Na Koroškem je vse v redu, dokler

Na dunajski filmski akademiji je študirala režijo pri Michaelu Hanekeju, v Avstriji je uveljavljena režiserka, njeni filmi dobivajo nagrade na mednarodnih festivalih. V dokumentarcih se pogosto loteva koroškega odpora, vojne in partizanstva, zelo pomembno se ji zdi, da se to ne pozabi. Za slovenščino pove, da ni več prav živ jezik – malo se jo sliši in vidi – in to se ni zgodilo samo od sebe.

Pravkar na Koroškem snemate dokumentarec Izginjanje/Vor dem Verschwinden. Film se ukvarja z vašo pogosto temo: dvojezično zgodovino in koroško prihodnostjo, s tem, ali bo slovenščina izginila. Kako je prišlo do tega projekta?

To je bil daljši proces. Nagovoril me je renomirani avstrijski zgodovinar Oliver Rathkolb, ki poučuje na dunajski univerzi, vprašal me je, ali bi me zanimalo, da naredim film o Hodišah. Pripravljal je razstavo o zgodovini Hodiš [kraja na južnem Koroškem] in je poznal moja dva filma Andri 1924–1944 in Korošec govori nemško/Der Kärtntner spricht deutsch.

Najprej sem bolj tako na splošno rekla ja. Potem sem premišljevala, kaj me zanima, in to je spet bilo vprašanje dvojezičnosti: zakaj je na primer v Hodišah pred sto leti večina prebivalstva govorila slovensko, približno 95 odstotkov, in zdaj komaj še kdo. To je turistični kraj in zdaj pravzaprav slovenščina sploh ni več vidna. Hodiše nimajo dvojezičnih napisov, niti nimajo krajevne table, kar je zelo čuden fenomen. Iz tega se je potem razvil projekt Izginjanje. Poleg Hodiš me je začela zanimati celotna južna Koroška, kako drugje gledajo na to. In ali sem edina, ki ima vtis, da je na zunaj vse lepo in urejeno, v resnici pa slovenščina vedno bolj izginja.

Krajša verzija tega filma bo prikazana ob stoletnici plebiscita, predvajana v sklopu prireditev CarinthiJA 2020?

CarinthiJA 2020 financira deželna vlada in je projekt, ki je omogočil številnim kulturnim društvom in iniciativam, da prispevajo svoja stališča, in teh je veliko. Če omenim samo enega izmed njih, to je zelo odmeven projekt Hranca/Grenze Slovenskega prosvetnega društva Rož v Šentjakobu. Vsi ti projekti, tudi film Izginjanje/Vor dem Verschwinden, so del uradne proslave. Treba je priznati, napredek je, da dežela tega denarja ni vložila v narodne noše in »koroške gvante domovini zvestih« društev, kot je to storil bivši deželni glavar Haider.

Na koroško premiero novega filma, 27. oktobra 2020 v kinu Wulfenia v Celovcu, bo prišel tudi deželni glavar Peter Kaiser, tako je napovedal. To me veseli. Še bolj bi me veselilo, če bi film predvajali na osrednji deželni proslavi 10. oktobra, saj v njem spregovori cela vrsta ljudi, ki bi bila morda bolj reprezentativna kot eden ali dva govornika iz narodne skupnosti ... Do konca leta ga bomo predvajali še v šestih krajih po južnem Koroškem, na primer v Hodišah, v kraju, kjer se je vse začelo ...

Kakšni so vaši občutki v letošnjem jubilejnem letu? Obeleževanje plebiscita je bolj ali manj še vedno tako, kot je vedno bilo. Kako gledate na obletnico in politične razmere ob 10. oktobru?

Nekatere stvari so se le spremenile. Obeleževanje plebiscita že zaradi pandemije novega koronavirusa ne bo potekalo kot vsako leto. Sicer me pa obletnica, kot tudi mnoge druge, v zadnjih letih ni preveč zanimala, koroški Slovenci smo se temu bolj izogibali. Zdaj je rečeno, da bo uradno praznovanje skupno, kolikor vem, pa bo v imenu slovenske narodne skupnosti in treh krovnih političnih organizacij nastopal samo en govornik. Ne zdi se mi reprezentativno, da bo govorila samo ena oseba, pa tudi proces izbire ni bil transparenten. O tem so soodločale avstrijske politične stranke, kar je samo po sebi problematično. Zato se mi izbor govornika ne zdi demokratičen in mislim, da se mnogo ljudi z njim sploh ne strinja. Je verjetno tisti, za katerega se ve, da bo govoril zelo optimistično, zelo prilagojeno in brez kakih zahtev. Navzven si želijo pokazati, da je vse v redu.

