Po Stalinovi poti

Rezultati nedavnega vseljudskega glasovanja, ki je trajalo teden dni, končalo pa se je 1. julija, ko je oblast državljanom poleg ustave radodarno podarila tudi dela prost dan, so bili znani že dolgo pred zaprtjem volišč. Zato okroglih in »triumfalnih« 78 odstotkov za in 22 proti ni nobeno presenečenje. Kdor bolje pozna rusko politično sceno in tamkajšnjo volilno tradicijo, dobro ve, da so bili rezultati skrbno zrežirani in natančno pretehtani. Vse, kar bi bilo pod 70 odstotki, bi bilo seveda poraz za Kremelj, zato vladajoča nomenklatura ni ničesar prepustila naključju.

Plebiscitni performans je prav zaradi tega močno spominjal na znano sovjetsko anekdoto, ki gre približno takole. Ko lokalni partijski uradnik zjutraj prihiti v službo, najde prvega sekretarja na robu živčnega zloma. »Ponoči je nekdo vdrl v mojo pisalno mizo in ukradel volilne rezultate,« si ruva lase sekretar. »Ne skrbi, tovariš, izidi so danes že v časopisu! Zaradi tega si res ne gre beliti glave,« ga poskuša potolažiti uradnik. »Ti pa res ničesar ne razumeš. Ukradli so nam namreč rezultate volitev za prihodnje leto,« mu razkačeno odvrne prvi sekretar …

Obvezno glasovanje za

Vladimir Kara-Murza, opozicijski politik, ki so ga v Moskvi že dvakrat zastrupili in je obakrat za las ušel smrti, pravi, da so na tokratnem glasovanju dokončno padle vse maske. Režim je na prejšnjih volitvah – že zaradi tuje javnosti – še postavljal nekakšne kulise demokratičnosti, zdaj pa tega ni bilo več. Nova ustava je bila natisnjena in povsod na voljo že dolgo pred referendumom. Oblast se je denimo že maja sklicevala nanjo. Zato ima politolog Andrej Kolesnikov prav, ko opozarja, da normalnega elektoralnega procesa v Rusiji ni več. Ta politični režim je z njim opravil za vselej. Vse tako imenovane volitve bodo po novem samo še obvezno glasovanje za. A tudi to ni v bistvu nič novega. Vytautas Landsbergis, prvi predsednik Litve, mi je namreč v pogovoru pred časom dejal, da v Rusiji že dolgo o vsem odloča en sam volivec. Zdajšnji »večni predsednik« Vladimir Putin kajpak.

Neodvisni domači strokovnjaki poudarjajo, da je šlo pri tokratnem glasovanju o ustavnih spremembah za falsifikacije brez primere. Oblast je doslej goljufala na vseh volitvah, toda tako kot tokrat še nikoli. Dodanih naj bi bilo kar 22 milijonov glasov. Matematik Sergej Špilkin trdi, da je bila udeležba na referendumu – prisili navkljub – manjša za najmanj 20 odstotkov. Po uradnih statistikah se je glasovanja udeležilo 68 odstotkov volivcev. A če ima matematik prav, je bila udeležba le 48-odstotna, kar je seveda katastrofa za Kremelj. Zato toliko manipulacij na voliščih in za njimi. Že Stalin je namreč poudarjal, da ni pomembno, kako se glasuje. Po njegovem je bilo vselej pomembno le to, kdo in kako glasove prešteva … Zato so v Golosu, vseruskem gibanju za zaščito pravic volivcev, referendum brez dlake na jeziku razglasili za ustavni prevrat in grob »poskus atentata na suverenost naroda«.

Režim si je tokrat prvič omislil predčasno glasovanje, ki je trajalo teden dni. Glasovati je bilo mogoče prav povsod. Na klopcah v parku, na prtljažnikih avtomobilov, doma v kuhinji, v garažah, na otroških igriščih, na delovnih mestih, v bolnišnicah. Samo na kantah za smeti ne … Maja Grišina, članica osrednje volilne komisije, je bila navdušena nad tovrstno predstavo. »Glasovanje na svežem zraku pa res ne more škoditi nobenemu,« je izjavila.

