Prva slepa veleposlanica
Britansko ambasadorko bo v Ljubljani spremljal pes vodnik Otto ji bo v pomoč, da ne izpusti katere od mestnih kavarn
LJUBLJANA Učenje jezikov je naloga vsakega tujega diplomata, pravi Victoria Harrison, ki je bila imenovana za novo britansko veleposlanico v Sloveniji in ima še do avgusta čas, da se nauči našega jezika. A ker je Victoria edinstvena v svojem poklicu – bo namreč prva slepa oseba na tem položaju v Veliki Britaniji –, bo navajanje na novo domovanje potekalo drugače kot pri drugih. Morala si bo namreč zapomniti novo pot do službe pa tudi do lokalnih kavarn. »Na moji prvi službi v tujini nisem vedela, da je zelo blizu mojega doma neverjetna kavarna, saj je nisem opazila,« je povedala za britanski BBC. V glavnem mestu Slovenije kavarn ne manjka, da se ne bi med njim izgubila, pa ji bo pomagal njen zvesti spremljevalec Otto, pes vodnik, dveletni mešanec med labradorcem in zlatim prinašalcem, ki ji ga je priskrbela britanska dobrodelna organizacija Guide Dogs.
Victoria Harrison se je rodila na Škotskem, v času diplomatske kariere je bila napotena v Helsinke in Sarajevo, delovala je tudi pri odzivu na Ukrajino in Afganistan. Ob imenovanju je poudarila, da ji je v veliko čast, da bo v tujino napotena kot prva slepa britanska veleposlanica. »Že dobro leto se učim slovenskega jezika, in bolj ko spoznavam Slovenijo, bolj se veselim tega, da bom tu delala
in živela, seveda s svojim psom vodnikom Ottom,« je dodala.
Slepota ni ovira
Victoria je imela ob rojstvu običajen vid, a se je pri njej sčasoma razvila očesna bolezen, ki se je poslabšala v najstniških letih. Ob koncu šolanja na univerzi je vid povsem izgubila. »Ni bilo vedno lahko odraščati s slabšim vidom kot drugi,« se spominja. A kljub temu nikoli ni menila, da je njena bolezen ovira pri potegovanju za sanjsko službo – diplomacijo. Njeno zanimanje za ta poklic je vzbudilo televizijsko poročanje o padcu berlinskega zidu leta 1989. Takrat je očeta vprašala, kaj počne diplomat, in izvedela, da »prejemajo plačo za potovanje po svetu, učenje jezikov in zastopanje svojih držav«. To se ji je zdelo fantastično.
Dejstvo je, da se kot slepa oseba sooča s težavami, na katere drugi morda ne pomislijo. Pogosto se lahko počuti nelagodno na delovnih dogodkih, ki vključujejo obedovanje, in lahko postane zaskrbljena zaradi bojazni, da bo denimo prevrnila kozarec z vinom. Na eni od takšnih večerij ji je nekdo prišepnil, da je na mizi juha, ko je sama že v roke vzela nož in vilice. A po drugi strani meni, da ji njena invalidnost lahko celo koristi, predvsem pri človeških stikih. »Morda bom morala nekoga prijeti za roko, da me bo usmeril iz sejne sobe,« pravi. In takšen pristen človeški stik lahko zelo pomaga pri vzpostavljanju odnosov.
» ŽE DOBRO LETO SE UČIM SLOVENSKEGA JEZIKA, IN BOLJ KO SPOZNAVAM SLOVENIJO, BOLJ SE VESELIM.