Necenzurirani cenzor globoke države

Spet gre zares. Skupni videokonferenčni nastop Janeza Janše, Viktorja Orbána in Aleksandra Vučića o prihodnosti Evrope ta teden je pred državljane slovenske države v formatu Necenzurirana Evropa postavil vprašanje, v kakšni Evropi v resnici živimo in v kakšno Evropo bi nas po novem rada postavila izvršna oblast. Za ocene, ki jih je podajal Janša, ni imel niti mandata parlamenta niti širšega nacionalnega konsenza. Kaj se v resnici dogaja za hrbtom državljank in državljanov?

Kulturni marksizem, Janša in Cerkev

Zgodila se je nenavadnost, ki ponazarja, kako malo vredna in brez moči je v tej vladi dana beseda. Nekdanji notranji minister Aleš Hojs, se je izkazalo, namreč ni več nekdanji minister. Konec junija je »nepreklicno« odstopil, svoje sporočilo prenesel ministrskemu predsedniku Janezu Janši in po njegovih lastnih navedbah ga je ta tudi sprejel. Da Janša sporočilo pošlje naprej v parlament, se v politični kulturi Evrope šteje kot goli, vendar povsem nujen formalizem, kajti brez forme ni vsebine in narobe. Če kaj, je Evropa, iz katere izhaja EU, nekaj, kar naj ministra dela za moža besedo. V tem primeru imamo opraviti z dvema, ki sta v čisto neevropski maniri prekršila zavezo dane besede: ministra Hojsa in prvega ministra Janeza Janšo.

Stvar pa je videti še huje. Na omenjeni javni videokonferenci je Janšo pohvalil trenutno najšibkejši lik držav članic EU med voditelji, Viktor Orbán, češ da je najpogumnejši in najbolj vztrajen borec proti komunizmu v Evropi. In sam je svoje politične kolege pozval k poenotenju fronte v boju proti »kulturnemu marksizmu«, ki da vlada v medijih, v kulturnih ustanovah, strankah ter na univerzah. V tem dejanju je mogoče videti dve polobli očitne paranoje: lahko je le zaigrana predstava za odvračanje pozornosti od nenehno ponavljajočih se (denarnih) afer z obrobja njemu lastnega kriminala, lahko pa je realno stanje premierovega duha. Tudi če je kombinacija obojega, bi državljane moralo zelo skrbeti, kdo vodi ustavno državo Slovenijo. V času, ko je neoliberalizem prevzel ves svet, ko je ena zadnjih trdnjav komunizma, Kitajska, postala merska enota za brezpravnost in kratenje človekovih pravic v slogu zgodnjega kapitalizma, je v poudarjanju antikomunizma mogoče videti le ponovitev fašističnega (in nacističnega) sloga, kakršen je bil zgodovinsko izražen v antisemitizmu. Komunizma v sodobnem svetu preprosto ni in kdor se ga oklepa kot realne nevarnosti, preprosto goljufa. V Sloveniji sta to Janša in tranzicijska sredica Katoliške cerkve. Oba kakor da se na novo povezujeta v politično zavezništvo, kar Sloveniji v nobenem smislu ne more prinesti nič dobrega, lahko pa državi stori veliko škodo.

Globoka država in rajnka Partija

Metodo retoričnega antikomunizma kot obliko izražanja je mogoče videti tudi na drugačen način. Psihoanaliza je že pred sto leti vedela tole preprosto resnico: če nenehno govoriš nekaj, o čemer te nihče ni nič vprašal, pomeni, da govoriš o sebi in svojem problemu. V tranziciji si je Cerkev v finančnem in premoženjskem trgovanju z »oldbojsi«, kot kaže, grdo umazala roke, zato je nenehno pozivanje k antikomunizmu v verskih medijih bolj kot kaj drugega izpovedovanje ljubezni do zadnjega »prijatelja«, ki ji še preprečuje moralni samorazpad. To je pozicija, ki bolj ne bi mogla biti oddaljena od papeža Frančiška. Za Janšo velja natanko enako: če bi se mu izmaknil fantomski Komunist, bi najprej izgubil stik z mladostjo, v kateri je bil skorajda merska enota za pravovernega komunista, potem pa bi izgubil vzvod in alibi za vzpostavljanje lastnega totalitarizma, kar dokazuje z nenehno tendenco po odpravljanju ločenosti vej oblasti oziroma rušenju avtonomnih sistemov znotraj države.

Janša je avtor in motor teze o konvertitstvu drugih ljudi, toda svoje spreobrnitve od komunizma javno ni nikoli pojasnil. Teza o očetovem domobranstvu je pač premalo za globoke verovanjske uvide v globočine jugomarksizma in idolatrije, ki ji je služil celotno mladost. Današnja interpretacija krogov blizu Cerkve je, da se je pod dobrim vplivom svoje zadnje žene spreobrnil v katoliško pravilnost in da v tem izvira njegovo preroško poslanstvo.

