Še daleč do dolgotrajne oskrbe
Nič ne kaže, da bi se v občinah na tako kompleksen in pomemben projekt že pripravljali
LJUBLJANA Kaj se z zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki je eden najbolj kompleksnih in pomembnih, dogaja na terenu? Čez dobro leto, 1. julija 2025, naj bi dolgotrajna oskrba zaživela po občinah, med ljudmi, vendar nič ne kaže, da bi se v lokalnih skupnostih na to že pripravljali. »Morda je prav, da se je zataknilo že pri prvem koraku uvajanja zakona o dolgotrajni oskrbi, pri letos uvedeni pravici do oskrbovalca družinskega člana. Zdaj je še čas, da se bolje pripravimo na prihodnje korake,« opozarja stroka. Prvega januarja je začela veljati prva pravica iz zakona o dolgotrajni oskrbi, pravica do oskrbovalca družinskega člana, a po dobrih treh mesecih se težave pojavljajo na vstopnih točkah, ki so v centrih za socialno delo (CSD). V največji tovrstni ustanovi, CSD Ljubljana, kjer skrbijo za 450.000 prebivalcev, so za to lahko zaposlili dva nova človeka. Od decembra do zdaj sta prejela več kot 120 vlog in še vedno prihajajo.
»Zaradi tolikšnega števila vlog ne bosta imela časa, da bi se posvetila ljudem – kar je bistvo socialnega dela –, ampak bosta kot birokrata reševala vloge. Toda ljudje, še posebno starejši, potrebujejo usposobljenega svetovalca za delo s posamezniki v stiski, nekoga, ki jim pomaga razumeti in sprejeti njihovo novo življenjsko situacijo, potem ko so opešali. Mnogi se v novem in težkem položaju ne znajdejo, zato potrebujejo človeški stik z osebo, usposobljeno za delo z ljudmi v stiski,« pravi Ivan Janko Cafuta, direktor CSD Ljubljana. Prepričan je, da bi morali centri imeti dovolj ljudi, ki bi poleg birokratske vloge opravljali tudi svetovalno delo in ljudem zagotovili
socialno oskrbo, kakršno potrebujejo. Pri tem ne gre pozabiti, opozarja Vili Lamovšek, socialni delavec s CSD Ljubljana, da zakon o dolgotrajni oskrbi ni pomemben le za starejše, ampak tudi druge ranljive skupine: »Po tem zakonu bo neposredno vključenih okoli 20 odstotkov prebivalcev, posredno pa še kakšnih deset odstotkov več.«
Primer dobre prakse
Da je zakon o dolgotrajni oskrbi zelo kompleksen, se strinja tudi Carmen Rajer, vodja pomoči na domu in dolgotrajne oskrbe Most pri CSD Posavje: »Dolgotrajno oskrbo je treba pogledati celostno, tudi prek izobraževalnega sistema, delovnega okolja in kadrov. Ko bomo rešili te probleme, se lahko začnemo pogovarjati o dolgotrajni oskrbi.«
V Mestni občini Krško, kjer so sodelovali v pilotnem projektu dolgotrajne oskrbe Most, imajo to področje razvito bolje kot v drugih delih Slovenije. Zavedajo se, da pri svojem delu potrebujejo tudi socialne gerontologe, organizatorje socialne mreže in kineziologe, saj izvajajo fizioterapijo, delovno terapijo in zdravstveno nego na domu. »Projekt Most pri nas še deluje, ker je Mestna občina Krško v tem videla korist in nas podprla. Poleg tega so ugotovili, da so dejanske potrebe na terenu,« pravi sogovornica, a opozori: »Ne izpolnimo pa vseh potreb.« Občinam, v katerih bodo dolgotrajno oskrbo vzpostavljali na novo, ne bo lahko, saj je zakon kompleksen, pravi Rajerjeva: »A to so izzivi, ki jih prinaša vsaka novost.«
Dr. Vladimir Prebilič kot predsednik Skupnosti občin Slovenije pravi: »Zastavljajo se vprašanja o tem, kaj prinaša zakon za občine predvsem na izvedbeni ravni. Kakšne bodo obveznosti občin, med drugim, kako bo z delitvijo stroškov, koliko bodo prispevali oskrbovanci, koliko lokalna skupnost, koliko država. Vendar konkretnih odgovorov nismo prejeli.« Da na občinah čakajo na usmeritve ministrstva, ugotavlja tudi Ivan Janko Cafuta. Dodal je še, da bi se ljudje iz različnih ustanov in na različnih ravneh morali pogovarjati in »sestavljati« skupnostne službe – tudi nove –, ki so temelj dolgotrajne oskrbe. SIMONA FAJFAR
»ZDAJ JE ŠE ČAS, DA SE BOLJE PRIPRAVIMO NA PRIHODNJE KORAKE.