Mobilni volivec

Nalog, povezanih s predčasnim glasovanjem, se je še posebej zavzeto lotil poseben vladni servis Mobilni volivec. Kremeljski aktivisti so hodili od vrat do vrat in strastno zbirali glasove. Tudi zaradi tega je na predčasnih volitvah svoj za oddalo več kot 50 milijonov ruskih državljanov. Za bjudžetnike, tiste torej, ki plače dobivajo iz državnega proračuna, je bilo glasovanje obvezno. Načelniki so strogo preverjali, ali so njihovi podrejeni oddali glas za. V Moskvi in Nižnem Novgorodu, slikovitem mestu na stičišču Volge in Oke, je bilo mogoče prvič glasovati tudi onlajn, kot se temu pravi v novi ruščini. Toda kdo je hranil vse te rezultate? Kdo je bedel nad njimi? Kdo je preverjal, kolikokrat je kdo glasoval? Tega ne ve nihče. Prostor za manipulacije je bil na široko odprt, zato se je med ljudmi hitro razširila anekdota, da v takšnih razmerah celo oblast pravzaprav ne ve natančno, kakšen je pravi rezultat plebiscita.

Boris Višnevski, akademik iz Sankt Peterburga in član opozicijskega Jabolka, je bil hudo presenečen nad izidi predčasnih volitev. V Sankt Peterburgu je v tistih dneh hodil od volišča do volišča. Na enem je v celem dnevu naštel vsega enajst volivcev, na drugem le 22, na tretjem je bilo nekaj podobnega. Potem pa mu oblast postreže s podatkom, da je v Sankt Peterburgu predčasno glasovalo okroglih 350.000 ljudi. Od kod so se vzeli, se je javno spraševal Višnevski. Znano je namreč, da je (prepovedana) opozicija glasovanje marsikje bojkotirala, ljudi pa pozivala, naj ne glasujejo.

Oblast je pred glasovanjem prepovedala vsakršno zborovanje proti ustavnim spremembam. Tudi zaradi koronavirusne epidemije, na katero pa so med volitvami potem preprosto pozabili. Vladimir Putin, ki se je pred boleznijo kar nekaj mesecev skrival v svojem bunkerju v Novem Ogarjovu, je denimo glasoval brez maske in brez rokavic. Kakor da covida-19, ki je doslej po uradnih podatkih odnesel že več kot 10.000 življenj, neuradno pa vsaj nekajkrat več, sploh ni. Demograf Aleksej Rakša, sodelavec državnega statističnega urada Rosstata, denimo zatrjuje, da je v Rusiji zaradi virusa doslej umrlo najmanj 30.000 ljudi.

»Alternativni« opazovalci

Manipulacije so bile možne tudi zato, ker na volitvah ni bilo tujih opazovalcev. Ni bilo ne opazovalcev Ovseja in ne Sveta Evrope. Obe organizaciji sta očitno že zdavnaj kapitulirali pred Vladimirjem Putinom. In to ne samo pri nadzorovanju volitev … Je pa Kremelj zato na volitve povabil kar nekaj desničarskih prijateljev iz Evrope. Kar ni nič nenavadnega, saj Kremelj v svojem prizadevanju za razbijanje Evropske unije že vrsto let podpira (in tudi financira) tako rekoč vse evroskeptične in skrajne desničarske organizacije na celini. Med gosti na plebiscitu je bilo tako kar nekaj članov italijanske Lige Mattea Salvinija, ki je sicer velik prijatelj Rusije, in nemške AfD (Alternativa za Nemčijo).

Eden takšnih povabljenih »opazovalcev« je bil denimo Stefan Keuter, poslanec AfD v nemškem bundestagu. Poznajo ga kot velikega simpatizerja nacizma, saj pogosto razkazuje fotografije Adolfa Hitlerja, v javnost meče neokusne antisemitistične opazke in vneto zagovarja politiko prisilne evtanazije, ki jo je tako strastno izvajal tretji rajh. Keuter je »ruske volilne standarde« med obiskom razglasil za zelo visoke, celo višje kot v Nemčiji. Toda tudi tovrstna ljubezen do skrajnežev ni pri Vladimirju Putinu v bistvu nič novega. Luke Harding, nekdanji dopisnik Guardiana iz Moskve, je v svoji najnovejši knjigi z naslovom Shadow State denimo zapisal, da je zdajšnji ruski predsednik kot agent KGB v Dresdnu prek svojih zvez v zahodnem delu Nemčije takrat (tudi finančno) podpiral skrajneže iz radikalne Frakcije rdeče armade (Rote Armee Fraktion), ki so jo prištevali med teroristične organizacije.