To, da pravice koroških Slovencev, ki so zapisane v členu 7 avstrijske državne pogodbe, niso docela uresničene in da je slovenska manjšina na Koroškem v zelo kočljivem položaju, pa ne more biti vzrok za praznovanje. Zato so klubi slovenskih študentk in študentov na Dunaju, v Gradcu in Celovcu letos vsakega desetega v mesecu protestirali, izvedli so akcijo z zahtevo, da je treba praznovanje 10. oktobra ukiniti. Seveda ga ni mogoče kar tako ukiniti oziroma ta dan izbrisati, vendar je vprašanje: kaj imamo mi praznovati? Minilo je sto let asimilacije, germanizacije, in vse to se ni zgodilo samo od sebe – marveč je posledica močnega pritiska.

Od slovenskih prebivalcev Koroške leta 1920 je ostala samo še desetina.

Ja, in potem je lahko reči, da se dobro razumemo. Dokler ničesar ne zahtevamo in ničesar nočemo, je vse v redu.

Verjamete, da bi se Slovenija sploh še lahko odločila za notifikacijo nasledstva ADP?

Ne vem, zakaj tega ni naredila, bi me pa zanimalo, zakaj ne. Saj Slovenija nima od nekdaj desničarske vlade. Zakaj pa druge, prejšnje vlade tega niso naredile, mi ni jasno.

Vaši filmi so potovanje po tematskem območju Koroške, koroških Slovencev, zgodovine, upora, odpora. Vašo družino je zaznamovala vojna. Ali iz tega izvira vaš interes za to problematiko?

Zagotovo. Za mojo družino je bilo to nekaj, kar deluje še zmeraj name. Moja babica je bila izseljena v delovno taborišče, moj stari stric Andri je bil v partizanih in tam ubit, nacisti so ga ustrelili v glavo. Najbrž niste videli filma Andri 1924–1944? Šel je v partizane, vendar je že z nemške fronte, od koder je dezertiral, prinesel rano, v gozdu pa se mu je še vnela. Zato se je moral umakniti na svoj dom, kjer so ga skrivali. Pri hišnih preiskavah ga nacisti nikoli niso našli. Vendar so družino izselili, najmlajšega sina, torej enega mojih starih stricev, in očeta, torej mojega praočeta, so deportirali v kacet Dachau. Ženske, mojo prababico, mojo babico in dve njeni sestri so deportirali v delovno taborišče. Eno sestro pa so skrivali sorodniki doma na Koroškem. Andri se je vrnil k partizanom in so ga leta 1944 ustrelili nacisti. Še enega sina, Hanzija, pa so, ko je bil star sedemnajst let, nasilno rekrutirali v nemško vojsko in je padel na fronti.

To se pravi, da je bila družina razcepljena na pet mest. Po vojni sta bila dva sinova mrtva; tisti, ki so preživeli, pa so nosili v sebi izkušnjo nasilne izselitve in pregnanstva.

Ena od tem, ki se je lotevate, je prispevek koroških partizanov, njihov zamolčani boj. O tem Avstrija ne govori, toda ne govori niti Slovenija. Pa vendar se ima Avstrija za državno pogodbo zahvaliti ravno prispevku koroških Slovencev. To bi Slovenija Avstriji pač lahko povedala, kajne?

Seveda, če se že Avstrija sama ne spomni in tega noče več vedeti. Z vlogo Slovenije se pravzaprav nisem ukvarjala, ker je že situacija tu tako težka in zapletena. Opažam pa, da se v Sloveniji zelo malo ve o manjšini in da je tudi bolj malo zanimanja. Kolikor vem, se tudi pogled na partizanstvo spreminja, partizanstvo ni več to, kar je bilo in česar bi

trganje dvojezičnih tabel. Vse to je treba razlagati vedno znova.

