Najlepši je spomladi
Med aprilom in junijem se Volčji Potok, naš največji, najlepši in najbolj znani arboretum, spremeni v kakofonijo barv
olčji Potok velja za naš največji, najlepši in najbolj znani arboretum. Na 88 hektarjev veliki površini med več jezeri najdemo množico rož, trajnic, grmovnic in dreves z vsega sveta. Obisk arboretuma je zanimiv vse leto, menda pa je najlepši v spomladanskem času, ko drugo za drugim zacveti prav vse, kar park premore. Med aprilom in junijem se park spremeni v pravo kakofonijo barv.
Vendar pa lahko na Volčji Potok pogledamo tudi drugače. Razloženo naselje in dva gradova v severozahodnem delu Posavskega hribovja na levem bregu Kamniške Bistrice v občini Kamnik imajo tisočletno zgodovino. Po legendi se je
Vime Volčji Potok ali Wolfsbuehel kraja prijel zaradi volkov, ki naj bi stoletja živeli in plenili po okoliških gozdovih.
Stari grad na gričku nad vasjo se v zgodovinskih virih prvič omenja davnega leta 1220. Zaradi neprestane turške nevarnosti in kočljivih varnostnih zadev so se pri nas gradovi kot trdnjave na nedostopnih vrhovih ohranili bistveno dlje kot v precejšnem delu Evrope. Turška nevarnost je minila po veliki zmagi pri Sisku leta 1593 in v
17. stoletju so številne stare, vlažne in neudobne utrdbe zapustili in v bližini na ravnini zgradili nove graščine. Prav to se je zgodilo v Volčjem gradu. V obdobju Valvasorja konec
17. stoletja so bile na griču nad vasjo le še ruševine, pod njimi pa je stal renesančni dvorec. Lastniki posestva so se skozi stoletja menjali, največji poudarek današnji podobi pa so dali zadnji zasebni lastniki, družina Souvan. Že precej dotrajani grad so kupili leta 1882 in ga do 1885. obnovili in preuredili v dvorec. Njive in travnike pred dvorcem so zasadili z drevjem in naredili park ter ga obdali z zidom. Prav ta park je srce današnjega arboretuma, ki pa je do druge svetovne vojne obsegal le sedmino današnje površine.
Med drugo svetovno vojno pri nas nikomur ni bilo lahko. Bogata družina, ki je
Graščine v parku ni, na njenem nekdanjem mestu je pano z njeno podobo.
imela v lasti banko in številne tovarne, je bila prepoznana kot razredni sovražnik. Leta 1944 so graščino zažgali in desetletja negovani park je bil prepuščen stihiji. Že leta 1946 so ga pregledali strokovnjaki Zavoda za spomeniško varstvo. Prepoznali so ga kot znamenitost in ga razglasili za spomenik državnega pomena. Začel se je razvoj arboretuma, ki je že davno prerasel meje nekdanjega parka. Zdajšnji je prava paša za oči. Vsakič ko ga obiščemo, nas pričaka v drugačni podobi in v njem se da pohajkovati ure in ure. Pravo umetniško delo oblikovane narave in kulturne krajine. Le graščine še vedno ni. Na njenem nekdanjem mestu je le pano z njeno nekdanjo podobo.
Po legendi se je ime Volčji Potok kraja prijel zaradi volkov, ki naj bi stoletja živeli in plenili po okoliških gozdovih.