Zanimivo je, da se je Vladimir Putin za spremembe Jelcinove ustave iz leta 1993, iz katere je zdaj za vselej izginil še zadnji vonj po svobodi in po takratnih drobcih demokracije, odločil v času velike krize. Krize so očitno izjemna priložnost za utrditev avtoritarnih režimov v vseh delih sveta. Rusijo je takrat denimo že zajela epidemija novega virusa, na katero država sploh ni bila pripravljena (zato tudi več kot 500 mrtvih zdravnikov, ki so se z boleznijo dolgo borili brez ustrezne opreme), zaradi padca cen nafte in plina pa se je država znašla tudi v ekonomskem razsulu. Bruto domači proizvod bo po ocenah IMF namreč letos manjši za najmanj 6,6 odstotka. Takšnega padca Rusija ni doživela že vse od finančne krize leta 2009. Življenjski standard ljudi zaradi ekonomske stagnacije usiha že vrsto let zapored, letos pa se je dramatično povečala tudi brezposelnost.

Načelnik se je premislil

Toda Vladimirja Putina tovrstna statistika sploh ni motila pri njegovih načrtih. Ustavne spremembe je sicer napovedal že konec lanskega leta, toda ob tem je bil ves čas zelo skrivnosten o svojih političnih ambicijah. Začela so se ugibanja, kaj snuje. Nekateri njegovi najožji sodelavci so menili, da se bo po letu 2024, ko se bo končal njegov četrti mandat, preprosto poslovil iz Kremlja. Margarita Simonjan,

ki vodi televizijsko hišo RT (Russia Today) in ki šefa države kar po domače nagovarja z Načelnikom, je denimo javno izjavljala, da Putin ne bo več kandidiral. Vsa ta ugibanja je potem v začetku marca po očitno skrbno zrežiranem scenariju odločno presekala legendarna Valentina Tereškova, prva ženska v vesolju, ki je kot poslanka dume predlagala izničenje (obnuljenje) dosedanjih Putinovih mandatov.

Ruski predsednik, znan po svojih zamudah, britanska kraljica ga je v Buckinghamski palači denimo čakala celo uro, podobno dolgo pa je na njegov prihod v Vatikan čakal tudi papež Frančišek, je po tem zgodovinskem nastopu Tereškove v hipu prihitel v dumo in sprejel njen izziv. Pot do »večnega Putina« je bila s tem na široko odprta.

Vladimir Putin je bil že doslej voditelj z drugim najdaljšim stažem v zgodovini Sovjetske zveze in njene naslednice Rusije. Leonida Brežnjeva je prehitel že pred dvema letoma. Zdaj je pred njim samo še Josip Stalin, ki je pod zdajšnjim režimom že povsem rehabilitiran. Predvsem zaradi zmage v veliki domovinski vojni, njegove krvave čistke pa tudi zaradi tega načrtno in nezadržno tonejo v pozabo.

Če bo Putin sprejel zdajšnji ustavni izziv in leta 2024 začel dva nova mandata, bo vladal do leta 2036. Takrat bo dopolnil 84 let. Pred njim bo po dolžini vladanja potem samo še Peter

Veliki, ki je carsko Rusijo vodil dolgih 43 let. Toda če bo Putin posnemal Roberta Mugabeja, ki je Zimbabveju denimo vladal do svojega 93. leta, bi, če mu bo zdravje seveda dopuščalo, kot vladar lahko prehitel tudi najbolj znamenitega ruskega carja …

Ustvarjalec zgodovine

Politologinja Tatjana Stanova že dolgo opozarja na Putinovo slo po vstopu v zgodovino. In po večnosti. Pred časom je denimo zapisala, da je Putin z okupacijo Krima (in s tem delnim vračanjem Sovjetske zveze) prenehal biti politik in pravzaprav postal ustvarjalec zgodovine. Politik mora namreč na volitve, nenehno mora zagovarjati svoje poteze, medtem ko zgodovinska osebnost ne odgovarja nikomur in ne more biti pod nikakršnim nadzorom. Legitimizira se izključno s svojimi zgodovinskimi zaslugami, ki so po Putinovem mnenju seveda izjemne. Od tod tudi sla po takšnih vzornikih, ko sta Stalin in Peter Veliki.

