Kulturne vojne Pretresenih držav Amerike

ravijo, da desetinka sekunde odloča o tem, ali sočloveka prepoznamo za zaupanja vrednega ali ne, za tujega, drugačnega. Črnega ali belega. Res se bomo morali naučiti gledati drugače.

Proteste Življenje temnopoltih šteje v ZDA že ocenjujejo za največje takšne vrste. Po smrti Georgea Floyda med policijsko aretacijo v Minneapolisu se je po ocenah več javnomnenjskih raziskav med 15 in 26 milijonov ljudi udeležilo več kot 2700 demonstracij po vsej državi. Bes zaradi ostrega policijskega obravnavanja temnopoltih je na ulice v povprečju 140-krat na dan privedel spontane množice. Gibanje Življenje temnopoltih šteje sega v oblake, Floydova smrt morda ni bila zaman. Gre za veliko moralno vprašanje sodobnih ZDA, ki pa ni črno-belo.

Mnogi Američani soglašajo z odstranitvijo spomenikov sužnjelastniške Konfederacije. Severne države so za osvoboditev sužnjev na jugu žrtvovale več kot 360 tisoč ljudi, zato za spomenike generalu Robertu E. Leeju, predsedniku Jeffersonu Davisu in drugim z juga res ni videti razloga, postavili so jih šele desetletja po koncu državljanske vojne v dokaz ponovnega vstajanja rasizma in grožnjo nekdanjim sužnjem. Nekateri protestniki pa podirajo tudi kipe Ulysessa Granta, ki je kot general premagoval konfederalno vojsko ter kot predsednik preganjal Ku klux klan – in celo predsednika Abrahama Lincolna, ki je vojno za osvoboditev sprožil.

Na tarči sta tudi ustanovna očeta ZDA George Washington in Thomas Jefferson, pa čeprav je prvi vodil vojno za neodvisnost od Velike Britanije in drugi v deklaracijo o njej zapisal stavek, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in z istimi neodtujljivimi pravicami do življenja, svobode in sledenja sreče. Tudi zaradi tega zapisa so zvezne države ameriškega severa že kmalu začele prepovedovati suženjstvo, besede o absolutni tiraniji kraljev in uzurpatorjev pa so navdihnile osvobodilna gibanja po vsem svetu ter pomagale ohraniti dediščino evropskega razsvetljenstva.

A se državnika sama nista držala svojih načel, saj sta imela sužnje, in njunemu zgodovinskemu ugledu v očeh mnogih ne pomaga niti opozorilo newyorškega nadškofa Timothyja Dolana na neštete osebnosti z značajskimi hibami v Svetem pismu. »Če ne bi smeli cerkva poimenovati po grešnikih, bi nam za to ostala le še Jezus in njegova mati!« Oskrunjenje spomenikov se mu zdi podobno puritanskemu zažiganju knjig ali kitajski kulturni revoluciji, a protesti vračajo spomenikom tudi človeško podobo, prepoznavajo se osebne pomanjkljivosti vélikih mož. Nadškof bi moral vedeti, da lahko na rešitev upa le tisti, ki se pokesa, kot se je avtor znamenite pesmi Amazing Grace. John Newton je bil pred spreobrnitvijo ladijski kapitan, ki je pri afriških plemenskih poglavarjih kupoval ljudi ter jih odvažal v suženjstvo, kasneje pa je pomagal pri obračunu s sužnjelastništvom v Veliki Britaniji.

Kolonialno dediščino ponovno izprašujejo tudi v tej državi in protestniki niso pustili pri miru niti kipa zmagovalca druge svetovne vojne Winstona Churchilla. Ali lahko ameriška dilema zajame še celinsko Evropo? Bodo začeli svoje pravice zahtevati priseljenci, bodo vstali zgodovinsko poraženi narodi, bo propadanje »ameriškega miru« vrnilo razprave o prejšnjih delitvah vpliva? Lahko gremo še dlje v preteklost, saj celo beseda suženj marsikje izhaja iz označbe Slovanov, ki so bili v starem rimskem cesarstvu cenjeno človeško blago. Starim Slovanom ni veliko pomagalo, da so sami izvor svojega imena sledili k besedi slaven,

Pprav tako ne tistim našim prednikom, ki so jih sosedje zmerjali s ščavi ali čuši. Nič čudnega, da je Francija hitro ustavila razpravo o spomenikih, a to tudi pomeni, da bodo številni dvomi o njih ostali, medtem ko Amerika prečiščuje svojo zgodovinsko vest. Nekaterim celo rušenje spomenikov ne zadostuje. Projekt 1619 novinarke New York Timesa Nikole Hannah-Jones v letu prvega prihoda sužnjev v Ameriko vidi večjo usodnost od rojstva ameriške države 1776. Iz tega prvotnega greha je po njenem zraslo vse, kar dela Ameriko izjemno, »in še posebej njena nagnjenost k nasilju ter rasistično sovraštvo«. Številni »kavkaški« Američani odgovarjajo z obžalovanjem »belske krivde«, Karen Attiah iz časopisa Washington Post pa belopoltim Američankam vendarle sporoča, da so lahko srečne, ker se nad njimi ne maščujejo, ampak jih samo imenujejo Karen.

S tem imenom po liku iz komedije Dana Cooka iz leta 2005 označujejo nesramne rasistične ženske, kot je newyorška sprehajalka psa, ki je na temnopoltega opazovalca ptic poklicala policijo le zaradi opozorila, naj svojega štirinožca da na vrvico. Zdaj se »newyorška Karen« svojemu obtoževalcu že smili, a so nekateri primeri še bolj na robu. V preiskavi je profesor kalifornijske univerze, ki je študentom prebiral Pisma iz birminghamskega zapora temnopoltega borca za človekove pravice Martina Luthra Kinga ml. z dvakrat omenjeno besedo, »ki se začne na č«. Dekanka zdravstvene šole iz Massachusettsa je izgubila službo zaradi izjave, da ne štejejo le življenja temnopoltih, ampak vseh.

