Ničesar ne zahtevamo

se v Avstriji in Sloveniji hoteli spominjati. Partizani, ki so se borili na Koroškem, so prispevali k osvoboditvi dežele, da se je lahko reklo, da je Avstrija bila žrtev in je nekaj prispevala k lastni osvoboditvi. V javnosti se o tem malo govori. To je šlo namerno v pozabo, namerno je zamolčano, da so partizani prispevali k osvoboditvi avstrijskega ozemlja.

Vam pa se zdi pomembno, da se na to opozarja.

Ja, da se ne pozabi. Kajti pozaba se ni zgodila sama od sebe. Do leta 1955 je bila situacija za koroške Slovence še nekako boljša, od podpisa avstrijske državne pogodbe pa se je po mojem namenoma naredilo vse, da se ta spomin izbriše. Na Koroškem se na primer zelo rado, če se govori o partizanih, govori v glavnem o njihovih zločinih. Na Koroškem so tudi spomeniki, ki kažejo na zločine partizanov, in ne na njihovo osvoboditev izpod nacističnega režima.

S svojimi filmi trkate na vest zgodovinske nevednosti?

Ja, poskušam. Nevednost je velika in tudi namerna, ljudje na avstrijskem Koroškem deloma ne vedo, da obstaja manjšina, in če vedo za njen obstoj, potem nimajo pojma, kako je nastala. Stalno je treba razlagati, da se nismo priselili, marveč da so naši predniki vedno živeli tu. Zelo mučno je, da o tem nimajo pojma, prav tako kot tudi ne o antifašističnem uporu, o partizanstvu. Zdi se mi, da moram stvari povedati, da morajo moji filmi nekaj pokazati, kar bi morale pravzaprav posredovati šole, saj gre za zgodovinsko védenje.

Pri filmu Izginjanje, ki ga zdaj snemam, je ravno to težava, da ljudje vedo tako malo, da jim moramo vnaprej posredovati veliko informacij. Vendar me ne zanima delati poučne filme, ampak umetniške, opazovalne filme, ki načenjajo vprašanja. Rada bi delala še bolj scenično in opazovalno, manj intervjujev. Dejstvo pa je, da ljudje vedo tako malo, da je treba stvari vedno razlagati: zakaj je manjšina, kako je nastala, da je slovenščina bila prepovedana, da so bili ljudje izseljeni, kaj je Ortstafelsturm,

Gospa Ana Jug-Olip, s katero sem se pogovarjala, je bila v kacetu v Ravensbrücku in je pripovedovala, koliko mrtvih je videla vsak dan, koliko žensk, jetnic, še ob koncu vojne so jih ustrelili ali pa so jih enostavno pokončali psi. Na Peršmanovi domačiji je Ciril Sadovnik pripovedoval, kako je bila na domu umorjena vsa njegova družina. Težko si je predstavljati, kako človek s tem lahko živi in kaj mu pomaga, da s tem lahko živi.

Ključno in grozno je, da v Avstriji vse to ni bilo znano in priznano; kaj se je tem ljudem hudega zgodilo, kaj je koncentracijsko taborišče bilo, o tem se nikoli ni govorilo. Za ljudi, ki so doživeli vojno, je bilo to še dodatna travmatizacija. Tistim, ki so se vrnili iz taborišč, je bilo rečeno: »Vi ste se itak dobro imeli, veseli bodite, da vojne niste preživeli tu.« To so jim očitali, kot da bi bili sami krivi, da so bili deportirani. Ta drža je pri nekaterih še vedno prisotna.

Niti o tem, da so se partizani borili proti fašizmu, v Avstriji dolgo ni bilo konsenza, govorilo se je, da so partizani banditi, ki so ropali in ubijali ljudi. Do sedemdesetih, osemdesetih let prejšnjega stoletja se je tako govorilo. Nočem reči, da partizani tudi niso zakrivili zločinov. Vendar – kdo je bil agresor? Kje so vzroki za upor in kaj so posledice? Kot da je vse isto.

Seveda se je situacija na Koroškem spremenila, odkar ni več Haiderja, za nas je to velika sreča. On se je srečaval z nemško nacionalnim Heimatdienstom in Abwehrkämpferbundom, se slikal z njimi, hodil na njihove prireditve, jih finančno podpiral, sam je hujskal proti Slovencem. Sedanji deželni glavar Kaiser tega ne dela in zaradi tega je mnogo ljudi zadovoljnih, ker vzdušje ni več tako strupeno in sovražno.

Kaj se je pa vsebinsko spremenilo? Spomladi sem intervjuvala deželnega glavarja in v zvezi z manjšinskimi pravicami je nenehno govoril o napredku.

Pred kratkim je izjavil, da je situacija zelo dobra, da gre slovenski manjšini na Koroškem zelo dobro. To, da situacija ni sovražna in da obstaja slovenska gimnazija, še ne pomeni, da je situacija dobra. Če bodo šle stvari tako naprej, potem koroških Slovencev in Slovenk ne bo več dolgo. Potrebne bi bile spremembe

v drugo smer, da bi se ustavila izginjanje in asimilacija.

Da se povrnem h Kaiserju: v svoji stranki ima nemško usmerjene politike, desničarje, kot na primer Jakoba Straussa, žitrajskega župana. Preteklo soboto smo snemali prireditev Abwehrkämpferbunda, sedel je v prvi vrsti. Taki politiki gledajo čisto drugače na zgodovino (smeh), pravzaprav vse obrnejo, postavijo na glavo: govorijo o slovenskem agresorju, kako ubogi so bili Nemci v vojni, kako so bili zatirani. Častijo Hansa Steinacherja in Martina Wutteja, ki sta bila po letu 1920 prepričana nacionalsocialista, antisemita in protislovenska agitatorja.

