Temnopolta Julija Na eks
IZAK KOŠIR
Romeo in Julija je tragična ljubezenska zgodba, ki že stoletja navdihuje najrazličnejše umetniške žanre, v vsem tem času (zgodovinarji trdijo, da njeni začetki segajo v 11. stoletje) pa je doživela številne interpretacije in »rekonstrukcije« – od gledališkega odra in filma do (pop) glasbe. Tovarna sanj pač mora prodajati neskončno romantiko in idealizacijo brezpogojne ljubezni v slogu disneyjevskega Hollywooda. Ikonični kitarist Rolling Stonesov Keith Richards je nekoč dejal, da je ljubezenska zgodba pravzaprav zgolj ena, vse drugo pa so variacije na temo. Koncept Romea in Julije je nedvomno navdihnil tudi ameriški filmski žanr, ki je kaj kmalu postal med množico najbolj priljubljen, saj je v resnici nemoteč, prazen in gledalec ve, da se bo zaključil s srečnim koncem. Ta žanr je tako imenovana »romantična komedija«, ki sicer obvezno vsebuje tudi zaplet in nekaj tragike, a slednja se na tehtnici uravnovesi s humorjem in lahkotnim pristopom, ki ga ponujajo plehki scenariji. V past popularnosti teh posladkanih celovečercev so se v zadnjih desetletjih ujeli tudi resni igralci, scenaristi in režiserji. V dotičnem žanru so večinoma dominirali belopolti Hollywoodčani in Hollywoodčanke, zgodbe pa so se vrtele okoli premožnejšega sloja in muh zahodnega sveta, ki so predstavljale sodobne pravljice o princih in princesah, ki so nato živeli »srečno do konca svojih dni«. Da so bili sodobni Romei in Julije izključno beli, cis- in heteroseksualni, ni naključje. Smešili bi se, če bi zapisali, da tovrstni filmi, katerih vpliv na pop kulturo ni bil zanemarljiv, niso bili izključujoči.
Da se moramo leta 2024 še vedno pogovarjati o rasizmu, se je znova izkazalo prav na primeru Romea in Julije pred nekaj dnevi, ko je bilo napovedano, da bo premiera nove priredbe Shakespearove drame 11. maja na londonskem West Endu, ki je nekakšna evropska različica ameriškega Broadwayja. Predstavo bo režiral Jamie Lloyd, v glavnih vlogah pa bosta nastopila belopolti Tom Holland, ki je v filmskem svetu zaslovel kot Spider-Man, in temnopolta igralka Francesca Amewudah-Rivers. Slednja je bila že deležna rasističnih žaljivk, saj je po mnenju nestrpnežev in ozkoglednih Julija lahko kakopak le – bela. Po objavi igralske zasedbe je namreč na spletu oziroma družbenih omrežjih prišlo do rasističnih žaljivk, zato je režiser v izjavi zapisal, da ostro nasprotuje tovrstnemu nasilju, ki se mora po njegovih besedah končati. »Delamo z izjemno skupino umetnikov, ki mora ustvarjati svobodno, ne da bi se soočala s spletnim nadlegovanjem,« je zapisal in dodal, da za ustrahovanje in nadlegovanje ni prostora »ne na spletu, ne v naši dejavnosti in ne v širših skupnostih«. Sodobna Romea in Julijo si boste lahko, če boste obiskali London, ogledali v gledališču Duke of York's Theatre, na sporedu pa bo med 11. majem in 3. avgustom.
Tako imenovani spletni bullying je pogost pojav, še posebej med mladimi, in se o njem premalo govori. Spletne žaljivke nemalokrat pripeljejo do usodnih in tragičnih posledic, še posebej problematično pa je, ko gre za napade na manjšine oziroma targetirano nasilje. Sovražni govor je dobil krila tudi zaradi slabih zgledov med političnimi voditelji, ki so tovrstno nasilje opravičevali v imenu svobode govora, kar ni seveda nič drugega kot (nič kaj spretna in precej transparentna) manipulacija. V času (delne) anonimnosti na spletu in s prihodom družbenih omrežij, kot je tiktok, ki ima že skoraj dve milijardi uporabnikov, pa se kultura »zgolj delim svoje mnenje« (pa četudi je rasistično, ksenofobično ali homofobično) širi s svetlobno hitrostjo. Romantika pa je na zahodu za nekatere očitno prav tako rezervirana zgolj za dominantno (belo) raso.
Tudi romantika je na zahodu za nekatere očitno rezervirana zgolj za dominantno (belo) raso.