti planini. Zgodba izvira iz časa Kraljevine SHS, ko so na območju bivše skupne države divjali požari. Pri nas je smreka sicer avtohtona vrsta, in čeprav ne zaznavamo tako drastičnega primera propadanja, kot je vlašićki gozd, pojasnjuje Gregor Božič z Gozdarskega inštituta Slovenije, je tam, kjer so obsežnejša rastišča smreke, prav tako uvožena iz tujine. »Že profesor na fakulteti nam je razlagal, da so naši gozdovi nastali umetno, vendar pa podrobnosti niso bile znane,« pripoveduje Dalibor Ballian s sarajevske fakultete za gozdove, ki že desetletja proučuje gozdove po BiH. V smrekovem gozdu na Vlašiću je tako pred dvema desetletjema opazil, da se debla sušijo. »To je za gozdarstvo vedno slabo, saj je treba zaradi nekakovostne drevesne mase ukrepati zelo hitro, kar prinaša velike stroške,« pojasnjuje Ballian. Odločen, da bo zadevi prišel do dna, je DNK-material vlašićke smreke primerjal z drugimi populacijami smreke tako v BiH kot v Evropi. Analiza je pokazala, da se vlašićka smreka ni skladala z bosanskimi smrekami, temveč je prišla od drugod.
je obsežen požar uničil gozd.
Med Švico in Francijo
Da bi lahko primerjal genetski material z evropskimi populacijami, je stopil v stik s slovenskim strokovnjakom za gozdove Božičem, ki je prej raziskoval populacije smreke v nekaterih predelih po Evropi. Ko sta primerjala podatke, sta ugotovila, da se smreka z Vlašića, torej iz doline reke Ugar, ujema s populacijo smreke, ki raste na meji med Švico in Francijo. Natančno tega niso mogli opredeliti, kot razlaga Ballian, pa ugotovitve zagotovo kažejo, da je bilo seme smreke prineseno iz tujine. Nadaljnja analiza je pokazala, da so avtohtone vrste smreke tudi bolj odporne proti lubadarju, največjemu sovražniku smreke. »S smrekami na Vlašiću pred dvema desetletjema ni bilo težav, saj klimatske spremembe niso bile tako izrazite, padavin je bilo dovolj, tudi snega. V času, ko postajajo poletja ekstremno toplejša, ko ni dovolj padavin, začnejo rastline trpeti, smrekov lubadar pa zadeve pospeši. Dovolj so trije, da uničijo eno smreko,« je med drugim ugotovil Ballian.
Uničujoči požar
Potem so zagrizli v zgodovino. Po eni od teorij naj bi bilo seme tuje smreke na Vlašiću posajeno pred približno sto leti, ko naj bi območje opustošil požar. Francija naj bi kot zaveznica novoustanovljene države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev donirala semena, čeprav o tem ni pisnih dokazov. Mediji so v avgustu in septembru 1922 poročali o nizu gozdnih požarov, vendar ni bilo dokaza, da je gorelo prav na Vlašiću. Potem pa je Ballian v Arhivu BiH odkril zapisnike žandarmerije o požaru na Vlašiću, kjer je bilo podjetje Ugar. Eden od zaposlenih je navajal, da je zagorelo 8. avgusta 1922 zaradi isker lokomotive podjetja, nekateri pa so navajali, da je bil ogenj podtaknjen. »Čeprav pri nas ni tako drastičnih primerov uničenja, pa se dogaja podobno,« pravi Božič in dodaja, da je naravnih gozdnih rastišč smreke za en odstotek, kjer je torej smreka po naravi prisotna v večjem številu. Rastejo na zgornji gozdni meji nad 1300 metri nadmorske višine, denimo na Pokljuki, Jelovici in tudi na Pohorju, ne bomo pa je našli v Prekmurju in na območju Mediterana. »Tam, kjer so večja rastišča smreke, je ta uvožena in pospešeno sajena, saj je smrekov les še danes cenjen kot zelo kakovosten. Tudi pokljuški gozd je uvožen, ne vemo pa, od kod izhaja,« pravi Božič. Kot pravi, večjega propada smreke ne beležijo, tudi ta na Pokljuki raste in se obnavlja, saj so razmere za rast še vedno dokaj stabilne. »Lahko pa se stvari drastično spremenijo denimo ob vetrolomih, napadu lubadarjev. Da ne bi bilo prevelike škode, bi gospodarstvo lahko počasi prehajalo nazaj na naravno obnovo listavcev, predvsem bukve, s čimer bi se struktura gozdov spreminjala v primarna rastišča. Tveganje zaradi sprememb v okolju vedno obstaja, saj je smreka ranljiva, v nižinah ne obstane,« še dodaja Božič. Vlašićki gozd si je zdaj za malenkost opomogel, ugotavlja Ballian. Na predelih, kjer so odstranili debla, ki jih je napadel smrekov lubadar, so pognale mlade bukve in jelke, ki so na tem območju rasle še pred usodnim požarom. Vendar, opozarja Ballian, se podobno dogaja tudi na drugih območjih regije, kjer so odkrili pogubno vez med smrekovim lubadarjem in neavtohtono smreko. H. D., G. S.