Nekoč so se ga vese
Današnji dan je bil včasih bolj znanitelj luči in svetlobe Po zaljubljeni Ljubljani smo se ob tej priliki sprehodili s turističnim vodnikom
LJUBLJANA Današnje gregorjevo je predvsem praznik luči in svetlobe, dan, ki so se ga v preteklosti veselili zlasti rokodelci, ker so zlagoma spet lahko nehali delati pri luči, a tudi praznik pomladi in – morda še bolj, odkar se nam vsiljuje skomercializirano valentinovo – praznik ljubezni. Skozi nekaj ljubezenskih zgodb v Ljubljani smo se sprehodili s turističnim vodnikom
Tomažem Zavrlom. Kdo ve, koliko se jih spletlo na teh ulicah in koliko se jih še spleta, vsekakor preveč, da bi jih lahko strnili v en sam sprehod.
Ljubezen med Francetom Prešernom in Primičevo Julijo, ki se opazujeta v središču glavnega mesta, se zdi na prvo žogo, a še vedno vzbudi pozornost. Tomaž Zavrl, ki se je kot vodnik med drugim specializiral za točke v Ljubljani, kjer je živel, delal, pohajal in posedal naš največji pesnik, gre urno mimo obličja mlade Julije na Wolfovi ulici 4 in pokaže na sosednjo hišo, kjer je živela ta Prešernova muza. Čeravno lahko njeno podobo gledamo z ulice, je izvirni kip nekoliko bolj skrit, in sicer na dvorišču med Wolfovo 4 in 6. Vrt je danes, kot mnogi v Ljubljani, opremljen z mizicami in spremenjen v kavarno, ob strani stoji spomenik Juliji. Wolfova je bila med festivalom ljubezni LUV, ki ga je pripravil Turizem Ljubljana in se končuje danes, ozaljšana z rdeče-belimi hiškami, razobešenimi med stavbami, kar je bil le del pisanih in svetlečih inštalacij v okviru omenjenega festivala.
Speljal mu je službo in ljubezen
Primičeva Julija se je sicer rodila 30. maja 1816 v hiši na vogalu današnje Stritarjeve ulice in Rotovškega trga, ki jo poznamo tudi kot Krisperjevo hišo. Bila je hči premožnega trgovca Antona Primica in njegove žene Julijane Hartl. Oče je kmalu umrl, skrb za otroka je seveda prevzela mati, ki je bila precej stroga, kakor pove Zavrl, in tako noben snubec ni bil dovolj dober zanjo, seveda niti France Prešeren, ki je Julijo srečeval med njenimi sprehodi po mestu. Služkinja pri njeni družini je bila Ana Jelovškova, s katero je imel
Prešeren burno razmerje in tri nezakonske otroke. Mati Julije Primic je bila tudi njena krstna botra. Prešernova ljubezen do Julije, kot vemo, ni bila uslišana, kar pa ne pomeni, da se njuni življenji nista stikali, kakor se je sogovornik poglobil v trače, stare približno dvesto let. Med drugim je Prešeren delal v pisarni Antona von Scheuchenstuela; delal je brez plačila, saj je potreboval prakso za izpit. Pozneje je prosil za plačo in res se je odprlo mesto, a ga je Scheuchenstuel dal svojemu sinu Jožefu, pripoveduje vodnik. Pa ne le službe, tudi veliko ljubezen mu je speljal ta sin, Julijo Primičevo. V zakonu se jima je rodilo pet otrok. Ko je mož napredoval in postal predsednik novomeškega sodišča, so se leta 1850 skupaj z Julijino mamo preselili v Novo mesto in najeli tamkajšnji dvorec Neuhof. »Ljubljana je bila takrat majhna, za frančiščansko cerkvijo se je že začel Blatni
JE MENDA NEKOČ zaznamovala javno hišo.