Pastirica je bila še izvrstna rezbarka
Opazovala je svojega očeta, ki je iz kosov lesa delal panje, kropivčke ali kakšno ročno sončno uro Talent je odkrila, ko je pri enaindvajsetih prišla past na Gojško planino Upodobili so jo tudi nekateri likovni umetniki ter filmski in televizijski ustva
NA GRADU Zaprice v Kamniku bodo jutri odprli razstavo o Jožefi Humar - Debevčevi Zefi, pastirici in rezbarki, obenem pa predstavili knjigo ter pripravili projekcijo filma in dodatnih arhivskih posnetkov. Razstavo, knjigo, film in arhivske posnetke bo predstavila avtorica Andreja Humar Gruden.
Jožefa Humar - Debevčeva Zefa je bila 50 let pastirica na
Gojški planini na območju Velike planine nad Kamnikom. »Bila je izvrstna rezbarka in vsestranska umetnica,« pravi poznavalka njenega življenja in dela Andreja Humar Gruden. »Bila je ženska velikih talentov. Skromna, skoraj neopazna je skrivala v sebi ogromen umetniški potencial. Rodila se je 19. aprila 1904 na Vodicah nad Kamnikom. Odraščala je v veliki kmečki družini in rodbini, ki je cenila svoje korenine ter družinsko in ljudsko izročilo. Med letoma 1911 in 1915 je obiskovala šolo v Mekinjah. Bila je odlična učenka.«
Krasila tudi pirhe
Še kot majhna deklica je velikokrat čepela v kakšnem kotu in risala, dodaja Humar Grudnova: »Gledala je očeta, ki je iz kosov lesa delal panje, kropivčke ali kakšno ročno sončno uro. Rezbarski talent je odkrila, ko je pri enaindvajsetih letih prišla past na Gojško planino. Okrašeni trniči, lepo oblikovani siri, so vzbudili njeno občudovanje, še bolj pa pisave za trniče, okrog 2,5 centimetra široke in 20 centimetrov dolge izrezljane deščice, s katerimi so jih krasili.« Začela je rezljati, rezbariti. Njeno glavno orodje je bil žepni nož. Najprej je rezljala pisave za trniče, potem kropivčke za blagoslovljeno vodo, svečnike, ročaje – primeže za vrata, gospodinjske pripomočke ter okrasne in druge predmete. Krasila je tudi velikonočne pirhe, obarvane s kuhanjem v čebulni slami, na katere je izpraskala ornamente, listke, rože in verske motive.
Njena bujna domišljija se je razživela in iz vsakega koščka lesa, ki je pritegnil njeno pozornost, je naredila umetnino.
Cenil jo je tudi veliki arhitekt Jože Plečnik; ko mu je
DOBRO SI OGLEJTE, KAJ ZNA TA PASTIRICA; KO BOSTE ZNALI TOLIKO KOT ONA, BOSTE ZNALI VELIKO.
Vlasto Kopač
leta 1935 s Planine prinesel Zefine pisave za trniče, je eno odtisnil v plastelin in rekel svojim študentom: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica; ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.«
Pokopana v Mekinjah
Za svoje delo je na razstavah slovenske domače in umetne obrti dobila več priznanj in znak kakovosti, Zveza obrtnih združenj Slovenije ji je leta 1978 podelila naziv mojster domače obrti in mojster umetne obrti, pravi Humar Grudnova: »Jožefa Humar je tudi pisala. Iz nje so vrele besede in misli, ki jih je največkrat zapisovala v svobodnih oblikah, brez velikih začetnic in ločil. Izražale so njen bogati duhovni svet, njena razmišljanja, čutenja in videnja sveta okrog nje. Bila je razmišljujoča in vedoželjna in je veliko brala. Ljudje so jo zelo cenili zaradi njene modrosti in so radi prihajali k njej po nasvete.« Jožefa in njeno delo sta bila predstavljena v številnih člankih v časopisih in revijah ter v odlomkih v knjigah, upodobili so jo tudi nekateri likovni umetniki ter filmski in televizijski ustvarjalci. Umrla je 19. januarja 1982, pokopana je v Mekinjah.
Veliko pastirjev in pastiric se je nekoč v poletnih mesecih zvrstilo na visokogorski paši. Med njimi je nekaj takih, ki si zaslužijo še posebno pozornost. Med pastirsko druščino, ki je v pašnih mesecih »domovala« na odmaknjeni, z redkimi smrekami porasli Veliki planini, je bila pastirica, ki se je po svoje ločila od tamkajšnje pastirske skupnosti na Veliki planini.
Na zložni vzpetini med Pikušekovo in Ožbotovo pastirsko bajto v spodnjem koncu Stovniškega stanu je v domači bajti planovala starejša, prijazna in skromna Debevčeva Zefa, dojemljiva za lepoto oblik in skladnost narave. »Ko je Zefa sredi leta 1925 kot mlado dekle prvič prišla planovat na Dovjo raven, so njeno občudovanje vzbudile lepe stare, umetelno izrezljane pisave za trniče, ki jih je bilo, kot je dejala, na planini še veliko. Menila je, da bi kaj takega znala izrezljati tudi sama, in kmalu je, zgledovaje se po starem vzorcu, z žepnim nožem izrezala svojo prvo pisavo,« pa je o njej zapisal Kopač.
Sanje in občutja
Tako je začela, ne da bi se prav zavedala, rezbarstvo, svojo najljubšo dejavnost, ki se ji je v prostem času na kmetiji in v planini posvečala do konca svojih dni. »V les je vrezovala svoje sanje in občutja, se pri tem učila in izpopolnjevala,« je zapisal pokojni arhitekt, ki je velik del svojega dela in življenja posvetil Veliki planini. »Rezbarila je z ostrim jeklom žepnega noža v prastari zarezovalni tehniki, kot so rezbarili njeni predniki, saj je le tako mogla vrezati drobno ostrorobo, grebenasto in žlebasto okrasje v les. Z leti je razvila, zgledovaje se po likovnih prvinah starih pisav, značilno okrasje, razpoznavno po njeni osebni noti. Ob mnogih ostro rezanih in bogato zasnovanih pisavah se razvrščajo kropivčki, roči in kljuke za vrata, planinski obešalniki in drugi predmeti, vmes pa tudi kakšno večje rezbarsko delo.« Andreja Humar Gruden pravi, da dela Jožefe Humar - Debevčeve Zefe in spomini na njeno osebnost živijo naprej: »Njen zgled nas spodbuja in uči, da osebna rast in uspeh nista privilegij izvoljenih, ampak trdo delo vztrajnih. Zapuščino Jožefe Humar hrani Marko
Humar. Nekaj pisav za trniče in lesenih ročajev (primežev) Debevčeve Zefe je iz zapuščine
Vlasta Kopača, ki jo hrani Medobčinski muzej Kamnik.« PRIMOŽ HIENG