Zločin brez kazni
Če se še spomnite, je Slobodana Miloševića na haaškem sodišču branil Toma Fila iz znane srbske odvetniške družine. Še večja legenda je bil njegov oče Filota, ki je branil največje zločince, med njimi tudi 53 na smrt obsojenih. Eden izmed teh je bil Milorad Golubović: narodni heroj, upokojen policist, partijska živina, ki je za takratni režim opravil obilo krvavega dela. Že med sojenjem je priznal, da je pobil približno 1000 ljudi! Bil je hladnokrvni izvrševalec partijskih ukazov, kar ga je privedlo tudi do popolne izgube normalnega vedenja; prepričan je bil, da mu je država dolžna tudi to, da si najde ženo, katero koli. In ker ni dobil, kar je hotel, je sredi belega dne v središču Beograda z revolverjem ustrelil veliko mlajšo ter srečno poročeno mamico dveh otrok Roso Satarić, blagajničarko v supermarketu, in to pred njeno šestletno hčerko, s katero sta ravno prihajali od zobarja. Ob sodni uri jo je držala za roko.
Ker je mislil, da bi lahko bila njegova žena, jo je Golubović že leta zalezoval. Ker pa je šlo za tako pomembnega predstavnika, policija seveda ni ukrepala. Še več, ko so izvedeli, kdo je ubil Roso, se nobena od številnih prič ni želela pojaviti na sodišču. »On bo zunaj že čez leto ali dve, jaz pa imam dva otroka,« je bil izgovor le enega izmed prestrašenih očividcev. In res: ne le, da je namesto smrtne kazni dobil 20 let zapora, iz ječe je prišel že po letu in pol!
Beograjčani so bili poparjeni. Ko pa je začelo zanimati tudi tuje medije, je takratna oblast vse skupaj zatrla s komemoracijo in skromnim obeležjem, ki
Prepričan je bil, da mu je država dolžna tudi to, da si najde ženo, katero koli.
so ga na mestu zločina postavili 8. marca 1970, predvsem pa je oblast zadušila vsakršno pojavljanje tega zločina v medijih, ne le v Srbiji, tudi v Sloveniji.
Čez čas so ljudje pozabili na to tragedijo in čez čas je tudi obeležje padlo z zgradbe.
Ponovno so ga obnovili šele pred dvema letoma, na praznik žensk. To pot so ga postavili na pločnik. Vse odtlej hodijo Beograjčani mimo, a z zavestjo, da je bila na tistem mestu zverinsko pokončana ženska, mama in zvesta žena, le zato, ker je bila ženska, lepa ženska, ki ni hotela nikoli zapustiti svoje družine zaradi nekega neznanca, mimogrede, ta je potem še dolgo živel in dočakal lepo starost. Da je postala Rosa Satarić njegova edina žrtev, ki ima ime, priimek in svoj grob, ob tem pa je postala še resnični simbol v imenu 8. marca tudi pri nas prepogosto zlorabljenega praznika žensk, to gotovo ni bilo v morilčevem načrtu.