Že sto let ni kaj praznovati

Na klasicističnem pročelju celovške mestne hiše, nekdanje palače Rosenberg, se vije velik napis Jubiläumsjahr, 100 Jahre Kärntner Volksabstimmung. Stavba, v kateri je sedež koroškega deželnega glavarja Petra Kaiserja, in zanj velikokrat slišimo, kako naklonjen je koroškim Slovencem, niti v jubilejnem letu stoletnice plebiscita in niti na simbolni ravni ne kaže prisotnosti slovenščine. Ta jezik v javni rabi ni zaželen in nima prostora.

Letošnje proslave se udeležuje slovenski predsednik Borut Pahor, že vnaprej jo je razglasil za navdihujočo. Ne želi konfrontacije z zgodovino, ne zanima ga kritična ocena uresničevanja manjšinskih pravic, zatekel se je v leporečje o evropski prihodnosti. V razmerah, ko Avstrija ignorira nerešena manjšinska vprašanja, je njegova navzočnost odveč. Celo ob častitljivem jubileju ni avstrijska država naredila nič, mnogi koroški Slovenci proslavo odklanjajo.

Nasprotujejo tudi izbiri manjšinskega funkcionarja, ki naj govori v njihovem imenu. Na bizaren način, celo z glasovi avstrijskih političnih strank, je bil izbran nekdo, ki bo deklamiral, kar želi slišati koroška politika. Seveda niso dali besede Prešernovemu nagrajencu Florjanu Lipušu ali Maji Haderlap, preveč bi imela povedati o realnosti Koroške in umiranju jezika v koroških grapah. Ali pa direktorju dunajskega Burgtheatra Martinu Kušeju, morda mladi režiserki Andrini Mračnikar, ki pravkar na Koroškem snema dokumentarec o izginjanju slovenščine, o tem pripoveduje v intervjuju na naslednjih straneh.

Skupno »praznovanje« je letos ovito v plašč »dobrega sožitja« in »dvojezične Koroške«. To je prazna fasada. Čeprav skuša uradna Koroška tuintam vplesti slovensko manjšino v proslave, se značaj obletnic ni spremenil. Potekajo tradicionalno, z nemškonacionalno konotacijo. Eno stoletje je minilo, odkar so z razpadom Avstro-Ogrske in ustanovitvijo Države SHS koroški Slovenci postali manjšina, narodna skupnost pa je še vedno brez zajamčenih pravic. Po sto letih nasilne asimilacije in načrtne germanizacije Avstrija ni izpolnila obvez iz 7. člena državne pogodbe, te, ki je deset let po koncu vojne premaganemu »nemškemu satelitu« podelila suverenost.

Avstrija je država, ki rada obeta, spomnimo se vseh neizpolnjenih obljub minulih sto let. Manjšinske pravice so bile prvič zapisane v senžermenski mirovni pogodbi leta 1919, pred plebiscitom 1920 je bila Slovencem dana svečana obljuba, da bodo imeli iste pravice kot nemško govoreči. Sedmi člen avstrijske državne pogodbe je leta 1955 postal pravni okvir za absolutne manjšinske pravice na Koroškem in Štajerskem. In nazadnje memorandum o dvojezičnih napisih leta 2011.

Ob obletnici usodnega plebiscita, s katerim je desetina narodovega telesa ostala v Avstriji, kaže spomniti na lažnivo obljubo iz 1920. Avstrija, tudi s pomočjo Nemčije, je ključno potezo uprizorila tik pred 10. oktobrom. Navajam citat Boga Grafenauerja iz Koroškega zbornika, letnik 1946: »Imperializem koroške nemške politike ima neko posebno noto, ki ga uvršča med najhujše ... Zelo je radodaren z obljubami, kadar hoče odvrniti nevarnost, ki v neki zgodovinski situaciji grozi njegovi oblasti nad koroškimi Slovenci: pohodi pa te obljube takoj, ko nevarnost mine. Pod deželnim upraviteljstvom Arthurja Lemischa je koroški deželni zbor 28. septembra 1920 v slovesni proklamaciji obljubljal varstvo slovenske narodne in jezikovne posebnosti. Že 26. novembra 1920 pa je isti Lemisch glede na 15.278 Slovencev, ki so glasovali pri plebiscitu za Jugoslavijo, izjavil, da imajo koroški Nemci le eno človeško dobo časa, da privedejo 'zapeljance' nazaj h 'koroštvu' (sic: k nemštvu) . ... tako so na Koroškem pojmovali obljube in obveznosti iz členov 62–69 senžermenske pogodbe.«

In tisti, ki so najbolj zagrizeno agitirali za plebiscit, so bili kasneje vodilni nacisti ob napadu na Jugoslavijo: vojni zločinec Alois Maier-Kaibitsch in nacist Hans Steinacher, ki mu je Heimatdienst hotel letos v Velikovcu postaviti spomenik. Koroški deželni zbor pa še vedno podpira nemškonacionalna društva, kot sta Abwehrkämpferbund in Heimatdienst. Politične razmere na Koroškem so depresivne. Navzven ni več videti krčevite konfrontacije, a ta ni več potrebna, manjšincev je samo še deset tisoč. Slovenščina izginja v zasebne kroge, Slovenci iz Koroške odhajajo v urbana okolja, uveljavljajo se v nemškem jezikovnem prostoru. Avstrija čedalje bolj vehementno razlaga, da v celoti izpolnjuje mednarodne obveznosti. Omalovažuje in spreneveda – tudi s pomočjo koroškega slovenskega zastopstva – se lahko zato, ker Slovenija zaščitniške vloge skoraj ne opravlja več, ne vede se kot suverena država. Manjšinske politične organizacije so pohlevne, kritična je samo civilna družba: iniciativa Slovenski konsenz za ustavne pravice (SKUP) in klubi študentskih organizacij z Dunaja, Gradca in Koroške. Imajo pogum, da stvari povejo take, kot so, zavedajo se, da je edino, kar jim ostaja, odpor. Vse, kar si je manjšina kdaj izborila, si je izborila na podlagi člena 7.