Človek, ki je s teatrom obšel svet

S pomočjo Dušana Pernata je Slovensko mladinsko gledališče kar 600-krat gostovalo po več kot tridesetih državah z več kot osemdesetimi uprizoritvami. Pernat, skratka, pozna vse in vsakogar in njegova beležnica s kontakti je neprecenljiva, a je, žal, neprenosljiva. V pogovoru se je, tako rekoč z eno nogo že med upokojenci, čeprav bi rad še delal, kot pravi, spominjal gostovanj z največjimi predstavami SMG, od Šeherezade, Odiseja in sina do Roberta Zucca, predstav Diega de Bree, Živadinova, Frljića in še mnogih drugih, vseh avantur, ki so jih spremljale: od gostovanj med desetdnevno vojno in izginjanj ladij v megli, napadov roparjev v Mehiki in Srbiji do sežiganja gledaliških kulis na dvoriščih, posredovanj policije zaradi vdora gledalcev v gledališče in še marsičesa. Že skoraj 42 let ste zaposleni v SMG.

Ja, na istem delovnem mestu. V vseh teh letih nikoli nisem menjal službe. Odhajam v penzijo in moje delovno mesto se je zdaj za nedoločen čas zaprlo. Posebej za mednarodna gostovanja. Obenem pa program, ki ga imamo v SMG zdaj, ni ravno primeren za velike festivale, na katere smo doslej hodili. To, kar imamo zdaj, je mogoče zanimivo za določeno gledališko politiko – prestar sem, da bi se jo trudil sprejeti. Ne, da je ne morem – nočem je. In zdaj je odšel še Frljić ... Hočem reči, da se bojim, da bo SMG prej pozabljeno, preden bi se mu uspelo vrniti na mednarodno prizorišče, če tako rečem, z močnimi predstavami, na katerem smo dolgo bili, in mislim, da se bodo tudi povezave, kontakti, ki jih je za časa dveh mandatov vzpostavila nekdanja direktorica Uršula Cetinski, govorim o največjih gledaliških festivalih v Evropi in po svetu, sčasoma izgubili. Jaz sem zaslužen predvsem za stvari, povezane z Južno Ameriko.

Če se prav spomnim, ste pripravili diplomsko nalogo o mednarodnih gostovanjih na tej celini ...

Turneja predstave Roberto Zucco na mednarodnih festivalih po Južni Ameriki. Vanjo sem vključil in natančno razčlenil, na kaj vse mora producent oz. menedžer biti pozoren pri organizaciji mednarodnih gostovanj, od prvega kontakta, kako priti do stikov, kako jih vzdrževati, podpisovanje pogodb, dogovarjanje glede pogojev, logistika na potovanju, piarovstvo ... Najpomembnejši je osebni stik. Še danes kljub vsem skypom, viberjem, vsem mogočim medijskim pripomočkom je najbolj učinkovita stvar to, da midva sediva tukaj skupaj, spijeva kavo, viski, karkoli, razumete, da naveževa stik, in seveda je treba poznati nekaj psihologije, ker vodje velikih festivalov so navadno kar precej nečimrni ljudje. Treba jih je pozitivno vznemiriti, da se bodo začeli zanimati, kaj vse ponuja naše gledališče. Ne prenesejo pa ljudi, ki se, rečeno po domače, delajo pametne. In tega je danes ogromno. Razen seveda, če nisi Pandur ali Taufer, karizmatični ljudje, imeli so nekaj v sebi in vsi so jih hoteli. Južna Amerika je hotela Pandurja, njegovo poetiko, ki je bila v bistvu za moj okus že malo kičasta, precej se je ponavljala, ampak to so bile lučke pa pravljice in za gledalce festivalov je bilo to vau.

