Nebo kakor polito s krvjo

»Takrat ni bilo večera in videti je bilo, da niti noči ne bo, zakaj nad hišami je bilo nebo rdeče, kakor da je polito s krvjo. Bo ves Trst zgorel?« Prizor opisuje Boris Pahor v Grmadi v pristanu, zbirki novel, sprva je izšla pod naslovom Kres v pristanu. To je njegov spomin, spomin sedemletnega dečka na Narodni dom v plamenih.

Skozi otroške oči razbiramo strah in grozoto, ko črne srajce zažgejo znamenito stavbo Maksa Fabianija, simbol slovenske navzočnosti v mestu. »Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi ... Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdeče zastave. In Evka se je stresla in tudi Branko se je tiščal k nji. 'Eia, eia, eia – alala!' so peli možje s črnimi fesi.« Pisatelj strne osebni spomin in zgodovino, poletje 1920, ko mladostno brezskrbnost v mestu v zalivu zamenja mrakobnost in materinščino prisila italijanščine.

Fašisti so palačo polili z bencinom, zabili so vrata, da se ljudje niso mogli rešiti, gasilcem so onemogočili gašenje in sami plesali okoli goreče stavbe. Zgodovinski podatki so znani, pa vendar bralec ne more ostati neprizadet. Otroke je še dolgo tlačila môra. Ko je decembra prišel Miklavž, obdarovanje je potekalo drugje, saj je bil Narodni dom požgan, so med razdeljevanjem daril v dvorano vdrli fašisti in začeli pretepati ljudi. Novela se konča s pogovorom Evke s prijateljem, njegova družina se seli v Francijo. Pravi, da tam ne zažigajo hiš, fašisti jih ne bodo preganjali in njegovi materi bodo rekli madam.

Požig Narodnega doma je bil samo prolog v sistematično uničevanje vsega slovenskega. Boris Pahor, ki je preživel najtemnejše ure Evrope in izkusil tri velike totalitarizme prejšnjega stoletja, doživel taboriščne in politične deportacije, je na nekem mestu o Trstu zapisal: »Tukaj se začenja naša trpka in tragična zgodovina.«

Sto let kasneje ostaja živa priča. V ponedeljek se bosta komemoracije v mestu udeležila slovenski in italijanski predsednik Borut Pahor in Sergio Mattarella, ob simbolni predaji ustanove slovenski narodni skupnosti bosta Borisu Pahorju izročila najvišji odlikovanji Italije in Slovenije. »Kljub začetnim ugovorom, ki sem jih imel do odlikovanj obeh predsednikov, sem se odločil, da ju sprejmem ... posvečam ju vsem mrtvim, začenši z Lojzetom Bratužem in štirimi bazoviškimi junaki, ki se jim bo 13. julija poklonil tudi predsednik italijanske države.« Goriškega skladatelja in zborovodjo so fašisti zastrupili z bencinom in strojnim oljem, umrl je za posledicami mučenja. Četverico tigrovcev je posebno fašistično sodišče leta 1930 obsodilo na smrt, ustrelili so jih na bazoviški gmajni, Italija jih še vedno ni rehabilitirala.

Starosta slovenskih pisateljev, prihodnji mesec bo dopolnil 107 let, se je nekolikanj premislil. Podpira skupno gesto predsednikov v Bazovici – slovenskega, ki bo obiskal fojbo, in italijanskega, ki bo postal pred spomenikom bazoviškim junakom – in si ne pomišlja o državnem odlikovanju, novico mu je preteklo nedeljo na njegov dom v Barkovlje prinesel vladni komisar, prefekt Valerio Valenti. Prenesel mu je tudi pozdrave predsednika italijanske republike in zahvalo za pismo, ki ga je bil Pahor poslal Mattarelli že pozimi, ob dnevu spomina na fojbe in eksodus. V njem je opozoril na neobjavljeno zgodovinsko poročilo, na »potrebo objave zgodovinske resnice«. Kvirinal je po več mesecih odgovoril z vestjo o državnem odlikovanju.

Poročilo zgodovinske komisije, ki sta ga državi usklajevali sedem let in ki bi moralo postati del zgodovinskih učbenikov, kot v Nemčiji in Franciji, pa Italija še vedno ignorira. Nikoli ni opravila defašizacije, na mednarodnem prizorišču potvarja svojo zgodovino, ni se opravičila za zlo, ki ga je prizadejala Slovencem. Razmere v preteklih tridesetih letih so se za manjšino spremenile: je ena najbolje zaščitenih v Evropi, komentira publicist Bojan Brezigar, biti Slovenec v Trstu je lepo, pove generalni konzul Vojko Volk. In vendar je do meddržavne sprave še daleč, negotovo je, ali jo bomo kdaj dočakali, podobno kot vrnitev leta 1940 iz slovenske Istre odpeljanih umetnin. Niti se Italija ni dotaknila dolžniške vsote, ki jo je Slovenija položila na fiduciarni račun v Luxembourgu po določbah rimskega sporazuma iz leta 1983, s tem Rim zavestno ohranja zadevo odprto.

Ostajajo tudi teze o tako imenovanem slovansko-komunističnem genocidu nad Italijani in te niso zaprte samo v krog italijanskih fašistov, še vedno jih izrekajo najvišji predstavniki italijanske države. Že dolgo je tega, kar sta se tamkajšnja levica in desnica poenotili o vprašanju zgodovinske krivde, fojbe so postale eno od veziv italijanske spominske politike na vzhodni meji. Se bo zdaj kaj spremenilo?

Lepo je, če zgodovino prekrije prah, in dobro je, če se mučna historična poglavja zaprejo, tudi pozabijo. Preteklost si moramo danes zapomniti za jutri, jo pomniti in hkrati kaj pozabiti. »Bistvo naroda je v tem, da imajo posamezniki veliko skupnega, in tudi, da so marsikaj pozabili,« je 1882. zapisal francoski filozof Ernest Renan. Vračanje Narodnega doma je pomembno simbolno dejanje v slovensko-italijanskih odnosih, mimogrede, pisatelj Pahor si želi, da bi se tja preselila njegova knjižnica s Proseka. In tudi poklon predsednika Mattarelle bazoviškim žrtvam ni ravno lahka gesta pietete. Zgodovinski dolg pa še ostaja.