Zbiral je vzorce na pirhih in kožuhih
Krmar slovenskega narodopisja, ki ga je zanimalo vse, kar je izdelalo naše ljudstvo
BELA KRAJINA je prava zakladnica najrazličnejših vzorcev, ki jih srečujemo na njihovih pisanicah in kožuhih ter otiračih, kot imenujejo svoje brisače. Albert Franc Sič, dolgoletni pedagog in etnolog, je največ pozornosti namenil prav zbiranju narodopisnega gradiva, pomembno delo pa je opravil z izdajo več knjig s tega področja. Med njegove najbolj znane spada Narodni okraski na pirhih in kožuhih. Z izdajo knjig o narodnih nošah je zapustil pomembno sporočilo tudi za današnje dni.
Rokotvorni pouk
Albert Franc Sič se je rodil 22. februarja 1865 v Ljubljani. Njegovega očeta Martina Siča je vojaška služba iz podkarpatske Rusije zanesla v Ljubljano, kjer se je poročil s Frančiško Šušteršič, hčerko učitelja. Po četrtem razredu realke je naredil izpit za vodjo zemljiške knjige v Ložu na Notranjskem. V tej službi ni zdržal dolgo, kajti kmalu se je odločil, da bo nadaljeval študij na realki. Ko je zaključil peti razred te šole (1886), je vstopil v drugi letnik ljubljanskega učiteljišča. Tudi sam je spoznal, da bi utegnil imeti večje veselje z vzgojiteljskim poklicem kot s stavbarstvom, za katero se je navduševal na realki. Sič je leta 1889 maturiral na učiteljišču v Ljubljani in še istega leta je bil imenovan za učitelja na ljudski šoli v Šentvidu. Etnolog Boris Orel poroča, da je bila z njegovim prizadevanjem v Šentvidu kmalu ustanovljena obrtno-nadaljevalna šola, na kateri je z uspehom poučeval risanje, umetno-obrtno mizarstvo (izdelovanje načrtov) itn. »Za pouk na obrtno-nadaljevalni šoli se je Sič usposobil z neumornim zasebnim študijem, raznimi tečaji in izpiti,« pravi Orel. »Tako je leta 1890 opravil na Dunaju tečaj za rokotvorni pouk za dečke, leta 1894 je na državni obrtni šoli v Gradcu dokončal tečaj za učitelje risanja na obrtno-nadaljevalnih šolah, leta 1895 pa je v Ljubljani naredil izpit za pouk na meščanskih šolah. Ob redni zaposlitvi se je še naprej stalno izobraževal in izpopolnjeval. Četrtega marca 1919 je tedanje poverjeništvo za uk in bogočastje v Ljubljani Albertu Siču podelilo naslov profesorja. Ko je bil upokojen, ni prenehal poučevati. Šele 10. januarja 1935 je v 70. letu svoje starosti dal šoli slovo. Leta 1941 mu je umrla žena. Ta izguba ga je zelo prizadela in je dolgo ni mogel preboleti, tudi še potem ne, ko se je leto pozneje drugič poročil. Umrl je 30. julija 1949.«
Poznavalec noš
Sič je veliko sodeloval s slikarjem Maksimom Gasparijem. »V novejšem času lahko po vsej pravici Alberta Siča imenujemo krmarja slovenskega narodopisja, kajti že 30 let se z veliko vnemo ukvarja in zanima za vse, kar je izdelalo in gojilo naše ljudstvo v pretekli in sedanji dobi,« je konec 30. let prejšnjega stoletja zapisal Gaspari. »Ker je poučeval na mestni višji dekliški šoli in ženski realni gimnaziji poleg drugih predmetov tudi risanje, je imel dosti prilike opozoriti in bodriti učenke na krasne naše narodne motive, ki so jih ustvarile marljive roke naših babic in pradedov.
Te motive je uporabljal pri vsaki priliki. Ko je izbruhnila svetovna vojna, je pri pouku ornamentike gojil le naše in slovanske motive.«
Že pred vojno se je Albert Sič strokovno ukvarjal s preučevanjem naših narodnih noš
Avtor prve zbirke slovenskih narodnih ornamentov, ki zaživijo tudi ob veliki noči.
ter je še danes eden najboljših in najbolj veščih poznavalcev na tem področju. Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga o slovenskih narodnih nošah, ki je bila kmalu razprodana, zato je Sič priredil novo izpopolnjeno izdajo, ilustrirano z barvnimi slikami Maksima Gasparija. Naslikane so po navodilih avtorja, deloma pa se naslanjajo na slikarja Franza Kurza zum Thurn und Goldensteina.
Izdal je tudi vzorce naših najznačilnejših okraskov na pirhih in kožuhih s podrobnim opisom in barvnimi risbami, ki jih je sam napravil. To je tudi prva zbirka slovenskih narodnih ornamentov in zato zelo pomembna še danes. Sledila je bogato ilustrirana izdaja narodnega okrasja in motivov na orodju in pohištvu, zatem pa v istem formatu nova knjiga Kmečke hiše in njih oprava na Gorenjskem. Izdal je več kolekcij raznovrstnih razglednic, med katerimi so najpomembnejše tiste s pirhi, ter dvoje serij z vezeninami in aplikacijami.
Opisal igre
V knjigi Narodni okraski na pirhih in kožuhih poleg vzorcev pisanic opisuje bližajoče se praznike: »Kakor pri vseh Slovanih so tudi pri Slovencih velikonočni običaji zanimivi. Za veliko noč pripravljajo gospodinje kolače, potice, povalnice, prekajeno meso, mesene klobase in pirhe. Vse to neso na dan vstajenja blagoslovit in vsak član družine dobi na veliko nedeljo delež tega blagoslova. Vsak pa dobi tudi nekaj pirhov, katerih se zlasti otroci najbolj vesele, saj se z njimi zabavajo na razne načine. Nekateri jih sekajo, drugi jih tolčejo, tretji jih vale po deščicah navzdol itd.«
Albert Sič je vse igre s pirhi podrobneje opisal, dodal pa, da so za igre vedno imeli navadne pirhe, to je enobarvne, rdeče ali druge barve. Poleg teh so gospodinje in dekleta pirhe tudi okraševale, poroča pa, da v Beli krajini imenujejo z ornamenti okrašene pirhe pisanice:
» KO JE IZBRUHNILA SVETOVNA VOJNA, JE PRI POUKU ORNAMENTIKE GOJIL LE NAŠE IN SLOVANSKE MOTIVE.
»Okrašene pirhe dajejo navadno dekleta fantom kot velikonočno darilo. Okraski so izvedeni ponekod fineje, drugod enostavneje, preprosteje. Pri Čehih, Moravcih in Slovakih so posebno krasno izvedeni. Tudi pri nas Slovencih so krasili pirhe in jih krase še dandanes, le žal, da pojema ta običaj od leta do leta in se je po nekaterih krajih že popolnoma opustil.«