Premišljeni preračunljivec

rvaški premier Andrej Plenković se je 8. aprila s stranko HDZ, ki ji predseduje, že intenzivno pripravljal na julijske parlamentarne volitve. Ni imel časa za rojstnodnevno zabavo, le za slavnostno večerjo v družinskem krogu. Proslavljanje 50-letnice je moralo počakati na mirnejši čas.

Petega julija, tri mesece pozneje, je Plenković zmagoslavno stopil med člane in privržence HDZ na dvorišču zagrebškega arheološkega muzeja ob zvokih pesmi Eye of the tiger. Nato je celo pel navijaško pesem, hit na hrvaških športnih prireditvah. Nasmejan in poln čustev je nagovoril zbrano in izbrano članstvo.

»Treba je poskrbeti za rešitve za gospodarstvo, zdravstvo, krepitev demokratskih institucij ter človekovih in manjšinskih pravic,« je pred objetimi in nič kaj epidemiološko prestrašenimi privrženci HDZ dejal Plenković. Še ena nagrada za njegov značaj, so komentirali nekateri in spomnili na leto 2016 in njegov takratni naskok na oblast, kamor je skočil z udobnega evroposlanskega sedeža v Bruslju. Najprej na čelo stranke HDZ, kjer je zamenjal kompromitiranega in razboritega Tomislava Karamarka (Plenković je bil edini iz vrst HDZ, ki je Karamarka javno grajal, ker se je oklepal oblasti kljub spornim poslom soproge. Plenković je takrat pomenljivo rekel, da »HDZ ne more biti talec enega človeka«. Kar, razumljivo, ni ostalo preslišano ali spregledano.) le nekaj časa pozneje pa je sedel še na premierski položaj, saj je HDZ zmagala na predčasnih parlamentarnih volitvah.

Takrat je bilo po parlamentarnih in političnih hodnikih hrvaškega političnega življenja slišati, da je za »naskok na oblast« nekaj malega kriv tudi njegov značaj. Značaj Dalmatinca, trmastega, samovšečnega in nemalokrat tudi nadutega, »bahatega«. Prav zaradi tega, vsaj tako so pravili dobro obveščeni, Plenković najbrž ne bi mogel najti boljšega trenutka za naskok na oblast. Nekateri pa mu očitajo, da ni šlo le za premišljenost, ampak za preračunljivost. Ne nazadnje se je strankarsko dolgo držal v ozadju in je v HDZ vstopil šele leta 2011, pri enainštiridesetih letih. Vendar je pokazal tudi drznost, ko so bili drugi preračunljivo tiho.

Javnost o njem dolgo ni vedela veliko, toda v političnih krogih je bil znan. Njegova karierna pot se je križala z najmanj štirimi hrvaškimi premieri. V prvi polovici 90. let je Plenković kot mlad in obetaven diplomirani pravnik prišel na zunanje ministrstvo, ko so sestavljali novo ekipo nadobudnežev. Prišel je skoraj hkrati s poznejšim premierom in zdajšnjim predsednikom države, štiri leta starejšim in prav tako značajsko »težavnim«

HZagreb Zoranom Milanovićem. Leta 1997 je pri sedemindvajsetih letih že vodil oddelek za evropske integracije, Evropska unija je postala središče njegove kariere. Leta 2000 ga je tedanji premier Ivica Račan postavil za šefa srednjeevropske pobude, leta 2002 pa je postal namestnik vodje hrvaške misije pri Evropski uniji v Bruslju.

Rodil se je 8. aprila 1970 v Zagrebu. Njegov oče Mario Plenković je bil univerzitetni profesor, mama Vjekoslava Raos Plenković pa kardiologinja. Po opravljeni osnovni in srednji šoli se je vpisal na zagrebško pravno fakulteto. Z nalogo Institucija Evropske skupnosti in postopek odločanja je na oddelku za mednarodno javno pravo diplomiral leta 1993. Njegova mentorica je bila Nina Vajić, nekdanja sodnica Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Že v času študija je Plenković deloval kot prostovoljni prevajalec v opazovalni misiji Evropske unije na Hrvaškem med letoma 1991 in 1992, aktivno je sodeloval tudi v združenju študentov evropskega prava, leta 1992 pa je pomagal in nabiral izkušnje v londonski odvetniški pisarni Stephenson Harwood, po tem pa opravljal pripravništvo v Evropski ljudski stranki v evropskem parlamentu. Odvetniško izobrazbo je dokončal leta 2002. Istega leta je na zagrebški pravni fakulteti magistriral iz mednarodnega javnega in zasebnega prava in pridobil naziv magistra znanosti.

