Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Sizifova bitka za ohranitev zgodovinskega spomina
Samirjevi prijatelji se spominjajo, da je iz njegove hiše vedno odmevala glasba. Če glasbe ni bilo slišati, ga ni bilo doma. Medtem ko se je srbski obroč okoli »varovanega« območja Srebrenice, ki je bila pod lažnim nadzorom enot Združenih narodov, krčil in se je etnično čiščenje hitro približevalo novi stopnji, genocidu, so Samirjevi prijatelji zapuščali obkoljeno enklavo, kamor je iz drugih predelov Bosne in Hercegovine zbežalo več tisoč preganjanih Bošnjakov. Samir, čigar življenjsko zgodbo je nedavno obudila Balkanska mreža preiskovalnega novinarstva (Birn), se je odločil ostati. Ne glede na posledice. Inat. Kljubovanje.
V najtežjih mesecih se je učil igranja klasične kitare. In pisal je pesmi. Ter pisma. Vedel in videl je, kaj sledi. »Absurd v absurdnih časih, žalost v mojih žilah. Pokajo mi strune, vse stare sem že polomil. Nič več mi ni ostalo. Le malo krvi, malo strasti v teh neumnih popoldnevih. Ne vem, zakaj, ampak čutim, da se nikoli več ne bova srečala. Imam grozno slutnjo …« je Samir Mehić v svojem zadnjem pismu iz Srebrenice med drugim sporočil prijatelju Faruku, prav tako članu skupine Inat.
Vsi so vedeli. Ali pa bi morali vedeti.
Umiranje v živo
»Ali si nor, pa ne vidiš, da je absurdno še naprej igrati rokenrol v tem zlu, ko se nad tem mestom, ki umira pred nami, vlačijo sence …« je srebreniški roker, velik ljubitelj Davida Bowieja, zapisal v svoji pesmi Absurd.
Med vojno se je Samir zaljubil. Z Nermino, prav tako Srebreničanko, sta se hitro poročila. Zanosila je, ko so se vojne strahote približevale vrhuncu. Življenje se je zaletavalo v smrt. Ta je bila pripravljena. V času obleganja je najprej umrla njegova mama Zehra.
Ko so se vojni zločinci pod vodstvom genocidnega generala Ratka Mladića z okoliških zelenih hribov pred točno petindvajsetimi leti spustili v dolino, so bili že vsi bošnjaški moški obsojeni na smrt.
Samir se je skupaj z nosečo soprogo, ki ga ni hotela zapustiti, skušal prebiti na varno. Ni šlo. Nermina, ki danes živi v Združenih državah, se je vrnila v Potočare, kjer je Ratko Mladić kramljal z nizozemskimi častniki in dirigiral genocid. Po dolgem čakanju so jo pripadniki vojske Republike srbske naložili na enega izmed avtobusov, s katerimi so iz Srebrenice in okolice proti ozemljem pod nadzorom vojske BiH prevažali ženske in otroke. Avtobusi so se za kratek čas ustavili pri vasici Kravice. Nermina, ki je v genocidu izgubila tudi brata, se spominja velike množice, v kateri je bil skoraj gotovo tudi njen Samir. In streljanja.
Bošnjaški moški so umirali tako rekoč v živo: pred široko zaprtimi očmi mednarodne skupnosti. Pred pripadniki nizozemskega kontingenta modrih čelad Združenih narodov (Unprofor), ki so bili odgovorni za varovanje njihovega življenja.
Umirali so preprosto zato, ker so bili napačne narodnosti in ker so verjeli v napačnega boga.
Umirali so preprosto zato, ker so klavci verjeli, da ne pobijajo enakovrednih ljudi.
Umirali so preprosto zato, ker so klavci verjeli, da njihovi zločini nikoli ne bodo kaznovani – nasprotno, pričakovali so nagrado.
Umirali so preprosto zato, ker je bil virus nacionalizma na najbolj umazan populističen pogon tako močan, da ga načrtovalcem genocida sploh ni bilo težko razširiti. Zločin človeštva; zločin proti človečnosti.
Samirjeve posmrtne ostanke so forenziki – skupaj s posmrtnimi ostanki njegovega očeta Fuada – našli v dveh množičnih grobiščih. Njegova hčerka Samra se je rodila decembra 1995, le mesec dni po uradnem koncu vojne v Bosni in Hercegovini.