Amerika se tudi na drugih področjih prepira o »kulturi preklica«. A nobeden od družbenih prepirov sodobnih ZDA ne dosega občutljivosti rasnih razprav, kar je po vsem, kar so morali v preteklosti poslušati in doživljati afriški Američani, lahko razumeti. A nekateri voditelji gibanja Življenje temnopoltih šteje že zahtevajo nove ukrepe, med njimi popolno ukinitev policije. Po teh prepričanjih sta za kriminal krivi revščina in lakota, z zlorabami mamil, nasiljem v družini in drugim bi se morale namesto policije ubadati socialne službe, zdravniki in lokalne skupnosti z denarjem, ki bi ga odvzeli silam zakona in reda.

Še bolj elektrizirane razprave se napovedujejo s procesi proti policistom, obtoženim preostrega ukrepanja do temnopoltih osumljencev, saj bodo izpostavili tudi dilemo krivde in nedolžnosti po dejanjih, ki jih res z ničimer ni mogoče opravičevati. A bodo odvetniki policista, ki je konec maja v Minneapolisu skoraj devet minut s kolenom na vratu onesposobil Georgea Floyda kljub njegovim pozivom, da ne more dihati, morda poudarjali, da je bil takšen prijem dovoljen in da je bil zaradi čudnega obnašanja in plačevanja s ponarejenim bankovcem prijavljeni 46-letnik pod vplivom mamil in z dolgo kriminalno preteklostjo.

Američani bi morali sprevideti, ali mladi temnopolti moški drsijo v kriminal zato, ker jih policija ostreje kot belopolte kaznuje za najmanjše prekrške, ali pa ne izkoristijo svojih priložnosti, ker veliko pogosteje od vrstnikov drugih barv kože odraščajo v družinah brez očetov. V poceni najemnino socialnih stanovanj ni vračunana visoka cena, ki jo za šolanje v slabih šolah plačujejo otroci. Nedopolnjena življenja preštevilnih afriških Američanov so najbrž največja rana sodobnih ZDA.

V zadnjem času se jim je pridružil fenomen množičnega samouničevanja življenj belopoltih. V nekdanjih industrijskih središčih so opioidi ubili stotisoče in največja razlika med njimi in temnopoltimi odvisniki je v tem, da njihov konec običajno ne vključuje streljanj v velemestih.

Morda si zdaj oči ne bodo mogle več zatiskati niti družbene elite. Protestniki trkajo na vrata ograjenih naselij in tokrat jih morda ne bo več mogoče odpraviti le z nekaj več socialne pomoči. Ameriške elite iz bogatih predmestij ali dragih predelov velemest bodo morale premisliti svoje vzporedno življenje s tistim, kar Richard Reeves ne vidi kot stekleni strop, ampak steklena tla. Avtor knjige Dream Hoarders ugotavlja, da za številne družbene neenakosti ni kriv zgornji odstotek »milijarderjev in milijonarjev«, kot je rad udrihal demokratični socialist Bernie Sanders, ampak hote ali nehote prebivalci premožnejših predelov z »le« sto tisoč dolarji in več letnega dohodka.

On sam in njegovi sosedje profesorji, raziskovalci, višji državni uradniki in drugi sodijo med najbogatejšo petino Američanov, njihov kapitalski vložek pa so njihovi otroci. Že kmalu po njihovem rojstvu se začne lov za dobrimi vrtci in osnovnimi šolami, kasneje za univerzami in primernimi dejavnostmi, vse za prave povezave in s tem za dobre službe in družbeni status. Najbolj zaželene šole niso nujno zasebne, saj so zaradi velike vključenosti staršev v boljših okrajih dobre tudi javne, a tam že drago bivanje preprečuje mešanje družbenih slojev, pogosto priskočijo na pomoč prirejena pravila razdeljevanja okrajev. Robert Putnam zato v knjigi Naši otroci govori o apartheidu v zametku.

Ameriški izobraževalni sistem je še vedno odličen in vzor številnim po svetu, a njegove skrajnosti prizadevajo vse več mladih vseh barv kože. Mnogi belopolti mladi demonstrirajo skupaj s temnopoltimi, ker se pogosto tudi sami počutijo opeharjene. Če si niso izbrali pravega študija ali pa je kriza prizadela njihove možnosti zaposlitve, pogosto ostanejo na suhem z velikimi dolgovi, ki jim otežujejo naslednje stopnje odraslosti.

In kar je najbolj paradoksalno, trpi tudi nekoč znamenita ameriška družbena mobilnost. Danes imajo večjo nekatere evropske države. Bo Harvard za učenje na daljavo res lahko zahteval petdeset tisoč dolarjev na šolsko leto? Lahko družba še naprej prekrižanih rok opazuje izgubo potencialov mladih zaradi premajhnega poudarka na sodobnem poklicnem izobraževanju? Z avtomatizacijo številnih del, ki jih zdaj opravljajo manj izobraženi, bodo te dileme le še bolj aktualne, Amerika pa ima več vprašanj kot odgovorov. Predsednik Donald Trump govori o kulturni vojni.

Morda pa bi se morali za začetek različni deli družbe končno pošteno pogledati v oči. Če je bila nekoč stvar preživetja, da smo lahko sočloveka ocenili v desetinki sekunde, je danes avtomatična delitev na naše in njihove, bele in črne vse bolj ovira razvoju. Prvi pogled vsakogar od nas ne bi smel več avtomatično zavračati, deliti in poudarjati predsodkov, ampak poskušati razumeti.