Možnosti s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Zaradi velikega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo

vojaške obrambne prisotnosti – odprto mesto. Bombardiranje je bilo izvedeno podnevi in s kirurško natančnostjo, saj so Američani zahtevali, da morajo vse železniške povezave iz podzemlja KT Mittelbau Dora do ranžirne postaje v centru mesta, vključno z železniško postajo, ostati nedotaknjene. Američanom se je mudilo, da iz podzemlja Harza z vlaki čim prej odpeljejo vse rakete, načrte in material, še preden pridejo tja Rusi, saj je Turingija z Nordhausnom pripadala ruski okupacijski zoni. Ko so Američani prišli v Boelcke Kaserne 11. aprila 1945 in videli strašanski pokol taboriščnikov, so vse natančno posneli na filmski trak v prepričanju, da so to storili nacisti. Nemški stražarji so bili prepričani, da jih bo 2500 postrojenih taboriščnikov na »Appelplatzu« rešilo bombardiranja, a so se zmotili. Vsi pa vemo, da 2500 taboriščnikov v zebrastih zaporniških oblekah, postrojenih na »Appelplatzu«, v nizkem letu in jasnem vremenu ne more spregledati noben pilot. In to dva dni zapored! Drugi dan je bil zanje usodnejši od prvega. Lani avgusta je županja Nordhausna podpisala pogodbo z mednarodno skupino zgodovinarjev za pripravo poročila »Nordhausen aprila 1945«. Končno bo prišla zgodovinska resnica tudi uradno na dan.

In za konec, g. Umek – Udba je pobijala po narejenih spiskih, praviloma zločince in izdajalce, žal tudi nekatere nedolžne ljudi. Angleži pa so načrtno pobijali iz zraka popolnoma nedolžne otroke, žene in starce. Udba ne sega niti do kolen angleškim pobojem. Če imate Tita za zločinca, imejte pogum in povejte, da je bil Churchill še večji zločinec. Tita sta Churchill in kraljica Elizabeta leta 1953 sprejela v Londonu z velikimi častmi kot dragocenega zaveznika v boju proti nacifašizmu. smejo« kandidirati za desetnico, povsem odveč. Jasno, ko nimaš trdnih utemeljitev, na katerih bi zgradil in opravičil pravilnost svojega početja, zaviješ vstran in daleč naokrog. Spoštovani gospe, zagotavljam vama, da za prenekatero od omenjenih nagrad že dolgo vem.

Še enkrat, odgovora, kakšna sta, sta zgolj in samo piarovski poročili o pomenu desetnice in delovanju Arga in nič več. In se v ničemer ne odzivata na očitke v mojem zapisu Desetnici na rob. Nič ne dvomim, da se gospe že pri pisanju odgovorov dejstva, da se sprenevedata, ne bi zavedali. Sprenevedanje je namreč preveč očitno.

Da bi gospe, predvsem pa Društvo slovenskih pisateljev, razumeli namen mojega ugovora zoper segregacijski pogoj v pravilniku DSP, da »smejo« za desetnico kandidirati samo člani in članice DSP, dela nečlanov/ic/ pa si tega kljub morebitni izjemni umetniški kakovosti in izrazni moči ne zaslužijo, naj postrežem s preprosto analogijo. Predstavljajte si, da bi Delo, sponzor kresnika, pogojevalo – hipotetično seveda –, da vsako leto za nagrado (mimogrede, iskrene čestitke Veroniki Simoniti za odlično Ivano) lahko kandidirajo dela samo tistih pisateljev in pisateljic, ki so najmanj deset let abonirani na edicije Dela. Absurd brez primere. Kot je absurden izločevalni pogoj Društva slovenskih pisateljev. In samo o tem sem pisal v svojem »ugovoru«.

Konec. Pika.

Ljubljana