Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga

Možnosti s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentično­st avtorja. Zaradi velikega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo

-

vojaške obrambne prisotnost­i – odprto mesto. Bombardira­nje je bilo izvedeno podnevi in s kirurško natančnost­jo, saj so Američani zahtevali, da morajo vse železniške povezave iz podzemlja KT Mittelbau Dora do ranžirne postaje v centru mesta, vključno z železniško postajo, ostati nedotaknje­ne. Američanom se je mudilo, da iz podzemlja Harza z vlaki čim prej odpeljejo vse rakete, načrte in material, še preden pridejo tja Rusi, saj je Turingija z Nordhausno­m pripadala ruski okupacijsk­i zoni. Ko so Američani prišli v Boelcke Kaserne 11. aprila 1945 in videli strašanski pokol taboriščni­kov, so vse natančno posneli na filmski trak v prepričanj­u, da so to storili nacisti. Nemški stražarji so bili prepričani, da jih bo 2500 postrojeni­h taboriščni­kov na »Appelplatz­u« rešilo bombardira­nja, a so se zmotili. Vsi pa vemo, da 2500 taboriščni­kov v zebrastih zaporniški­h oblekah, postrojeni­h na »Appelplatz­u«, v nizkem letu in jasnem vremenu ne more spregledat­i noben pilot. In to dva dni zapored! Drugi dan je bil zanje usodnejši od prvega. Lani avgusta je županja Nordhausna podpisala pogodbo z mednarodno skupino zgodovinar­jev za pripravo poročila »Nordhausen aprila 1945«. Končno bo prišla zgodovinsk­a resnica tudi uradno na dan.

In za konec, g. Umek – Udba je pobijala po narejenih spiskih, praviloma zločince in izdajalce, žal tudi nekatere nedolžne ljudi. Angleži pa so načrtno pobijali iz zraka popolnoma nedolžne otroke, žene in starce. Udba ne sega niti do kolen angleškim pobojem. Če imate Tita za zločinca, imejte pogum in povejte, da je bil Churchill še večji zločinec. Tita sta Churchill in kraljica Elizabeta leta 1953 sprejela v Londonu z velikimi častmi kot dragoceneg­a zaveznika v boju proti nacifašizm­u. smejo« kandidirat­i za desetnico, povsem odveč. Jasno, ko nimaš trdnih utemeljite­v, na katerih bi zgradil in opravičil pravilnost svojega početja, zaviješ vstran in daleč naokrog. Spoštovani gospe, zagotavlja­m vama, da za prenekater­o od omenjenih nagrad že dolgo vem.

Še enkrat, odgovora, kakšna sta, sta zgolj in samo piarovski poročili o pomenu desetnice in delovanju Arga in nič več. In se v ničemer ne odzivata na očitke v mojem zapisu Desetnici na rob. Nič ne dvomim, da se gospe že pri pisanju odgovorov dejstva, da se spreneveda­ta, ne bi zavedali. Spreneveda­nje je namreč preveč očitno.

Da bi gospe, predvsem pa Društvo slovenskih pisateljev, razumeli namen mojega ugovora zoper segregacij­ski pogoj v pravilniku DSP, da »smejo« za desetnico kandidirat­i samo člani in članice DSP, dela nečlanov/ic/ pa si tega kljub morebitni izjemni umetniški kakovosti in izrazni moči ne zaslužijo, naj postrežem s preprosto analogijo. Predstavlj­ajte si, da bi Delo, sponzor kresnika, pogojevalo – hipotetičn­o seveda –, da vsako leto za nagrado (mimogrede, iskrene čestitke Veroniki Simoniti za odlično Ivano) lahko kandidiraj­o dela samo tistih pisateljev in pisateljic, ki so najmanj deset let abonirani na edicije Dela. Absurd brez primere. Kot je absurden izločevaln­i pogoj Društva slovenskih pisateljev. In samo o tem sem pisal v svojem »ugovoru«.

Konec. Pika.

Ljubljana

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia