Rokometašic e preplavila čustva, tudi solze sreče
Slovenke so se prvič uvrstile na olimpijske igre Ana Gros: Slovenski mediji naj se zamislijo
Kar 768 stopnic vodi do vrha katedrale v Ulmu, cerkve z najvišjim zvonikom na svetu. Slovenske rokometašice so zmogle vse, tudi zadnjo. Po sijajni zmagi proti Črni gori s 30:26 na tekmi za biti ali ne biti je bil njihov ponos v mestu ob Donavi višji kot Triglav. Spisale so novo zgodovino slovenskega športa in se kot prva ženska reprezentanca prebile na olimpijske igre v Parizu. Veselje je trajalo dolgo v noč, danes ob 13. uri bo na brniškem letališču sprejem za junakinje selektorja Dragana Adžića, ki jim je kanček dodatne energije dal tudi občutek krivice, ker njihovega uspeha ni bilo mogoče videti na nobeni od številnih televizijskih programov, tudi ne na javni TV Slovenija. Slovenke so vodile od začetka do konca, niti v enem trenutku tekmicam, nekdanjim evropskim prvakinjam in srebrnim z OI 2012 v Londonu (vodil jih je prav Adžić), niso dale kančka upanja. Na koncu so se veselile skupaj s 50 navijači, večina je bila družinskih članov in prijateljev, a tudi legendami, Marto Bon (bivšo selektorico in zdaj predsednico strokovnega sveta RZS), Anjo Frešer (vodjo reprezentance), Branko Mijatović (pomočnico selektorja), Dejo Ivanović (podpredsednico RZS za ženski rokomet) in Branko Zec (opravila je vlogo ambasadorke reprezentance v Nemčiji) ter predsednikom RZS Borom Rozmanom in šefom slovenske olimpijske družine Franjom Bobincem. Veselje je bilo nepopisno že na igrišču, se nadaljevalo v slačilnici, iz katerih so se slišali huronski vzkliki in hrupna glasba, in potem v reprezentančnem hotelu. Sprva dekleta sploh niso znala opisati občutkov. Skoraj vsa so jokala. Če so bile po četrtkovem porazu solze žalosti, so bile tokrat solze sreče ...
Sanjali, upali, verjeli
Kapetanka Ana Gros je z dekleti uresničila to, o čemer so pred njo sanjale generacije. Prav nič jim ni moglo preprečiti pohoda na Olimp. »Mi smo ta Pariz nosili v sebi že, odkar je pred tremi leti prišel Adžić in nam odprl oči. Takrat smo začele najprej sanjati, potem upati, po osmem mestu na domačem euru 2022 pa tudi verjeti,« je bila ponosna Grosova in napovedala veliko slavje: »Ne verjamem, da bomo pred prihodom v Slovenijo sploh kaj spale. Žal pa nas kmalu že čakajo klubske obveznosti.« Ni mogla brez omembe velike krivice, da si njihovega uspeha niso mogli v živo ogledati vsi v Sloveniji. »Sramota, žalostno. Vse naše televizije bi se morale zamisliti nad tem. Smo edina država, ki kdaj koli v zgodovini ni prenašala tekem svoje reprezentance v kvalifikacijah za OI. To je opozorilo za naše
je zbrala igralka tekme Amra Pandžić.
medije in še koga, saj vemo, da je šport tisti, ki najbolje zastopa našo državo.« Elizabeth Omoregie, ki je leta 2016 dobila slovensko državljanstvo, ni mogla govoriti, ker so jo preplavila čustva in je jokala na klopi. Tamara Mavsar se je mogla uleči, preden je opisala občutke. »Nam 'ta starim', ki nam ni preostalo veliko tekem v dresu z državnim grbom, to morda pomeni še malce več. To je velika nagrada za to generacijo. Tudi konec koncev za Uroša (Bregarja, prejšnjega selektorja; op. p.),« je svojemu partnerju del zaslug pripisala Mavsarjeva, ena od treh mamic v reprezentanci (tudi Barbara Lazović in Alja Varagić).