Če nadaljujem, po prvem stiku gre za kontinuiteto vzdrževanja odnosov. Torej, midva pojeva tortico, ne vidiva se in ne slišiva vse leto. Za najino poslovno sodelovanje je to smrt. Konec. Pozabljeno. Božiči, čestitke, rojstni dnevi, prazniki, na nič se ne sme pozabiti. Tako ostaneš v igri. In po določenem času sodelovanje preide na naslednjo ravan, da te pokličejo in vprašajo, hej, kaj imaš za moj festival naslednje leto? Letos bi morali v Bogoto s Tauferjevim Baalom, čeprav se umetniški vodja Goran Injac s tem ni preveč strinjal. Pa se je pojavil koronavirus.

Ni dovolj, da greš na gostovanje samo zato, da potem rečeš, da si bil tam. Spomnim se, kako smo leta 2008 v Bogoto šli z Zločinom in kaznijo Diega de Bree, Diego je šele tam dokončno izpilil predstavo, imel je najmanj pet ponovitev, po vsaki je imel najmanj uro sestanka z igralci, 14 jih je bilo. Dostojevski. Klasika. Nič se ne zgodi, nihče ni nag. Ampak šlo je za predstavo, ki je imela izjemno težo. Saj veste, kakšen je de Brea – on se ukvarja z igralci. Dva režiserja sta v Sloveniji, ki zares delata z igralci: Jernej Lorenci in Diego. Tudi Vito Taufer, čeprav on bolj sproži ideje in čaka, kaj bo prišlo od igralcev, to mu včasih uspe, včasih pa tudi ne ... Tako je.

Na predzadnji in zadnji ponovitvi Zločina in kazni smo imeli takšne ovacije, da smo vsi jokali. Vsi, gledalci, mi. Drli so se in skandirali, imam posnetke. Sto ljudi smo morali pred začetkom predstave poslati domov, ker enostavno ni bilo več prostora ...

Katero je bilo vaše prvo, če tako rečem, čezatlantsko gostovanje s SMG?

Bilo je leta 1990 v Mehiki. Imenoval se je Second ground festival of Mexico. Naslednje leto pa smo bili v Mehiki s predstavo Odisej in sin ali Svet in dom Vita Tauferja. Leta 1992 je bila Šeherezada v Bogoti in Caracasu. Leta 1993 bi morali v Čile, pa ladja s sceno Šeherezade ni prišla na cilj. V Jugoslaviji je bila vojna, na Hrvaškem smo dali sceno na ladjo in odtavala je neznano kam. Festival v Bogoti se je prvič zgodil leta 1992, ob petstoletnici Kolumba, in od takrat smo bili tam enajstkrat. Jaz še nekajkrat več, ko sem se hodil dogovarjat za gostovanja in tehnične stvari. Za te potrebe sem se naučil španščine, opravil nekaj tečajev, bili so kar presenečeni, ko so videli, da se je nekdo iz Slovenije, za katero niso vedeli, kje je, naučil španščine.

Kako ste se povezali z gledališčem; je bilo to, še preden ste vstopili vanj profesionalno, ali se je zgodilo sočasno?

To je dolga zgodba. V zlatem letu 1970 sem v Ljubljano iz neke vasi prišel študirat ekonomijo ...

Od kod ste prišli?

Z Lovrenca na Pohorju. No, trg je to, da jih ne bom žalil. Imeli smo tržne pravice. Tisto leto se nisem ravno posvetil študiju. Skregal sem se z očetom, ki je rekel, pojdi odslužit vojsko ali pa v službo, če ne misliš študirati. Bil je realne sorte človek. V tistem času je bila mamina sestrična Vida poročena z Dušanom Jovanovićem, rekel mi je, pridi delat k meni v Glej. In tako se je začela moja vez z gledališčem, leta 1970. Začel sem kot tehnik, nato so me hitro postavili za šefa tehnike, kjer sem delal tri leta, nato sem postal producent v Gleju. Leta 1977 sem šel v vojsko in nekega dne me pokličejo k telefonu. Klical me je Jovanović, rekoč: Odhajam v Slovensko mladinsko gledališče, bi prišel za organizatorja? In tako sem leta 1979 začel svojo profesionalno pot v SMG.

Zanimivi časi so to morali biti ...

