Katarine in Danija
Včasih jim ne sledim. Trudim se vnaprej pripravljati jedilnik. Radi imamo tako jedi na žlico kot tudi pico, testenine. Mislim, da je pri nas pomembna raznolikost jedi, da se stvari ne ponavljajo. Skoraj vsak ima kakšno jed, ki je ne mara. Kadar je na jedilniku, je pač ne je,« iz prve roke izvemo, kaj radi jedo. Vmes spoznavamo otroke, najstarejših ni doma, šola in dijaški dom, peterica, ki je prisotna, pa je prisrčna in dobrovoljna. »Tudi živali imamo doma, z nami so kuža Leni, papiga Grizli in ribe, imamo še pitona,« nam pove Ignacij, ki obiskuje drugi razred osnovne šole. Za živali lepo skrbijo, vsak od njih ima svojo zadolžitev, Katarina in Dani pa svoje otroke učita tudi domačih opravil. »Že kar dolgo, več let, imamo seznam domačih opravil, ki se ga trudimo držati. Imamo urnik, na katerem je za vsak dan v tednu napisano, kaj ima kdo za postoriti. Predšolski otroci so izvzeti s seznama. Njihova dolžnost je redno pospravljanje igrač, s katerimi so se igrali,« razkrije Katarina. To nam potrdi Pavle, četrti razred obiskuje, kot oče obožuje košarko. Pavle je bil včeraj, v petek, zadolžen za pospravljanje mize, čisti pa tudi stopnice in WC.
Velika noč je tu
V teh prazničnih dneh je tudi pri Cukjatijevih veselo in prijetno. »Velika noč, največji krščanski praznik, ima velik prostor v naši družini. Želiva, da se pripravimo na praznike, pravzaprav od velikega četrtka, velikega petka in do velikonočne vigilije, tako notranje s spovedjo, obiskom obredov in svetih maš kot tudi zunanje s pripravo velikonočnih jedi, blagoslovom hiše in v končni fazi pospravljanjem našega doma. Veselo je in vsi smo v pričakovanju,« pove Katarina. Dani pa pristavi, da zaradi večjega števila majhnih otrok trenutno prakticirajo večerno družinsko molitev, ki vključuje zahvalo vsakega člana, da se zahvali za kakšno lepo stvar, ki se mu je zgodila tisti dan.
»Vera je pomemben steber v naši družini. Poskušava jo jim približati predvsem z zgledom. Ni vedno lahko. Vsi smo ljudje, včasih je težko stvari razumeti v veri, predvsem ko so čustva, kot so jeza, žalost, strah ..., močna. Molimo zvečer, zjutraj, pred obroki ter jih učiva, da se z molitvijo obračamo na boga v veselih in težkih trenutkih,« o pomenu vere razmišlja Katarina. »Priznam, da ni vedno lahko, da moram velikokrat izstopiti iz cone udobja. Da je že zaradi velikega števila družinskih članov lahko veliko nesoglasij. Da se z ženo zaradi raznih skrbi, nesoglasij, utrujenosti, sporečeva. In ravno vera je tista, ki nama pomaga, da to premagava. Zame idealen zakon ni zakon, v katerem ni nesoglasij. Zame je idealen zakon takrat, ko sva se pripravljena po hudem sporu usesti, pogovoriti in si oprostiti. Veliko družino večkrat primerjam s hojo v hribe. Višji ko je hrib, težja in napornejša je hoja. Ko si pa na vrhu, je trud toliko bolj poplačan,« pa Dani odkrito pove o izzivih, ki jih prinaša 11-članska družina.
Z otroki preživita ves svoj čas, Dani kot župan Vrhnike si tako organizira urnik, da je v soboto in nedeljo z družino. Takrat je še več časa za igre: starejši obožujejo strateške igre. Tudi na počitnice se radi odpravijo. »Zadnja leta je to že kar karavana. Vsi radi potujemo in spoznavamo nove kraje. Zadnja leta se odpravljamo z obema avtoma in počitniško prikolico. Pozimi za nekajdnevno smučanje poiščemo kakšen apartma ali hišico. Dnevna migracija od doma bi bila z vso smučarsko opremo prevelik logistični zalogaj,« nam pojasni Dani. Z veliko družino so povezani tudi visoki stroški. »Čeprav slovenski pregovor prav, najprej štal'ca, potem pa kravca, sva se poročila, ko sem bi še študent, da o štal'ci sploh ne govorim. Kako sva takrat zmogla, tudi meni ni jasno. Tudi pozneje, ko sva prenavljala hišo in sva praktično vsa sredstva vložila vanjo, smo se z otroki vedno odpravili na počitnice. Nič običajnega ni bilo, da sva
»imela na računu nič evrov in sva prejela plačo šele na poti ali drugi, tretji dan dopusta. Nikoli tudi nisva odklonila, ko so nama prijatelji podarili rabljena kolesa, rolerje … Mobitele dobijo otroci šele v srednji šoli. Sam sem šele pred kratkim zamenjal svoj 25 let star avto,« Dani predstavi finančno stanje in izzive, pred katerimi sta z ženo.
Ker imata devet otrok, sta jih kdaj tudi slišala. »V živo je bila kakšna opazka v trgovini. Tudi na družbenih omrežjih. Seveda mi ni vseeno. Ljudje nimajo realnega vpogleda v našo družino. Kar je normalno. Pisati komentarje kar tako je čisto brezčutno. Naj to velja za vsako stvar,« o tej temi dodaja Katarina. »Slišim tako negativne kot pozitivne. Pozitivne predvsem od starejših ljudi in ljudi, ki zaradi kakšnih zdravstvenih težav niso mogli imeti otrok,« pa Dani očetovsko postavi piko na i. Otroci rastejo in se razvijajo, starši so na to ponosni. »Lepo jih je gledati, kako odraščajo in kako puščava pečat v njihovih življenjih. Odraščajo in živeli bodo v časih, ko se je treba boriti in postaviti za svoje vrednote in prepričanja,« pravi Katarina. »Želiva jim modrosti, altruizma, da bi spoštovali sebe in druge, upanja, želje po iskanju resnice, veselja do dela, vztrajnosti in veselja do življenja,« pa sklene Dani.
VERA JE POMEMBEN STEBER V NAŠI DRUŽINI. POSKUŠAVA JIM JO PRIBLIŽATI PREDVSEM Z ZGLEDOM.