Izginevanje
Anton Martin Slomšek je že leta 1851 ugotavljal, da so vse tiste milozvočne pesmice, ki so jih otrokom stoletja tako pridno predajale njihove pestrne, povsem potihnile. »Namesto njih se le umazane otrokom pojó, ali pa nobene!« Prepričanje, da prava ljudska pesem izginja, še več, da je že izginila, ni od včeraj. Stanje permanentnega izginjanja slovenske ljudske pesmi, ki pa je hkrati, kot pravi etnolog Rajko Muršič, tudi način njenega obstoja, se vleče že vsaj 170 let. O izginevanju so leta 1908 opozarjali tudi v Koledarju Mohorjeve družbe: »Dragi čitatelj, ali te ne zaboli v dnu srca že sama misel, da bi mogel kdaj priti čas, ko bo popolnoma izginila narodna naša pesem?«
Da živimo v času izginevanja ljudske pesmi, je bil prepričan tudi vodilni povojni etnomuzikolog Valens Vodušek. V svojem zadnjem intervjuju leta 1985 je poudaril, da mladi sploh ne znajo več peti ter da slovenske ljudske glasbe že kmalu ne bo več! Kdo bo pel in ohranjal ljudsko pesem, je dvajset let pozneje zaskrbelo tudi njegovega naslednika Marka Terseglava. Mimogrede, tudi on je bil prepričan, da ljudje ne znajo več peti. »Včasih je bilo edino merilo – dobro petje. Kdor je bil dober pevec,
Kljub silni tehnološki podpori, ki jo imamo, se ljudska pesem ne prenaša več iz roda v rod.
četudi revež, ta se je lahko priključil druščini. Današnje druščine pa se derejo vse v en glas. Kdor ne more visoko peti, ta napenja glasilke, zateguje grlo in zveni obupno. Lahko bi prilagodil glas, ujel spodnjo terco ali pel oktavo niže, če bi seveda znal. To ni nič zapletenega, dovolj je že malenkost občutka; takšnega spremljevalnega petja bi se lahko mimogrede naučili v šolah pri glasbeni vzgoji.« Pa se ne. Iz prve roke vem, da je glasba v šoli v bistvu neuporaben predmet. Le redki so še tisti, ki imajo takšne učitelje, ki so dovzetni za ljudsko glasbo in ki jo vključujejo v svoj pouk: nič čudnega, da današnji otroci zato ne poznajo ljudskih pesmi. »Pa saj se jih nimajo od koga naučiti!« pravi etnomuzikologinja Mojca Kovačič. Po zadnji raziskavi 55 odstotkov otrok nikoli ne poje s starši; še dodatnih 23 pa to počne – skoraj nikoli. Raziskava je stara že osem let. V glasbenih šolah po Sloveniji pa se medtem pri svojih učencih ne soočajo več s permanentnim, pač pa že z alarmantnim nepoznavanjem slovenske ljudske pesmi. Kljub silni tehnološki podpori, ki jo imamo, se ljudska pesem ne prenaša več iz roda v rod. Ker se bo zvočna podoba ljudskih pesmi spremenila, najbrž se bo tudi ritem, držimo pesti, da bodo vsaj besedila ostala še enaka.