Nova ustava ima 206 popravkov. Le kakšna desetina vseh govori o socialnih korektivih, ki seveda so po volji volivcev. Med njimi je denimo obljuba o vsakoletni indeksaciji pokojnin in zagotovilo, da minimalna plača ne sme pasti pod rob revščine, kar v današnjih številkah pomeni okrog 135 evrov na mesec. S takšno plačo se mora danes preživljati več kot 20 milijonov prebivalcev Ruske federacije … Vsi drugi popravki se ukvarjajo v glavnem s prerazporejanjem oblasti in vračanjem v preteklost. Najpomembnejši del ustave je seveda člen, ki govori o izničenju (obnuljenju) Putinovih dosedanjih mandatov. Toda uradni agitprop v pripravah na referendum o tem sploh ni govoril, kakor da je to zgolj nekakšna obrobna, marginalna zadeva, ki se državljanov in prihodnosti njihove države sploh ne tiče.

Nova ruska ustava je v svojem bistvu ultrakonservativna. Med drugim denimo odločno prepoveduje poroke med istospolnimi partnerji. Vladimir Putin namreč že lep čas obljublja, da bo otrokom vrnil mamo in očeta. In vsem državljanom z novo ustavo vrača tudi nekdanjo imperijsko zgodovino ter vse tri temelje nekdanje carske Rusije, ki je po znani definiciji grofa Sergeja Uvarova, vplivnega politika iz 19. stoletja (iz časa carja Nikolaja I.), slonela na pravoslavju, samoderžavju (avtoritarnosti) in narodnosti. Od zdaj naprej so to tudi temelji Putinove Rusije.

Neodvisne analitike še posebej bode v oči člen, ki ruski pravni sistem postavlja nad mednarodno pravo in mednarodne obveznosti države. Beneška komisija pri Svetu Evrope, kjer je Rusija še vedno članica, je Moskvi svetovala, naj ta člen izbriše iz ustave, toda v Kremlju priporočil niso upoštevali. Ruska vlada je že doslej izjemno selektivno sprejemala odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (kjer si skupaj s Turčijo deli prvo mesto po številu pritožb), v skladu z določili prenovljene ustave pa ji tega v bistvu ne bo več treba početi. Zakaj potemtakem članstvo v Svetu Evrope? Rusija je to prvo in edino panevropsko organizacijo zaradi sankcij po okupaciji Krima in agresiji na vzhod Ukrajine bojkotirala celih pet let, junija lani pa se je po ostrih debatah končno le vrnila v Strasbourg. Bo zdaj še vztrajala v njej?

Pisno potrdilo naroda

Zakaj je Vladimir Putin pravzaprav potreboval ta plebiscit, ko pa so novo ustavo že pred tem gladko potrdili v dumi in drugih pristojnih inštitucijah? Predvsem zaradi legitimizacije svojega početja in pismene odobritve svoje politike. Hotel je podpis naroda. In zakaj sploh to njegovo vztrajanje v politiki? Mu dvajset let vladanja ni dovolj? Dejstvo je, da so vsakršne razprave o Rusiji po Putinu zanj sila neprijetne. Glavna naloga njegovega ožjega političnega kroga je zato že v kali zatreti vsakršno liberalizacijo, demokratizacijo in celo modernizacijo sistema. Putina je strah perestrojke, saj se zaveda, da bi kakršnakoli resna sprememba pomenila konec njegovega režima. In morda tudi sodni proces proti njemu.

