Utišana žrtev

»Število odvzemov otrok je v porastu od leta 2013, ko se je spremenila zakonodaja in je pristojnost s CSD prešla na sodišča, kar je katastrofa, na kar odločevalce opozarjamo že dlje,« je prepričana Leonida Zalokar, psihoterapevtka in direktorica Strokovnega centra Planina, kamor nameščajo domnevno problematične mladoletne otroke. »Vzgojni zavodi se ukvarjamo tudi z otroki, starimi sedem, osem let, ki sploh ne bi smeli biti v zavodu, ker je bil na primer podan sum spolne zlorabe. A jih je bilo treba staršem odvzeti in jih namestiti v zavod. Ministrstvo za delo, družino bi že davno moralo ustanoviti institucije za otroke, ki potrebujejo psihosocialno pomoč, predelavo travmatičnih dogodkov. Namestijo pa jih v zavod, kjer so skupaj z nevarnimi mladostniki, brezčutnimi osebami, lahko tudi z znaki sadizma,« pojasnjuje in dodaja, da imamo problem na celi črti. »Sistem je naravnan tako, da nič ne moreš. Sistem denimo ne zaustavi patoloških, nasilnih staršev, kar je nevzdržno. Na CSD pravijo, da je treba nasilneže motivirati k sodelovanju. Naši otroci živijo v nasilju, ga gledajo, povzročitelje nasilja pa se motivira dolga leta. Če je ženska žrtev nasilja, zavaruje otroke in gre na CSD po pomoč. Tam pa je takoj utišana, ker se za nazaj nič ne govori, ni važno, kaj je bilo. Ker je gospod sedaj sodelovalen. In to podpirajo tudi sodni izvedenci, klinični psihologi. Pravijo celo, da je otroku povzročene manj škode, če ima stike z nasilnim staršem, kot če jih nima. Grozljivka,« je jasna Zalokarjeva in dodaja, da na CSD uporabljajo izraz visokokonflikten odnos – oba starša vržejo v isti koš, nasilnež pa je običajno le eden. »In če žrtev nasilja ne sodeluje v tej sistemski zlorabi, je opredeljena kot nesodelovalna, nekonstruktivna, problematična, preveč navezana. Če pokaže čustva, preveč čustvena. Vlada to ve, vsa ministrstva to vedo, imajo številne dopise in dokaze, pa nič ne naredijo. Dejstvo je, da so CSD rak rana našega sistema,« opozarja Zalokarjeva.