Ja, spomnim Gleja v tistih časih, predstave so se začenjale opolnoči. Moja prva premiera je bila Grenki sadeži pravice Milana Jesiha v režiji Zvoneta Šedlbauerja. Bilo je tako noro, vsak večer, ko smo imeli predstavo, so cele gruče gledalcev ostajale zunaj, vsi so jo hoteli videti. Bili so to lepi časi, brezskrbni, nikomur ni nič manjkalo, vsak je lahko delal in tudi denar je bil. Gledališče Glej je bilo takrat zelo dobro dopolnilo igralcev za njihov proračun, ker se je dobro plačevalo. Res pa je nekaj, mladi smo bili. In podobno je bilo potem v mladincu, bili smo zagnani, ambiciozni. Ko sem zavohal, da se začenja odpirati Južna Amerika, sem močno ugriznil in nikoli več izpustil.

Kaj pomeni, da doživi gledališka predstava takšen enormen uspeh, kot so jih predstave SMG v Južni Ameriki? Kaj ob vrnitvi v domovino zanjo to pomeni finančno, marketinško in na ravni države?

Na žalost zelo malo. Prvič, zaradi folklore, ki jo Slovenci imajo in se imenuje fovšija: nihče noče priznati uspeha drugega, tudi časopisi včasih niso objavili naših uspehov. Ministrstvo za kulturo da denar s težavo in mu je čisto vseeno, s kakšno nagrado se vrneš domov. SMG je bil na najmanj štiridesetih gledaliških festivalih v Južni Ameriki. Ob vrnitvi nas je samo enkrat sprejel predsednik Milan Kučan in dvakrat ministrica za kulturo Majda Širca in enkrat kulturni minister Andrej Capuder. Mi pa smo zgodbo v Južni Ameriki krojili tako, da so vsi izvedeli, kje je Slovenija. Tam nihče ne ve, kdo je Janša, kdo Kučan ali Pahor, če pa kdo omeni Mladinsko, vsi rečejo – Slovenija! Mi smo bili blagovna znamka oziroma smo še, za zdaj, dolgo pa ne bomo več, ker se tam ne bomo več pojavljali. Ko te enkrat pozabijo, je zelo težko znova priti na njihov seznam. Konkurenca je prevelika, pritiski premočni.

Začeli smo s Pandurjevo Šeherezado. Leta 1990 je bila prvič v Ciudadu de Méxicu na festivalu, zadnjič odigrana v São Paulu leta 1995. Vmes je bila še v Buenos Airesu, kar se Južne Amerike tiče. Čile nam je propadel, ker scena ni prišla, in seveda po Evropi, veliko v Milanu, tudi v Nemčiji. Ampak takrat smo imeli celo vrsto izjemno zanimivih predstav.

Katerih?

Zenit, na primer, ki ga ni bilo mogoče onstran luže peljati s tistim vagonom. Ko nas je obiskal selektor Giorgio Ursini, je rekel, to hočem imeti v Caracasu. Vprašal sem ga, ali ima železnico. Nimam, je rekel, potem pa sem ga vprašal: Kako boš pa potem pripeljal vagon? Da bodo postavili tire, je rekel. A vseeno je to bilo predrago. Tauferjev Odisej in sin je tudi potoval v Mehiko, sceno so nam naredili kar tam, pa Pograjc z Robertom Zuccom, ki je naredil enomesečno turnejo najprej v Bogoto, potem v Buenos Aires, na koncu še v Montevideo. Scena je bila velika, eno smo poslali z ladjo v Bogoto, novo pa z drugo ladjo v Buenos Aires. Za tisto v Bogoti smo rekli, da jo bomo kar tam pustili; eno je to reči, drugo pa storiti, kajti deklaracija zahteva, da se mora vrniti. Z Victorjem Sánchezom, šefom tehnike celotnega festivala, sva šla na sok. Rekel sem mu: Victor, imaš dvorišče, dajmo sceno nanj, pa jo zažgite, da je ne bo treba vračati domov. Samo debelo me je gledal. Zgodila se je nesreča, pokliči policijo, ko bo že zgorela, naredi zapisnik in ciao, sem nadaljeval. Mui interesante, je odvrnil (smeh). In tako smo se rešili tega problema. Ona druga scena pa se je prek Buenos Airesa in Montevidea vrnila v Ljubljano.

