Dvometraš na vrhu hrvaške opozicije

maga izkušenega člana hrvaške socialdemokracije in dolgoletnega poslanca na nedavnih volitvah za predsednika hrvaške socialdemokratske stranke (SDP) ni bila presenečenje.

Peđa Grbin je bil med prvimi, ki je glasno kritiziral delovanje SDP pod vodstvom zdaj že nekdanjega predsednika Davorja Bernardića, ki je odstopil zaradi poraza stranke na julijskih parlamentarnih volitvah. »Če bi se pred dvema letoma ukvarjali z resničnim življenjem in pravimi težavami, v Banskih dvorih [sedež hrvaške vlade] ne bi bila Andrej Plenković in HDZ,« je dejal Grbin le nekaj minut po razglasitvi uradnih rezultatov. Z zmago na strankarskih volitvah je postal četrti predsednik SDP – po Ivici Račanu, Zoranu Milanoviću in Davorju Bernardiću.

Na volitvah je imel najbolj ugoden štartni položaj med vsemi kandidati. Poleg njega so se za položaj potegovali še mladi up, kot so poimenovali nadobudno Mirelo Ahmetović, krapinsko-zagorski župan Željko Kolar, strankarski avtsajder Marino Percan in veteran Ranko Ostojić, nekdanji minister, ki se je, kot se je izkazalo, v igro vključil zgolj zato, da bi Grbinu onemogočil zmago v prvem krogu.

Grbin je v igro vstopil prvi, in to le nekaj minut po tistem, ko je postalo jasno, da je SDP na parlamentarnih volitvah doživela še enega v nizu volilnih porazov. Na teh volitvah je bil Peđa Grbin v sabor izvoljen z zadnjega mesta na kandidacijski listi. Poslanski stolček so mu prinesli preferenčni glasovi.

V stranki imajo o njem dobro mnenje.

»Vse, kar pove, pove kratko in jedrnato. Njegove poslanske razprave so vedno brez odvečnega filozofiranja,« pravijo o Grbinu njegovi strankarski kolegi, mnenju pa se pridružujejo tudi kolegi iz drugih strank.

Rodil se je v Pulju in je po izobrazbi pravnik. Z 210 centimetri je pravi velikan med hrvaškimi politiki. Na političnem parketu ga čaka precej dela, ne samo z nasprotniki, ampak tudi v lastni stranki – Grbin je že nekajkrat dal vedeti, da pozna napake v SDP – in v opoziciji. Z zamislimi in delom se bo moral namreč dokazati tudi kot vodja leve liberalne opozicije, na čelu katere nekateri že vidijo zeleno koalicijo Možemo! (Zmoremo!).

Na vrhu stranke je zamenjal Davorja Bernardića, ki je nekoč veljal za »talentiran, mladi up hrvaške socialdemokracije«. Tako ga je opisal prvi predsednik SDP Ivica Račan, potem ko je na čelu stranke zamenjal Zorana Milanovića. Bernardić je vseskozi zbiral politične partnerje in gradil široko koalicijo, članstvo pa mu je vse manj zaupalo. Zaupali mu niso niti partnerji, kaj šele tekmeci na političnem parketu. Očitno niti volivci ne, kar se je izkazalo na julijskih parlamentarnih volitvah.

ZV primerjavi z Bernardićem je Grbin spreten govorec, ki ne blebeta neumnosti. Je pripadnik ene od struj v SDP, tako imenovane Milanovićeve. Članstvo je to strujo videlo v glavnem kot sekcijo »napol sposobnih politikov in slabih ministrov«, ki so edini krivci za vrsto volilnih porazov v zadnjih letih. Grbin ni nikoli preglasno kritiziral, ko je Zoran Milanović koval tajne načrte o paktu z Branimirjem Glavašem in njegovo Hrvaško demokratično zvezo Slavonije in Baranje, niti takrat ne, ko so prav Glavaševi črnosrajčniki paradirali po zagrebškem Markovem trgu.

Številni še pomnijo aferico, ki je pred šestimi leti pretresala Hrvaško. Poslanca Grbina so novinarji ujeli, ko je zgodaj zjutraj s kolegom pod vplivom alkohola v nekem puljskem lokalu na ves glas prepeval pesem Čavoglave. V originalu jo poje simbol hrvaške desnice Marko Perković - Thompson, pesem pa imajo nekatere stranke s politične desnice za svojevrstno himno.

Dan po objavi v medijih se je Grbin posipal s pepelom. »Žal mi je in sram me je,« je takrat dejal poslanec in predsednik ustavnopravne parlamentarne komisije in krivdo zvalil na stres. V parlamentu je povzročil manjšo razpravo o stresu, saj naj bi se, kot je povedal, boril proti stresu prav za točilnim pultom. Oglasil se je poslanec Damir Kajin in dejal, da nekdo »stres zdravi za točilnim pultom, drugi pa s snifanjem črtic kokaina s trebuha lepih deklet«. Psihologinja Mirjana Krizmanić pa je za Večernji list takrat dejala, da je »Grbin pod stresom najbrž zato, ker opravlja naloge, ki jim ni kos«.

Peđa Grbin je bil zmeraj konstruktiven kritik potez Davorja Bernardića, stranki pa je s svojim odvetniškim znanjem pomagal v kriznih situacijah. Tudi takrat, ko ji je grozilo, da bi jo napovedana izvršba zaradi nakopičenih dolgov spravila na kolena.

Pred njim je zagotovo precej težkih nalog. Najprej bo moral poenotiti s strujami razdeljeno stranko in članstvo nasploh. Z zamislimi in delom pa se bo moral predstaviti in dokazati tudi kot vodja levo liberalne opozicije.

Da ne namerava ponavljati napak, je dal slutiti že v nagovoru po objavi rezultatov na sedežu stranke na zagrebškem Iblerjevem trgu. Kot je povedal, ne misli biti politični palček, še manj gostilniški razpravljavec, ampak resen predsednik resne stranke v teh resnih časih; predsednik stranke, ki volivce privlači, ne pa odbija.

Le nekaj ur po izvolitvi za predsednika je dobil prva polena pod noge. Po statutu naj bi namreč prav Grbin, kot predsednik stranke in poslanec, prevzel vodenje poslanske skupine SDP – doslej jo je vodil Arsen Bauk –, a je temu ostro nasprotovalo nekaj poslancev iz t. i. Bernardićeve struje. Na izredni seji predsedstva stranke so zato odvzeli vse pristojnosti poslanski skupini SDP v saboru in Grbina pooblastili za vsa opravila poslanskega kluba SDP in komunikacijo s parlamentarnimi telesi.

Dela velikanu med poslanci in na čelu hrvaške socialdemokratske stranke, kot kaže, ne bo zmanjkalo.