V Hiši na hribu si delijo dobre in slabe novice
Pater Karel Gržan v mežnariji ob cerkvi sv. Marjete Še zdaleč ni opravil s svojim egom, je razkril
MEDVODE Kaj pomeni skupnost, kaj povezanost? Kako začutiti drug drugega? »V Hiši na hribu si že deset let prizadevamo, da bi se lahko domačini in obiskovalci srečevali, si delili dobre in slabe novice ... Želimo si ustvariti prostor za prijateljstvo, prostor za objem,« je ob nedavnem druženju pojasnila Zvonka T. Simčič, likovna umetnica in kulturnica iz Žleb v Medvodah, ki v tamkajšnji mežnariji ob cerkvi sv. Marjete s somišljeniki pripravlja razstave, gosti številne dogodke ter sploh neguje pomembno tradicijo svojega domačega kraja in umetnosti.
Ni hiša, ampak dom!
In vsem podobno mislečim ponuja prostor za izmenjavo mnenj in pristno druženje, kakršnega je v današnji družbi, kjer sosed včasih še soseda ne pozna, čedalje manj. Skupnost je v vsakem zgodovinskem obdobju in prostoru pomenila nekaj svojega, drugačnega, a vsem je skupni imenovalec, da v njej ni prostora za egoizem, je poudarila pobudnica srečanja in besedo predala gostu v Hiši na hribu, pisatelju in kaplanu patru dr. Karlu Gržanu, ki je s povedanim seveda soglašal. In pripomnil, da sam še zdaleč ni opravil s svojim egom, a njegova temeljna terapija je ljubezen: ta mu omogoča vračanje k svojemu jazu in umik od vlog, ki nam jih nalagajo svet in pričakovanja okolice. Kar nedvomno občutijo tudi naši šolajoči se najmlajši, ki se v viharju ocenjevanj pogosto spopadajo z osebnostno stisko in iskanjem lastne vrednosti, je še opozoril.
Na bistvo skupnosti nas lahko spomnijo prav takšna druženja, kakršna se pogosto vrstijo v mežnariji, ki pa je po patrovem mnenju več kot le hiša na hribu: je dom na hribu, v katerem nam je toplo, kjer si lahko resničen. Je prostor z dušo, ne le prostor znotraj zidov. Za prav prijetno srečanje je tokrat kot zelo spreten in duhovit pripovedovalec poskrbel predvsem sam s svojimi bogatimi izkušnjami in prigodami ter zbranim domačinkam s stoletno Frančiško Bizant, Malenškovo mamo, na čelu in domačinom popestril sicer deževno popoldne. Njegove modrosti o sodobnem svetu in človekovem značaju so mnoge spodbudile h globokemu razmisleku, zabavne in zanimive prigode, zapisane tudi v njegovih številnih delih, ki so bila zbranim na voljo ob koncu dogodka, pa vse nasmejale do solz.
Po patrovem slovesu se zbranim še ni mudilo domov, ob okusni pogostitvi in v nadvse prijetnem razpoloženju so mnogi poprijeli za čopič z belilom in začeli snovati nov prt, posvečen sveti Marjeti, že simbolno dejanje povezovanja v mežnariji, ki bo svoj prostor zanesljivo našel tudi na kateri od prihodnjih razstav v sklopu živahnega projekta Hiša na hribu.
EMA BUBANJ
Njegova temeljna terapija je ljubezen, ki mu omogoča vračanje k svojemu jazu.