Kako ste si nabirali izkušnje z logistiko organiziranja prevoza scen? To je vendarle najtežji del posla.

Največ sem jih nabral s Šeherezado, ko sem imel opravka z nekom, ki se je imenoval Tito Čeferin, naše gore list, Dalmatinec. Nikoli, je rekel, da ni bil v Jugoslaviji. No, v redu. Pogajanja o tem, koliko naj bi nas stalo, da prepelje sceno, so se začela pri 10.000 dolarjih. In na koncu sva pristala pri 1800 dolarjih, pa še trikrat me je na kosilo peljal (smeh). Pa producenta sem si dobil tam, da je skrbel za vse.

Pri Šeherezadi je bilo tako, da smo imeli podpogodbo, podpisano s teatrom Cervantes, to je drugi največji teater za Colonom, za pet predstav. Ponedeljek je bil prosti dan, bili smo v Buenos Airesu, v torek smo leteli nazaj. Direktor gledališča je bil Osvaldo Papaleo, znan gledališki pa tudi filmski producent. A ni ta hudič, ko je videl, da je takšno zanimanje, prodal še šesto predstavo, ne da bi nas o tem kaj vprašal. Pred začetkom pete predstave je prišel ves skesan k meni in rekel: Dušan, nekaj se je zgodilo. Kaj? »Jutri imate še eno predstavo.« Kako vendar, saj smo jutri prosti ... »Ja, ampak ljudje jo hočejo gledati.« Najprej sem ga vprašal,

Tam [v Južni Ameriki] nihče ne ve, kdo je Janša, kdo Kučan ali Pahor, če pa kdo omeni Mladinsko, vsi rečejo – Slovenija! Mi smo bili blagovna znamka oziroma smo še, za zdaj, dolgo pa ne bomo več, ker se tam ne bomo več pojavljali. Ko te enkrat pozabijo, je zelo težko znova priti na njihov seznam. po čem je prodal vstopnice. »Po 25.« »Ti nisi normalen, če je takšno zanimanje, dvigni ceno še za enkrat več,« se je prebudila moja ekonomska pamet, kakšen producent pa si. In se je samo smejal. Naše sem komaj prepričal, da smo odigrali še tisto eno predstavo. Sploh Škof, ker je imel fizično izjemno zahtevno vlogo, se spomnite?

Ja, se spomnim.

On pleza in dela vse mogoče, derviši so bili plesalci, razen našega igralca Mačka, mladi ljudje. Tako sem leta 2000 hotel, da bi naredili remake Šeherezade. Tomaž Pandur ni bil več za, pa tudi Škof je rekel, da ne more več igrati, bil je deset let starejši ...

Koliko spominov imam na tiste čase, lepih. Na zadnji predstavi Šeherezade smo več kot sto gledalcev morali poslati domov. Hoteli so jo videti in razbili so steklena vhodna vrata. Podobno je bilo z Odisejem in sinom leta 1991 v Mehiki. Porivali so vrata in nekaj je počilo ... Šele po posredovanju mehiške policije smo lahko začeli s predstavo.

Na gostovanjih s Frljićevo predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! ste imeli tudi manj prijetne trenutke s carinskimi in varnostnimi službami na letališčih, spomnim se tistega kovčka z orožjem, za katerega ste vi skrbeli in je vedno »povzročal« težave. Na poti v New York, na primer. Drži, ta kufer orožja sem vedno jaz nosil, v njem je bilo devet velikih pištol in dvanajst manjših, tistih na kapsule. Velike so bile videti kot prave in tudi metek je zares počil. Saj se spomnite s predstave. Vedno, ko smo prišli na letališče, smo najprej oddali ta kovček. To je pomenilo, da sem rekel, da bi rad security guard. Zakaj, so me spraševali. Ker imam pištole. Kje da jih imam? V kovčku. Spomnim se, da se je ob eni od teh priložnosti ena od varnostnic, ko je to zaslišala, skoraj onesvestila (smeh).

