Umrl oče, strela podrla hišo
Hišo je s trdim delom obnovila, nato pa izgubila še mamo in moža Za Emo Škrobar je napornih 80 let, a jubilantka je polna življenja
ČRNCI Srečati se z Emo Škrobar iz Črncev pri Apačah je vedno prijetno doživetje, in tako je bilo tudi tokrat, ko je v svoji dnevni sobi praznovala okrogli življenjski jubilej. Ob 80-letnici so jo z obiskom razveselili številni gostje, med drugim župan Občine Apače dr. Andrej Steyer. Čestitke so ji izrazili še Berta Vukan in Silva Bauman v imenu KO RK Apače ter predsednik DU Apače Vili Žunkovič, družbi pa so se priključile tudi Ljudske pevke z Vilijem, s katerimi se je slavja udeležil Vili Jaušovec, ki skupino vodi in z njo poje.
Ob bogato obloženi mizi so udeleženci slavljenki zapeli zdravico, slavljenka, tudi sama pevka, je pritegnila. Ni treba posebej podarjati, da je bilo razpoloženje nadvse prijetno, Ema pa je jubilej proslavila še v Gostilni pri Urški s 40 družinskimi člani, za kar so poskrbeli otroci.
Otroci živijo blizu
Njena življenjska zgodba se je začela 6. aprila 1944, ko se je v Črncih pri Apačah, kjer vse življenje živi, rodila materi Mariji in očetu Francu Kuzmiču. V družini se je rodilo pet otrok, Ema je bila najmlajša. Usoda je hotela, da je po starših prevzela pet hektarjev veliko posest in si z Vincencem Škrobarjem leta 1971 ustvarila družino, v kateri se je rodilo pet otrok, Vinko, Janez, Jožek, Simona
in Andreja, ki so jo obdarili s petimi vnuki in osmimi pravnuki. Večina jih živi blizu nje, prav vsi jo radi obiskujejo. V veliko zadovoljstvo ji je, da sin Vinko in njegova žena Irena nadaljujeta tradicijo kmetovanja.
Njena mladost ni bila rožnata, saj je morala že zgodaj poprijeti za vsa kmečka dela, zlasti zato, ker so starejši bratje in sestre zapuščali dom. Tako je sama skrbela za starše. »Ko so bratje in sestre odšli od doma, sem tudi sama želela v svet. Toda tedaj mi je zbolel oče in so starši potrebovali delovno moč na kmetiji. Leta 1965 je moral oče v bolnišnico in je po petih dneh umrl. Pred tem nam je neurje s strelo podrla osem metrov zidu hiše. Ostala nam je le manjša sobica. Težava je bila, ker nismo imeli mrtvega očeta kam dati, saj na pokopališču ni bilo vežice. Po očetovi smrti in porušeni hiši sem morala poskrbeti za obnovo hiše. Denarja ni bilo, zato sem se zaposlila v mlinu v Avstriji. Na delo sem hodila
z maloobmejno knjižico, ki je dovoljevala le štiri ure dela. V mlinu sem sama mlela. Bilo je zelo težko, saj smo vsakih
14 dni dobili po železnici 30 ton pšenice, z vagona smo jo polnili v 70-kilogramske vreče in