V mesecih pred genocidom in po njem se je rodilo dvesto srebreniških otrok, ki so odraščali brez očetov. V izgnanstvu.
Zgodovinski spomin se hitro tali
Na pokopališču Spominskega centra Srebrenica v Potočarih so do zdaj pokopali posmrtne ostanke 6643 žrtev genocida. Med njimi je bilo do zdaj pokopanih tudi 432 žensk in 26 otrok. Posmrtni ostanki žrtev genocida so bili najdeni na 570 lokacijah. Najmlajša pokopana žrtev v Potočarih je bila novorojenka Fatima Muhić. Najstarejša pa Šaha Izmirlić, ki se je rodila leta 1901.
Danes, ko bodo v Potočarih zaznamovali (že) četrt stoletja od najhujšega zločina v Evropi po drugi svetovni vojni, bodo na spominski slovesnosti ob strogih zaščitnih ukrepih – zaradi pandemije novega koronavirusa – pokopali še osem žrtev velikosrbske politike in mednarodne impotence. Še vedno je pogrešanih več kot tisoč ljudi. Zanikanje genocida v Srebrenici, kjer so se v teh dneh pojavili plakati s podobo generala Ratka Mladića, ki slavijo »dan osvoboditve«, postaja nekaj normalnega. Tako kot zanikanje holokavsta. Med zanikovalce genocida, denimo, sodi tudi župan Srebrenice Mladen Grujičić, ki je bil izvoljen leta 2016. Izvolitev mu je seveda »omogočila« spremenjena demografija = genocid.
Srhljiv splet nacionalizma, pandemični izbruh populizma, katastrofalno stanje izobraževalnega sistema, ponoven vzpon destruktivnih sil v regiji, sistematizirana islamofobija in globoko patološke teorije zarot vsak dan znova zlorabljajo žrtve genocida in njihove svojce. V živo, v medijih, na spletu. Zgodovinski spomin se hitro tali. Težko bo preživel.
Genocid v Srebrenici je petindvajset let kasneje v najboljšem primeru le še metafora – povsem enako velja za genocid v Ruandi (1994), ki je imel z zločinom v vzhodni Bosni neverjetno veliko skupnega – za vojne zločine, ki ostajajo nekaznovani. Za vojne zločine, ki jih do obisti skrhana mednarodna skupnost ob hitro propadajočih strukturah, fosilnih Združenih narodih (botrih vseh modernih genocidov), znova bi(multi)polarnem svetu, sistematičnem ignoriranju konvencij in razpršeni pozornosti niti ne poskuša več ustaviti. Kaj šele onemogočiti.
Četrt stoletja po Srebrenici živimo v času stalnih vojn; vojn, ki se ne končajo. Afganistan. Irak.
Sirija. Jemen. Libija … Živimo tudi v času, ko so ljudje na begu pred vojnami – pred srebrenicami – v Evropi, če prej ne izginejo v Sahelu ali utonejo v Sredozemlju, pričakani z rezalnimi žicami, zidovi, pravimi naboji, paravojaškimi enotami in, na vseh ravneh, rasistično, iz dneva v dan bolj totalitarno politiko, ki je bila v svojem razčlovečenju tako prekleto blizu tudi ključnim načrtovalcem genocida v Srebrenici. Ratku Mladiću. Radovanu Karadžiću. Slobodanu Miloševiću. In tisočim njihovim podizvajalcem. In sto tisočim njihovim tihim sledilcem, tem temeljnim, le z apatijo in sovraštvom oboroženim vojakom banalnosti zla.
***
»Naša naloga je, da si zapomnimo vsako žrtev. Da si zapomnimo vsakega posameznega človeka. Vsako ime in vsak priimek. Vsak ta mali svet, ki je izginil z vsako žrtvijo,« pravi Emir Suljagić, direktor Spominskega centra Srebrenica – Potočari. Spomin mora biti živ, kontinuiran, večen. »To, kar počnemo, moramo početi iz zelo preprostega razloga. Vse, kar se je zgodilo v zgodovini, se namreč lahko ponovi. Temu se lahko vnaprej upremo le z ohranjanjem spomina,« je prepričan nekdanji novinar, ki je kot prevajalec preživel genocid in o tem napisal kultno knjigo Razglednice iz groba (2005).
Da, za algoritem gre. Nikoli več = vedno znova.