Zakaj bi v kolonah hodili le na Triglav?
Avtor gorniške knjige Hodim, torej grem vabi na pozabljene stezice v samotne konce
založba pod okriljem Planinske zveze Slovenije (PZS) je izdala novo knjigo, leposlovni prvenec Marjana Bradeška Hodim, torej grem. Knjiga z zgovornim naslovom je prava hvalnica naravi in povabilo v skrivnostni svet gora, saj z 32 zgodbami prebuja navdih za odkrivanje prelepih, manj obiskanih koncev pri nas in tudi zunaj meja Slovenije. S knjigo na PZS želijo vsaj nekoliko razpršiti množični obisk gora in razbremeniti najbolj oblegane gorske vršace.
Med najbolj divjimi in samotnimi konci je Trnovski gozd na robu Idrijskega hribovja, kjer se med Dolenjo Trebušo in Čepovansko dolino dviguje vrh Skopica (863 m). Pot do njega pa vodi mimo že davno zapuščenih vasic, skozi prav zdaj zeleneče bukove gozdove in čez cvetoče travnike. Prav ta večini od nas povsem neznani vrh, ki kljub skromni višini ponuja veličastne razglede, je Marjan Bradeško izbral za novinarsko predstavitev svoje knjige in skupaj z urednikom Planinske založbe in Planinskega vestnika Vladimirjem Habjanom na čudovito spomladansko turo popeljal četico gorskih novinark in novinarjev.
Kraljevski razgledi
»Glavna značilnost tur v knjigi so samota, divjina in tišina. V teh časih so vrhovi, kjer ni množic, že kar nekaj posebnega. Zakaj bi vsi v kolonah hodili le na Viševnik in Triglav ali vselej le na Grmado, če gremo lahko morda tudi na Skopico ali še kam drugam? Tukaj, na primer, lahko prekrasne Julijce vidimo z druge strani, s povsem drugimi očmi,« je na prvem postanku povedal Bradeško.
In res se nam na vrhu odprejo kraljevski razgledi na razdrapan in naguban svet pod nami in vse naokoli.
Kot iz letala občudujemo Govce, ki se dvigujejo nad rekama Trebuščica in Idrijca, na drugi strani se razprostirajo Banjšice, na severu se nad pomladno ozelenelimi griči in planotami bohoti bel venec Bohinjsko-Tolminskih gora v Julijskih Alpah, čez katere lahko vidimo tudi Triglav. Tik pod nami se razprostre še tukajšnja burna geološka preteklost, ki je ta svet dobesedno razklala na številne grape, z znamenitima idrijskim prelomom in grapo Gačnik na čelu.
Pot na Skopico je tudi pot v zgodovino. Na prostranih pašnikih Malih in Velikih Vrš pa le še ruševine pričajo o tem, da so nekoč tam živeli ljudje. Zadnji je umrl leta 1970. Bradeško nam pove, da je bilo življenje tod zelo težko, saj na kraški planoti ni vodnih izvirov, poleg tega so imeli dostop le po ozkem in strmem kolovozu.
Iz hribov vedno poln optimizma
Magister računalništva iz