Tisoč pogrešanih
Na uredništvo je prišel starejši gospod. Zaupal nam je, da so mu v življenju ostali le še trije petki, zato je hotel izkoristiti priložnost ter končno in odločno spregovoriti o tem, kar mu že več kot pol stoletja leži na duši, kar ga tako gloda, ne da miru, ga uničuje pri živem telesu. Potem pa je dejal: »Preprosto ne morem, vseeno bi rad še živel.«
Česa se je priletni Ljubljančan tako bal? »Mafije, ki je bdela nad trgovino z dojenčki.« Čeprav je prepovedal vsakršno pisanje o tem, je v naslednjih osmih minutah – na robu solz – razpredal o kriminalnem sistemu, zaradi katerega je v nekem trenutku (v 70. letih prejšnjega stoletja) kljub odlično organizirani perinatalni oskrbi umrlo čisto preveč otrok, o tem, da naj bi ga vodile takratne varnostno-obveščevalne strukture in poskrbele za izginotje kar 20.000 dojenčkov, približno tisoč v Sloveniji.
Med izginulimi je tudi sogovornikova hči. Ki je še danes (po 53 letih) brez svojega groba in brez imena. »Ime bi ji dali šele pri krstu,« je dejal.
Vsa izginotja pa so imela tudi skupno točko, in sicer da so matere rodile sprva zdrave otroke, potem pa se je njihovo zdravstveno stanje že čez noč poslabšalo; otroka so odpeljali in že naslednji dan sporočili materam, ki so bile pod močnimi opiati, da je umrl.
Med izginulimi je tudi sogovornikova hči. Ki je še danes brez svojega groba in brez imena.
Skupno jim je bilo tudi to, da starši nikoli niso videli trupelca, pa tudi to, da je kljub natančno precizirani zakonodaji, ki je jasno zapovedovala, kako naj se ravna v primeru mrtvorojenih otrok, katere službe so v teh primerih odgovorne, kdo in na kakšen način izvaja mrliško dejavnost, mreža nepooblaščenih oseb posredovala in prikrila vse možne sledi. Čeprav je bila zakonodaja na tem področju evropska in več kot ustrezna, pa je šlo v 70. letih prejšnjega stoletja vse narobe, celo tako, da lahko govorimo o enem najhujših zločinov, kar se jih je zgodilo v povojni Jugoslaviji. Gre za obdobje, ko so mrtvorojenim otrokom na nezakonit način dodeljevali matične številke, spreminjali datume rojstva, jih prodajali. In ko je sogovornik leta 1986 odpeljal svojega sina na upravno enoto, da bi dobil svojo prvo osebno izkaznico, je referentka najprej čudno pogledala, potem pa dejala: »Vaš sin ne stanuje na vašem naslovu!«
Nakar mu je pomagala razvozlati misterij in lahko je ugotovil, da je prišlo pri sinovem rojstvu do zamenjave z njegovo mrtvorojeno dvojčico, ki je njeni starši niso smeli ne videti ne pokopati in ki je nekje drugje v tistem še vedno živela.
Ko je o pripetljaju na upravi enoti povedal ženi, sta zajokala.