Postavil je temelje ekološki teologiji
Izšel je zbornik Vekoslav Grmič, škof pričevalec
police so bogatejše za zbornik z naslovom Vekoslav Grmič, škof pričevalec. Pred časom je bila v Medobčinski splošni knjižnici Žalec njegova predstavitev, ki sovpada z letošnjo stoto obletnico njegovega rojstva. Zbornik, ki so ga sicer nameravali izdati že leta 2020, ob 15. obletnici smrti tega velikega moža, humanista, misleca in teologa, je občinstvu predstavil soavtor prispevkov, univ. dipl. slov. Srečko Rehar, profesor slovenščine na biotehniški šoli v Mariboru, sicer pa savinjski rojak iz Galicije pri Žalcu.
Izjemno odprt
Vekoslav Grmič je kar 17 let služboval v Spodnji Savinjski dolini, in sicer najprej kot kaplan, pozneje kot župnik na Vranskem, zadnjih sedem let še kot prodekan braslovške dekanije. Bil je prvi v Sloveniji, ki je postavil temelje tako imenovani ekološki teologiji. Zbornik nam omogoča poglobljen vpogled v intelektualno zapuščino glasnika in pričevalca evangelijskega krščanstva. »Grmič je bil moj profesor, in sicer tri leta, v četrtem, petem in šestem letniku, in že takrat sva postala prijatelja, čeprav nisem diplomiral pri njem, ampak pri dr. Jožetu Rajhmanu. Grmičeva teologija mi je bila blizu, in ko sem pozneje diplomiral še iz slavistike ter prišel nazaj v Maribor, sva se še bolj povezala. Nekajkrat sem z njim prepotoval celo Slovenijo. Bil je izjemno odprt, njegova teologija pa tista, se mi zdi, da lahko preživi tudi čas, saj postaja vedno bolj aktualna tudi v sedanjem času. Morda bolj kot takrat, ko je Grmič soustvarjal ta teološki slovenski prostor. Za to ima nedvomno zasluge sedanji papež Frančišek. Pogledi teh dveh ljudi bi bili verjetno danes čisto drugačni, kot so bili pogledi papeža Janeza Pavla II., kajti izhajala sta iz dveh čisto drugačnih socializmov, realnega na Poljskem, samoupravnega v Jugoslaviji. Je pa na koncu Janez Pavel II. priznal, da se je zmotil. Napisal mu je opravičilo ob njegovi zlati maši, ki jo je imel na Vranskem, pa tudi posebno posvetilo. Na to je bil Grmič nadvse ponosen in je dejal, da sta s papežem vendarle našla skupni jezik,« pove Rehar.
Je pa na koncu Janez Pavel II. priznal, da se je zmotil. Napisal mu je opravičilo.