V enem zadnjih intervjujev pred plebiscitom je dejal, da se je za nadaljevanje kariere odločil zato, ker bi se sicer Rusija vse tja do leta 2024 ukvarjala zgolj s tem, kdo bo njegov naslednik. »Nihče ne bi nič delal. Vsi bi razmišljali zgolj o različnih scenarijih po njegovem odhodu,« je opozoril Putin. To je seveda res. V Rusiji je že lep čas precej živčnosti. In nesoglasja. Zlasti v elitah. Putin temu pravi razbalansirovka. A tega se kajpak dobro zaveda tudi sam. Ljudje so se ga pomalem naveličali. Gospodarstvo stagnira, življenjski standard pada, ob izbruhu epidemije je v (nepripravljeni) državi in bolnišnicah zavladal kaos. Zato njegovi rejtingi od okupacije Krima sem grdo nihajo. Takratne »krimske večine«, na kateri je gradil svojo popularnost (in svoj populizem), že dolgo ni več. Zato so uradni podatki o podpori v javnosti nerealni. Njegovi rejtingi že dolgo niso več sociološki pojem, ampak le nekakšna konstanta režima, ki jo je treba vzdrževati in braniti za vsako ceno.

Odvisnost od elit

Vladimir Putin v javnosti torej nima več takšne podpore, kot jo je imel nekoč. Kar zanj ni dobro. Še slabše pa je, da postaja vse bolj odvisen od elit, ki imajo svoje ambicije in ki so vedno močnejše. Ta Putinova silogarhija (siloviki plus oligarhi) ima zaradi vse večje moči svoje prioritete, ki niso vedno v sozvočju s Putinovimi interesi ali interesi države. Toda po drugi strani se Putin dobro zaveda, da so najvplivnejši člani te elite pravzaprav nezamenljivi. Putin nima na voljo drugega Igorja Sečina, drugega Ramzana Kadirova, drugega Nikolaja Patruševa, drugih bratov Kovalčuk, drugih bratov Rotenberg in niti ne drugega Jevgenija Prigožina.

Za temi imeni se danes skrivajo gigantski konglomerati z ogromnim institucionalnim, finančnim in političnim vplivom, ki ne potrebujejo več Putinove zaščite, njegovega hrbta, kot so ga denimo po letu 2000. To Putin dobro ve. Konflikt z njimi bi bil usoden zanj. Toda vprašanje je, koliko časa jih bo še lahko nadzoroval. Za ustavne spremembe se je odločil predvsem zato, da bi z njimi zacementiral zdajšnji status quo, postkrimsko Rusijo, ki pa še zdaleč ni več tako trdna in enotna kot nekoč. Vprašanje, kako dolgo lahko zdrži ta Putinov cement, je zato povsem na mestu. Odgovor nanj imajo zdaj v rokah predvsem elite. Ta nova kremeljska nomenklatura, ki živi v svojem svetu, popolnoma drugačnem od življenja tistih spodaj, na katere pomislijo le takrat, ko jih spomnijo, da je spet treba na volišča.

Po Putinu – Putin

Po triumfalnem plebiscitu se življenje v Rusiji vrača v stare tirnice. Ta teden so denimo aretirali Ivana Safronova, nekdanjega novinarja Kommersanta in Vedomosti, zdaj pa svetovalca šefa korporacije Roskosmos Dmitrija Rogozina. Obtožujejo ga izdaje države in predaje zaupnih dokumentov češki obveščevalni službi, čeprav njegov šef trdi, da ni imel dostopa do tajnih papirjev. Aretiran je bil habarovski gubernator Sergej Furgal. Na zatožni klopi je aktivist Peter Verzilov. Preiskovalci so se spravili na sodelavce kampanje Njet, ki so proti ustavnim spremembam. Zaprt je direktor Odprte Rusije Andrej Pivovarov, zapor grozi tudi glavnemu uredniku hiše MBH media Sergeju Prostakovu. V Rusiji torej kljub novi ustavi nič novega.

Pravzaprav ne. Novo je to, da Putinove dinastije v bistvu ne bo tako hitro konec. Roman Putin, bogati nečak Vladimirja Putina, nekdanji sodelavec FSB in milijarder, je namreč te dni ustanovil stranko Narod proti korupciji … Jo bo preganjal tudi v kremeljskih krogih? Vprašanje je kajpak retorično.