Uredil sem, da smo imeli vsa ta orožja s številkami popisana, da so bila preverjanja lažja. In včasih so po celo uro preverjali, ali se vse ujema, ali je dokumentacija v redu, skratka.

Ko smo prvič leteli s tržaškega letališča, so me s kovčkom peljali v eno sobo, kjer so me čakali deset vojakov in trije policaji. Tisoč vprašanj. Mislil sem, da bom zamudil letalo. Nazadnje je prišel mlajši gospod. Sedel je in se začel smejati, izvedenec za orožje, v civilu. Vzel je pištolo v roke in rekel, no, kaj zdaj, fantje? Potem je rekel policaju, naj vzame svojo pištolo iz toka in jo primerja z našo. Ja, ista je, je rekel policaj. Ne, ni, je odvrnil izvedenec, bolje poglej, ali vidiš, da je pri oni drugi cev zalita? In so me spustili na letalo, orožje pa dol, k prtljagi.

Leta 1991 ste se s predstavo Zenit Dragana Živadinova znašli sredi dramatičnih okoliščin desetdnevne vojne ...

Petindvajsetega junija opolnoči smo se z avtobusom odpeljali v Essen na festival Theater der Welt, kjer smo gostovali z Zenitom. Naslednji dan opoldne smo prispeli na cilj. Ob treh popoldne sem v hotelu prižgal televizijo in postalo nam je jasno, kaj se dogaja. No, približno. Direktor Jović je klical veleposlanika, ta pa je vedel toliko kot mi. Nato smo poklicali Martina Kušeja, ki je takrat bil šef celovškega gle

dališča. Tudi njemu ni uspelo izvedeti, kakšno je dejansko stanje v Sloveniji. Odigrali smo pet predstav in se začeli odpravljati domov, ko sta k nam prišla direktor festivala Lieberman in župan mesta Essen s povabilom, naj ostanemo pri njih, da nam bodo plačali hotel, ker da je v Sloveniji vojna. »Vi samo igrajte predstave naprej, oglaševali jih bomo, ves inkaso ostane vam. Naj se situacija malce umiri.« Mi pa smo hoteli samo domov.

Čez teden dni smo namreč že gostovali v Grenoblu z Odisejem in sinom. Z avtobusom smo se pripeljali do Beljaka, kjer se je spet nekaj dogajalo, ker se je Kučan na tisti postaji srečal z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem, in sedli na vlak za Ljubljano. Prispeli smo do Šiške, ko je naenkrat močno počilo. Ciljali so repetitor. Vlak se je ustavil. Nato smo čez pol ure odrinili do glavne železniške postaje, kjer so nas čakali vojaki in spodili z nje. Takrat so se namreč v Cankarjevem domu sestali predsedniki nekaterih nekdanjih republik.

Kako torej naprej, v Grenoble? Že pred tem sem se dogovoril za kamion, ki bi peljal v Francijo, s šoferjem, ki je imel vizum, takrat si za Francijo namreč moral imeti vizum. Ampak ta kamion je bil zdaj na barikadah. In potem je Petar Jović, naš direktor, poklical Bavčarja, da to uredi, jaz pa sem šel h Kacinu in mi je dal tri škatle slovenskega materiala in rekel: »Lepo vas prosim, reklamirajte slovenske zastave brez Triglava.« Še zdaj jih imam nekaj. Ista kot ruska je bila. Smo šli na vlak, nazaj v Celovec, na tisti avtobus, ki nas je gor čakal, čez Trbiž v Italijo. Sploh niso pogledali potnih listov, samo naprej, v Francijo, kjer smo odigrali tri predstave in se vrnili domov čez Sežano. Vmes se je zgodil brionski mir.

Tako smo mi preživeli to vojno: med njo smo Slovenijo predstavljali tako v Nemčiji kot v Franciji. Ko smo prišli v Grenoble, niso mogli verjeti, da smo zares prišli. »Pa saj imate vojno!« Ja, imamo, ampak vseeno, tu smo. Kot bogove so nas gledali. Koliko je takšnih zgodb.