Za Plenkovića pravijo, da na trenutke spominja na svojevrstnega realpolitika, ki se nikakor ne prepusti občutkom. Prav zaradi tega je bila njegova nedeljska sproščenost sredi zagrebškega arheološkega muzeja presenetljiva. Ponarodela pa je anekdota, kako so hrvaški politiki vsi po vrsti napovedovali, koliko mandatov bodo osvojili v novem, desetem sklicu sabora, edini, ki si je samozavestno in bahato zaželel manj mandatov, pa je bil prav Plenković. Za nekatere je novi stari novi hrvaški premier dominantno pragmatičen, čezmerno egocentričen in eden tistih, ki ga bolj malo zanima, kaj menijo drugi.

Minulo nedeljo zvečer, ko je bilo preštetih že krepko prek 90 odstotkov glasov, rezultati pa bolj ali manj znani, je še vedno razigrani Plenković povedal, da bo nova vlada vodila politiko novega sodobnega suverenizma po zgledu prvega predsednika Hrvaške in HDZ Franja Tuđmana, ki je želel HDZ postaviti v desno sredino.

Vse več je tistih, ki pritrjujejo tezi, da je Plenkovićeva misija na čelu HDZ pravzaprav ena in edina – da preoblikuje stranko, ki skoraj tri desetletja poveličuje in rehabilitira nekatere vrednosti propadlega, poraženega ustaškega režima in celo tolerira najnižje strasti ekstremističnega krila HDZ, ki Hrvaško v svetu prikazuje kot eno od evropskih trdnjav neofašizma. Državo pa pelje nazaj.

Delno mu je preoblikovanje že uspelo, vsaj na zunaj. Elegantno se je rešil ekstremistov in jih podal v roke estradniku in populistu Miroslavu Škoru, ki je »svoje« Domovinsko gibanje ustanovil 50 dni pred volitvami, potem ko je bil tesno poražen decembra lani v prvem krogu predsedniških volitev.

Hrvaška je v začetku leta samozavestno prevzela predsedovanje sveta EU. Napovedani so bili mnogi veliki dogodki, s katerimi se je želel Plenković in navsezadnje vsa Hrvaška predstaviti pred drugimi članicami v lepši luči, kot jo nekateri vidijo.

Videti je bilo, da je prevzem bruseljskih vajeti zadnje, kar si Plenković še želi doživeti na oblasti, in se preseliti v mirnejše, morda bruseljske vode. Javnomnenjske ankete so kazale, da se položaj levosredinske SDP krepi, začeli so se protesti učiteljev, profesorjev, sindikalistov, različne lestvice pa so in še kar uvrščajo Hrvaško na rep po številnih kazalcih. Plenković ni preveč z optimizmom zrl v prihodnost, kaj šele v julij, mesec parlamentarnih volitev. Pa se je zgodil covid-19. Plenković je izbral zdravstvenega ministra, ki mu je varoval hrbet, in kaj hitro je postalo jasno, da je bila pandemija politično darilo, ki si ga je lahko le želel, kakorkoli se to ne sliši prav lepo. Sledil je razpis parlamentarnih volitev.

Hrvaška javnost je naenkrat spremenila mnenje, ankete pa pokazale, da kar 70 odstotkov državljanov verjame, da gre Hrvaška s Plenkovićem v pravo smer. Osrednja anketa – minule parlamentarne volitve pred šestimi dnevi – pa je pokazala, da so stranki, ki jo vodi »premišljeni preračunljivec«, državljani namenili 66 sedežev, kar je le deset manj od absolutne večine v 151-članskem saboru.