Ukradeni otroci
So zgodbe, ki jih je zgodovina podrobno dokumentirala in so se vtisnile v naš kolektivni spomin – slednje dobro poznamo, še posebno iz časa polpretekle zgodovine. Druga svetovna vojna na naših tleh ni neznanka in je bila natančno popisana še posebno v socializmu, ki je svoje povojne temelje pri nas (in širše v nekdanji Jugoslaviji) zgradil na protifašističnem in partizanskem gibanju ter Osvobodilni fronti (OF). A ne glede na to, koliko knjig, študij in filmov je bilo posvečeno tej tematiki, še vedno obstajajo nič manj zanimivi deli naše zgodovine, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov izgubili. (Na) nekatere je pozabila prejšnja oblast oziroma režim, na druge pa kasnejša oziroma tranzicijska. Razlogi so različni in se v njih niti ne bomo spuščali. Včeraj se je v Ljubljani začel 26. Festival dokumentarnega filma (FDF), otvoritveni film je bil novi dokumentarec režiserke Maje Weiss Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Gre za prvi slovenski v celoti arhivsko kolorirani celovečerni dokumentarni film, a zgodba je tista, ki je pritegnila našo pozornost. Slednja namreč govori o ukradenih slovenskih dojenčkih in nacističnem rasnem eksperimentu. Režiserko je fasciniral podatek, do katerega se je dokopala že pred desetletjem, izvedela je namreč, da so nacisti za rasni elitistični program izbirali tudi slovenske otroke. Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna pripoveduje ganljive in pretresljive zgodbe štirih slovenskih otrok Lebensborna: Ingrid von Oelhafen, Hayma Henryja Hayderja, Franca Zagožna in Ivana Acmana, ki so bili del nacističnega rasnega eksperimenta v času druge svetovne vojne. Film je bil posnet v Sloveniji, Nemčiji, Belgiji in na Kostariki, kamor je življenjska pot ponesla štiri nekoč ukradene slovenske dojenčke. Poleg očitnega (in danes žal zaradi Gaze in Ukrajine ponovno aktualnega) protivojnega sporočila film opozori na daljnosežne posledice vojn in odpira vprašanja identitete in skritih zgodb, o katerih je treba javno spregovoriti. Nedvomno. Srhljive usode ljudi, ki so zaznamovale njihovo življenjsko pot in jih celo ponesle (oziroma bolje: odnesle) na druge konce sveta, so vsekakor pomembne tudi za naše razumevanje časa in prostora. Še posebno v obdobju, ko v Evropi ponovno vznikata neofašizem in neonacizem. In to tako očitno in vsem na očeh, kot da se iz zgodovine ne bi nič naučili.
A pričevanja ugrabljenih otrok, danes odraslih ljudi, za čuda niso polna sovraštva ali pristranskega pripovedovanja, temveč skoraj (vsak na videz) neobremenjeno ponujajo svojo zgodbo. To je v pogovoru za spletni portal javne televizije potrdila tudi režiserka Maja Weiss, ki je poudarila, da niti eden od ljudi v filmu ne čuti niti trohice sovraštva. »Niti malo. To je lekcija, iz katere se moramo učiti in ki je bila zame pomembna. Kompromis, dialog, pogovor – ne pa sovraštvo,« je pridala. Program Lebensborn je nacistična Nemčija vzpostavila leta 1935. Njegov namen je bil zajeziti padec natalitete arijske rase na več načinov, tudi z ugrabljanjem »rasno ustreznih« otrok. Idejni vodja Lebensborna je bil Heinrich Himmler, eden od najtesnejših sodelavcev voditelja nacistične Nemčije in vojnega zločinca Adolfa Hitlerja.
Sorodne zgodbe se dogajajo še danes. Tukaj in zdaj. Živimo v nemirnem svetu, kjer so kraje otrok na vojnih območjih, pa naj bo to Ukrajina ali Gaza, marsikje v Afriki, vsakodneven pojav. Številke so grozljive. Čas je, da odpremo oči, zato so filmi oz. dokumentarni filmi, kot je ta o ukradenih otrocih, pomemben dokumenti, ki bi jih moral videti vsakdo, ki bi rad živel v nenasilni in strpni prihodnosti.
Ukradeni slovenski dojenčki so bili izrabljeni za nacistični rasni eksperiment, ki naj bi širil arijsko »nadraso«.