Eksplozija barv zgodnje pomladi
Mrzli vrh se spomladi in jeseni spremeni v en sam cvetoč travnik; do vrha potrebujemo poldrugo uro hoje
rzli vrh je visok 987 metrov in sam po sebi ni nič posebnega, pač še en kopast vrh nad Žirmi v Škofjeloško-Cerkljanskem hribovju. Vendar pa se to dvakrat na leto spremeni: spomladi in jeseni zacvetijo žafrani in jesenski podleski in travniki na vrhu hriba se spremenijo v ognjemet barv. Vsakič po tri tedne, ko vrh postane barvita pravljica. Na Mrzli vrh (oziroma Sivko, kot mu tudi pravijo) vodi kopica poti. Nekatere vodijo iz Idrije, druge iz Žirov. Običajno do vrha potrebujemo uro in pol hoje. Gor vodi tudi asfaltirana cesta, tako da si dolžino vzpona določimo sami.
Tokrat se odpravimo iz Ledinskega razpotja. Do sedla pridemo iz Žirov po šest kilometrov dolgi ovinkasti poti. Kot že ime pove, je na sedlu razvodnica. Vode na vzhodni strani prelaza tečejo v Črno morje, na zahodni strani, ki se strmo spušča proti Idriji, pa v Jadransko. Asfaltirana cesta s prelaza se proti severu zlagoma dviga mimo samotnih kmetij. Po dobre pol ure hoda se pobočje položi in pridemo v
Mvas Ledine, ki stoji na precej veliki uravnavi, obdana z gozdovi. Vas je stara stoletja, o tem pričajo cerkvica iz 16. stoletja sredi vasi, staroslovansko selišče na bližnjem griču in Jurečeva šupa, kjer je v precej veliki zgradbi muzej kmečkega orodja in predstavitev življenja pred stoletji. Za vasjo se cesta spet dvigne v pobočje in gozd. Odcep na levo nas pripelje do precej velike kasarne, ki se stiska v pobočjih Sivke. Dve desetletji in pol je po grebenu nad vasjo potekala meja med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo. Nobena izmed držav ni zaupala drugi in sta mejo utrdili z obrambnima linijama: na italijanski strani je bil to Alpski zid, na jugoslovanski Rupnikova linija.
S ceste se markirana pot usmeri na vrh, ki stoji sredi gozda in, kot zapisano, sam po sebi ni nič posebnega. Na njem stoji še en ostanek preteklosti: eden izmed ohranjenih mejnih kamnov. Najbolj zanimive stvari na Mrzlem vrhu so nekaj minut stran. Kopasta pobočja vrha so travniki in na njih stoji planinska koča. Na meji je nekdaj stala precej velika karavla, od katere ni ostalo nič, nanjo spominja informativna tabla. Vse okoli pa je tisto, kar smo prišli pogledat: morje žafranov po travnikih in razgledi na Karavanke, Julijske, Kamniško-Savinjske Alpe in Škofjeloško-Cerkljansko hribovje. Neprecenljivo.