S tem seveda ne bi smelo biti nič narobe, vendar pod pogojem, da bi taka spreobrnitev iz brezbožnega ateizma v krščanstvo s seboj prinesla tudi krščanske vrline: dobronamernost, toleranco, ljubezen do bližnjega, žrtvovanje lastne koristi v dobro drugih in države, neobtoževanje drugih. Pri Janši imamo opraviti ravno z obratnim: sistemsko in sistematično diskvalificira drugače misleče, razpihuje sovraštvo, je netoleranten do vsega in vsakogar, ki misli drugače kot on, podreja si medije in najmanj vzpodbuja k medijskim umorom … To so lastnosti, ki bi morale zelo motiti Cerkev, ko med verniki vzpodbuja nekakšno neformalno beatifikacijo Janeza Janše. Videti je, kot da so del istega problema, ki sliši na ime denar. V tem kontekstu bi paranoja okrog globoke države dobila svoj smisel, kajti pomenila bi dvoje: da je globoka država tisti, ki jo izreka, in da tisti, ki jo izreka, čuti pomanjkanje moči in na globoko državo gleda z zavistjo do učinkovitosti, ki jo je nekoč premogla zdaj že rajnka Partija.

Z Janšo nazaj na Balkan

Janševo umeščanje Slovenije v povsem nov kontekst evropskega obrobja odpira dvoje vprašanj v dveh smereh. Prvič, zakaj bi Janša (ki za to niti nima pooblastil) Slovenijo iz nekoč obetavne zahodne Evrope premaknil v neobetavno srednjo (Madžarska) in vzhodno (Srbija) Evropo? In drugič, zakaj bi to počel na neustaven način, z izključitvijo parlamenta, plebiscitarne državljanske večine, kakršna je nekoč dosegla odhod Slovenije iz Jugoslavije? Zdi se, da se odgovor skriva v dveh raznorodnih smereh demokracije, namreč v razliki med vladavino prava in političnim voluntarizmom.

Tu smo seveda pri denarju in ključni ugotovitvi, da se Janša že vse svoje zrelo življenje sprehaja po robu kriminala. Zaradi najbolj razvpite afere Patria je pod obtožbo celo prebil dve leti v zaporu. Naj spomnimo, sodišče zadeve Patria ni zaključilo na liniji pravne argumentacije, temveč zaradi zastaralnega roka. Podobno se je vlekla zgodba o Janševem trgovanju z orožjem v in po osamosvojitveni vojni. Bilo je veliko materialnih dokazov, toda proces so ujeli zastaralni roki, naklonjeni tožilci in politični manevri političnih sil, ki jih Janša danes imenuje globoka država. Prav te sile pa so bile tiste, ki so Janšo rešile pred zaporom, in zadevo se je pripeljalo v zastaranje.

Ta teden je računsko sodišče sporočilo rezultate pregleda poslovanja devetih strank med volitvami 2018. Janševa SDS ima uradno na glavi sledeče grehe: prvič je SDS leta 2018 prejela dva prispevka fizičnih oseb, ki sta presegala desetkratnik povprečne bruto plače v državi, kar je v nasprotju z zakonom. Stranka je brez pojasnila v volilnem letu 2018 prekoračila odhodke za prek 40.000 evrov. Tedaj je tudi odprodala 14-odstotni delež v družbi Nova obzorja kupcu R-POST-R, ki je danes tudi lastnik »Janševega« glasila Demokracija. Analitiki tu vidijo finančno udeležbo Viktorja Orbána. Potem je revizija pokazala na razvpito in škandalozno posojilno pogodbo z bosansko državljanko Dijano Đuđić (450.000 evrov), ki so jo poznavalci videli kot potencialno oziroma verjetno pralnico črnega denarja. Tudi zaradi te preiskave je menda danes na udaru NPU. Tu so še posojila Novih obzorij (madžarsko podjetje) stranki SDS. To, če so njeni vodilni politiki ukleščeni v dolžniška razmerja v drugih državah, govori o potencialni nevarnosti za suverenost Republike Slovenije.

Mnogi opozarjajo, da se vzorec, ki se je začel leta 2004, spet ponavlja. Nastavljajo se megalomanski projekti, v katerih bi se levo in desno potencialno lahko porazgubile velike količine denarja, podobno kot so se v aferi Patria. Že tedaj se je govorilo o verigi novih elektrarn, zdaj se spet govori o vzporednih finančnih tokovih pri novih projektih. Janševa oblast je spremenila zakon o ohranjanju narave in začenja se lov na biznis, kar utegne spremeniti zeleno podobo Slovenije. Ta teden so se ljudje uprli v Brkinih, ko so izvedeli, da Janšev minister Vizjak načrtuje 100-milijonski projekt v dolini potoka Suhorca. Zajezili bi potok, potopili dolino v dolžini 4,5 kilometra. Spet megalomanija, ki omogoča velike pretoke denarja, ti kupovanje politične moči in ta preoblikovanje države v podobo, ki nima več stika z voljo ljudstva.

Že na ekološkem vzorcu zlahka vidimo škodljivost in nepovrnljivo nevarnost Janševe oblasti, kaj šele na vzorcu demokracije. Tokrat gre zares. To oblast je treba ustaviti, odstaviti in državo vrniti državljanom. Izgubila je legitimnost.