Zanimiv je tudi vaš film Korošec govori nemško (Der Kärntner spricht deutsch), ki je sestavljen iz pripovedi ljudi iz medvojnega obdobja. Zakaj je bilo treba posneti ta film?

Moj stari stric Andri je bil v partizanih in njega nisem več mogla spraševati, kako je bilo, me je pa zelo zanimalo, kako je bilo v gozdu, kako so živeli, kaj so mislili, o čem so se pogovarjali, zakaj so se odločili, da gredo v partizane. Zato sem poiskala koroške Slovenke in Slovence. Žal partizank nisem več našla, tiste, ki še živijo, pa niso bile pripravljene, da bi spregovorile o svojih izkušnjah pred kamero.

Sprašujete jih, kako so sploh lahko preživeli, ko pa so doživeli toliko hudega.

kratki dokumentarec Diagonale, ki je največji festival avstrijskega filma. Toda to je odmevnost v filmski, rekla bi v bolj intelektualni branži, to ni ravno povprečna Avstrija. ORF, ki hoče poročati »objektivno«, mojih filmov še ni pokazal. Sem pa zanj delala Universum history o slovenski manjšini na Koroškem, film se imenuje Koroška – Stoletje pod Jepo/Kärnten – Ein Jahrhundert unterm Mittagskogel. Režirala sem igrane scene, gre za dokumentarec z igranimi sekvencami, za dokumentarni del filma pa je bil odgovoren Robert Schabus. Zgodba govori o koroški slovenski družini Resman, ki je bila izseljena, tako da je bilo možno pokazati usodo slovenske družine. Možno je bilo tudi snemati scene v slovenščini s podnaslovi v nemščini, kar je za ORF zelo neobičajno, ker se v Avstriji vse sinhronizira.

Koroški Slovenci so navajeni živeti dvojezično, vi že dvajset let tako rekoč živite v nemščini. Kako gledate na preseljevanje iz enega v drug jezik?

Tega sem zelo vesela, ker politične organizacije koroških Slovencev tega ne počno več, političnega diskurza skoraj da ni več med Slovenci. Študenti s svoji akcijami so pravzaprav izjema.

Avantgarda?

Ja, kritično mislijo in se ne prilagajajo. Študenti so dobro izobraženi in zelo jih zanima dogajanje v svetu. Škoda se mi zdi, da so premalo vidni, lahko bi se več poročalo o tem, kar delajo, mislijo, zahtevajo.

Kakšen je pogled na Koroško z Dunaja? Preden sem se lotila novega filma, sem imela veliko distanco in nisem bila več toliko vključena v dogajanja na Koroškem. Moje življenje na Dunaju in drugod je bilo poklicno povezano s pogledom v Nemčijo, Berlin. Sodelovala sem z igralci iz Nemčije, krog mojega delovanja je postal nemško govoreči prostor.

Pogled z Dunaja na Koroško? Mnogo ljudi ima občutek, da je na Koroškem mučno, razmere so se sicer malo zrahljale, vendar sem rada na Dunaju in v urbanem okolju. S tem seveda postaja distanca do Koroške večja. Z aktualnim filmom pa se spet približujem koroškemu vprašanju. Zdaj, ko imam majhnega otroka, se sprašujem, kako bom z jezikom. Z njim govorim dosledno slovensko, a to je izredno težko, ker živimo v popolnoma nemškem okolju. Vse naokoli je nemško, na Dunaju je še težje. Seveda bi na Koroškem imela možnost slovenskega vrtca in bi se za to odločila, a tudi na Koroškem je nemščina vsepovsod prisotna in dominantna. Starši sami so lahko še tako konsekventni, če ni vrtcev, šol in predvsem drugih otrok, s katerimi bi se otrok pogovarjal slovensko, ima ohranjevanje jezika malo perspektiv. Kako z jezikom naprej?

Včasih se sprašujem, kaj bo on, kako mu bo šlo, če se v tem jeziku z nikomur ne more pogovarjati. Kaj pa bo imel od tega jezika?

Živi jezik izginja.

In tu smo zdaj. Slovenščina, če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več živi jezik na Koroškem. Mogoče se ga bodo še učili v šolah. Že zdaj ni več prav živ jezik, ker se ga tako malo sliši in vidi.