V vseh teh desetletjih se je v SMG zamenjala vrsta direktorjev in umetniških vodij. S katerim ste najplodneje sodelovali?

V bistvu z nobenim nisem imel težav. Prvi je bil Jović. On mi je prepustil popolno avtonomijo, kar se tiče mednarodnih aktivnosti, in tako sem nadaljeval z Uršulo Cetinski in na koncu s Tiborjem Miheličem kot aktualnim direktorjem SMG. Rad sem delal. Potovanja so mi bila izziv, ki je polnil moje telo in dušo z adrenalinom. Zadovoljstvo, če se je vse dobro izteklo, večinoma se je, predvsem pa sreča, ko sem videl ekipo, igralsko in tehnično, ki se je veselila vsakega gostovanja posebej in se zadovoljna vračala v domovino. Ne nazadnje pa kup poznanstev, ki sem jih sklenil na omenjenih potovanjih, predvsem pa spoznavanje tujih kultur in navad, ki so nekje tako različne, nekje pa tako blizu našim. Pogrešal jih bom!

Gotovo ste se na teh potovanjih zaljubili v kakšno igralko?

V slovensko ne.

Kaj pa ...

(smeh).

Da vas ne bodo zdaj doma kregali. Ne bodo.

Boste napisali knjigo?

Mi je že marsikdo rekel. Ne vem, ali ne bom, bom naredil en koncept. Bom videl, ali se mi bo ljubilo. Bolj v obliki romana, da ne bom samo našteval ...

Saj lahko.

Ja, saj vem, da lahko. Z vsemi avanturami, ki sem jih imel. Kolikokrat sem se stepel ...

Zaradi gledališča?

Tudi, tam v Južni Ameriki. So me napadali z noži, s kamni, ne vem s čim vse. Nad Bogoto je gora, visoka 3300 m, imenuje se Monserrate, na njej je svetišče, do katerega se pride z gondolo, ta pa je v enem najbolj nevarnih predelov mesta, kamor še vojska ne gre. S prijateljico nisva naredila niti petdeset metrov navzgor po ulici proti gondoli, ko se je pred mano postavil en moški, za menoj drugi. Izvlekel je nož in začel kazati proti torbi, ki sem jo imel na ramenu. Ne vem, kaj natančno se je dogajalo, malo se mi je zavrtelo, enega sem sunil s komolcem, drugega prijel za roko in mu jo zlomil na kolenu. V viku in kriku sta zbežala čez cesto. Prijateljica je bila vsa bleda, jaz pa verjetno tudi. Če sta prišla dva, jih bo tu v nekaj minutah dvajset. In sva zdirjala dol proti centru. Podobno so me nekoč napadli v Santo Domingu, bil sem sam, v torbi sem imel sedemnajst potnih listov in ves denar. In spet sem se nekako izmazal.

Če bi še zadnjič šli z ekipo SMG na gostovanje, bi to bilo s katero predstavo in kam? In kaj bi bile vaše zadnje besede v slovo? Verjetno je trenutno najbolj vroča predstava za velike festivale še ni naslova Tomija Janežiča, a na žalost je tehnično, predvsem pa cenovno tako zahtevna, da se malokdo odloča zanjo. V bistvu mi je vseeno, katera predstava bi bila moja zadnja pot na gostovanju. Še enkrat si želim v Južno Ameriko, pa naj bo z našo najuspešnejšo predstavo v zgodovini SMG, rekorderko po številu obiskanih držav, 28, in rekorderko po številu nastopov na mednarodnih festivalih, prek 80 uprizoritev. Izjemna ekipa, nobenih komplikatorjev.

Zadnja predstava na nekem festivalu v nekem južnoameriškem mestu, še en pogled na navdušeno publiko, ki skandira, še ena solza – poslednja in rekel bi vsem. Adijo! Takšno slovo sem si želel po vseh mojih festivalih po svetu, bilo jih je več kot 600.

Fotografiji Žiga Koritnik ● Prizora iz predstav Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! in Zločin in kazen