Brez podeželja ni prihodnosti
V Portorožu je potekal 51. kongres Zadružne zveze Slovenije Če ne bo dolgoročne prehranske varnosti, bomo postali marioneta v rokah drugih
PORTOROŽ Letošnji kongres Zadružne zveze Slovenije je potekal v času, ko se evropski in slovenski kmetje soočajo s posledicami zdravstvene, geopolitične, energetske in podnebne krize pa še z regulatornim valom evropskih zahtev zelenega prehoda. Kmetje po Evropi protestirajo, kar pa še ne pomeni, da se ne zavedajo pomembnosti trajnostnega prehoda. Ravno nasprotno. Glavno sporočilo njihovega portoroškega srečanja je bilo pravzaprav zelo jasno, in sicer da je kmetom pri okoljskih ciljih nujno prisluhniti, saj brez njih tudi zelenega prehoda ne bo. Zahteve zelenega prehoda so bile v kmetov vsakdanjik prenesene čisto administrativno in brez prave analize učinkov tako na pridelavo hrane, prehransko varnost, ekonomiko pridelave kot tudi na socialno varnost kmečkih družin.
Za pravično porazdelitev stroškov
Slišati je bilo, da se številne evropske zahteve, s katerimi naj bi prišli do zelenega dogovora, po Evropi prepogosto uveljavljajo povsem brez posluha za lokalne specifike in lokalne skupnosti, to pa je tudi eden od razlogov, ki so na ulice pognali toliko evropskih kmetov.
Jasno je, da cene kmetijskih pridelkov že dolgo ne pokrijejo več dodatnih stroškov, ki izhajajo iz dodatnih pogojev, ki jih zaradi (namišljenega) zelenega dogovora družba nalaga kmetu. Kar pomeni, da je okoljski temelj trajnosti posegel že naravnost v srce ekonomskemu in socialnemu temelju trajnostnega kmetovanja. Z ukrepi bi bilo treba zato zagotoviti pravično porazdelitev višjih stroškov trajnosti in blaginje živali, in sicer med državo, deležnike v verigi oskrbe s hrano ter potrošnike. Nikakor pa ti stroški ne bi smeli pasti izključno na prvega, torej na kmete in na njihove zadruge, kot tudi ne na zadnjega v verigi – na potrošnika. »Protesti, ki jih videvamo po Evropi, so izraz težkega položaja kmetov. Do tega so privedli kriza po pandemiji covida, neusklajen zeleni prehod, problematika s skladiščenjem zalog po napadu Rusije na Ukrajino, negotovost za mlade,« je vse skupaj povzela Agnieszka Maliszewska, podpredsednica evropskega združenja kmetijskih zadrug (Cogeca) in direktorica poljske mlekarske zbornice. Glede poljskih kmetov, ki protestirajo proti evropski kmetijski politiki in uvozu proizvodov iz Ukrajine, pravi, da ni za zdaj na obzorju še nobene rešitve. »Kmetijstvo potrebuje stabilizacijo in finančno podporo, na kar vztrajno opozarjamo tudi vse evropske institucije, sicer je prihodnost te panoge v Evropi skrajno vprašljiva.« Prepričana je, da je 13.500 družinskih kmetij
• 5000 družinskih kmetij, ki se ukvarjajo s pridelavo mleka
• 7000 družinskih kmetij, ki se ukvarjajo s prirejo mesa
• 400 družinskih kmetij, kjer pridelujejo zelenjavo in sadje
• 16 zadrug, ki odkupijo čez 100.000 ton žita na leto
• 5 zadružnih vinskih kleti, ki povezujejo več kot 800 vinogradniških družin
•
resničnost trčila ob ideologijo zelenega dogovora, kar je kmete, misleč, da bodo omejevanja privedla tudi do stečajev v kmetijstvu, močno prestrašilo. »Zato so nekatere zahteve kmetijskih protestov povezane z ustavitvijo ali spremembo zelenega dogovora. Kmetje želijo delati, a potrebujejo spodbude,
in ne omejitev.«
Krutost globalnega trga
»Zadruge so sicer že zdaj vpete v predelovalno in trgovinsko dejavnost, vendar pa nismo pripravljeni na vse izzive trga oziroma konkurence, novih standardov in okoljskih zahtev.
Sodelovanje v zadrugah je pomembno tako za kmete kot za potrošnika, saj je hrana, ki jo ponujamo, brez izjeme slovenskega porekla,« je pojasnil Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije. »Odločevalci, tako na evropski kot na slovenski ravni, so do zdaj pripravljali ukrepe brez potrebnih znanj. Okoljske cilje, vključno z biodiverziteto in kulturno krajino, bo lahko kmetijska politika dosegla le, če bo razumela slovensko kmetijstvo, ki ga v večini predstavljajo srednje ali male kmetije.« Zadruge, članice Zadružne zveze Slovenije, delujejo na podeželskih območjih po vsej Sloveniji. S svojo razvejano mrežo za zbiranje kmetijskih pridelkov z družinskih kmetij, njihovo pripravo za trg, predelavo in trženje vztrajajo v tem okolju, ki se po naravnih danostih, razpršenosti poselitve in kmetovanja ter infrastrukturni opremljenosti niti približno ne more primerjati s poslovnim okoljem
» OKOLJSKE CILJE BO LAHKO KMETIJSKA POLITIKA DOSEGLA LE, ČE BO RAZUMELA SLOVENSKO KMETIJSTVO, KI GA V VEČINI PREDSTAVLJAJO SREDNJE ALI MALE KMETIJE.
v bližini urbanih središč in avtocestnega omrežja. V manj konkurenčnih pogojih slovenskega podeželja le zadruge ohranjajo tudi to mrežo maloprodajnih trgovin za oskrbo kmetij in gospodinjstev. Družinske kmetije skupaj s svojimi zadrugami pa so ne le temelj prehranske samostojnosti in varnosti države, so tudi temelj trajnostnega in enakomernega regionalnega razvoja Slovenije.
Če ne bomo pomagali kmetijam, je bilo slišati na kongresu, in jih podprli pri skupnem vstopu v verige vrednosti prek njihovih zadrug, ki združujejo njihovo ponudbo in ji prek predelave dodajajo vrednost, tedaj njihovi člani (kmetje) ne bodo zdržali teh krutih pogojev, ki jih je na odprti sceni globalnega trga že na pretek in kjer so razlike v cenah tako pri repromaterialu kot odkupu vse večje in vse bolj neizprosne. Zadružniki bodo zato še naprej spodbujali državo, naj vendarle najde v strategiji novega programskega obdobja osrednje mesto pri naložbah tudi za tiste prehranske verige, ki temeljijo na lokalni surovini. »Brez pridelave hrane kot prvega cilja kmetijske politike bomo izgubili enega od temeljev narodne suverenosti, to je dolgoročno prehransko varnost, ki mora temeljiti na čim večji lastni samooskrbi s kmetijskimi pridelki. Če tega ne bo, lahko kaj hitro postanemo marioneta v rokah globalnih igralcev na njihovem političnem in gospodarskem igrišču,« so še opozorili zadružniki.