In če vprašate privržence Heimatdiensta ali Abwehrkämpferbunda, kako to, da še vedno slavijo te ljudi, potem odgovorijo, da je treba razlikovati med enim in drugim, da so ti ljudje bili zasluženi brambovci, kaj so pozneje zastopali, pa je drugotnega pomena. Nemško nacionalni in nacistični duh je deloma še vedno zelo močno prisoten. Če ima Kaiser takšne ljudi v svoji stranki, potem verjetno poskuša na neki način najti pot, kako zadovoljiti čim več ljudi, ki bodo pri naslednjih volitvah glasovali zanj …

Rojeni ste na Salzburškem, ste tudi odraščali tam? Zanima me vaša izjemna senzibilnost za koroško problematiko. Vaša mama je slavistka Helga Mračnikar, tudi prevajalka (skupaj s Petrom Handkejem) Lipuševih Zmot dijaka Tjaža, enega temeljnih tekstov

Klubi slovenskih študentk in študentov zahtevajo, da je treba praznovanje 10. oktobra ukiniti. Seveda ga ni mogoče kar ukiniti, a kaj pa imamo mi praznovati? Minilo je sto let asimilacije, germanizacije, in vse to se ni zgodilo samo od sebe – je posledica močnega pritiska.

Koroške, ki je poleg tega prelomnica v percepciji slovenske literature v nemškem jezikovnem prostoru. Izvira iz tega okolja vaša izjemna občutljivost?

Verjetno res. Rojena sem v Salzburgu, vendar sva tam živeli z mamo samo pol leta, potem pa tri leta v Ljubljani. Kot otrok sem govorila samo slovensko, kar se zdaj skoraj ne opazi več (smeh), potem sva prišli na Koroško in tu sem odraščala. Pri osemnajstih letih sem odšla na Dunaj, kjer živim že dvajset let, in moje celotno poklicno življenje poteka v nemščini, zato se deloma težko izražam v slovenščini tako, kot bi rada. Zdaj, ko imam sama otroka, pogrešam na Dunaju slovenski vrtec, slovensko šolo. Vse to bi pomagalo, da bi lahko jezik bolj prakticirali in obdržali.

Ampak nazaj k vašemu vprašanju, zakaj me to zanima. Mama mi je zelo zgodaj pripovedovala o družinski zgodbi, o Andriju, o partizanstvu, to sem že kot otrok vedela, zelo veliko sem spraševala tudi svojo babico. Mama je 25 let vodila založbo, tiskarno in knjigarno Drava in je izdala tudi veliko spominske literature. Njej je bilo pomembno, da se slovensko literaturo prevaja v nemščino, da sta na primer Cankar in Kovačič dostopna tudi enojezičnim, torej nemško govorečim. Zame je pomembno, da so ljudje ozaveščeni, ker nevednosti je še vedno zelo veliko.

V Sloveniji niste znani, dva vaša filma sta bila predstavljena samo na festivalu Mesto žensk. Odkod ta neinteres?

Mogoče se sama nisem dosti potrudila, da bi filme prodala. Novi film Izginjanje pa je koprodukcija in ga podpirata tudi RTV Slovenija in filmski sklad, koproducent je Danijel Hočevar s produkcijsko hišo Vertigo. Tako bo film predstavljen v slovenskih kinematografih in mislim, da ga bo prikazala tudi slovenska RTV.

Sicer sem kratek čas študirala režijo na AGRFT v Ljubljani, imam dobre spomine na profesorja Matjaža Klopčiča. Zelo kmalu pa sem odšla na Dunaj, kjer sem na filmski akademiji študirala režijo pri Michaelu Hanekeju in scenaristiko ter dramaturgijo pri Walterju Wippersbergu. Že med študijem sem sodelovala z znanimi in vrhunskimi igralkami, kot so na primer Ursula Strauss, Gerti Drassl, Birgit Minichmayer ... Tako se je moje poklicno življenje odigravalo bolj ali manj v nemščini oziroma v angleščini.

Za prvi igrani celovečerni film Ma folie, ki smo ga snemali v Franciji in Avstriji, sem poleg drugih priznanj prejela zelo prestižno nagrado first steps award 2015, ki je namenjena najboljšemu prvencu celotnega nemško govorečega prostora. Film so predvajali na mednarodnih festivalih, od Kitajske prek Čila do Italije itd. Vrteli so ga tudi v kinotekah v Avstriji in Nemčiji, žal pa ga ni bilo videti v Sloveniji.

Zanimanje za vaše filme in tematike, s katerimi se ukvarjate, je drugod veliko.

V Avstriji je bilo zanimanje za moje delo res večje kot v Sloveniji. Že za prvi film Andri 1924–1944 sem dobila nagrado za najboljši

V otroštvu, ko sem hodila v slovensko gimnazijo, sem doživela, da so ljudje zmerjali, če sem govorila slovensko, ali pa so bili zelo neprijazni. To smo doživljali vsi, ki smo se v javnosti pogovarjali slovensko. Ko sem raziskovala za novi film, mi je nekdo pravil, da ga je šofer vrgel z avtobusa, ker se je s sošolci na poti domov pogovarjal slovensko; od tega je dvajset ali pa petindvajset let. Pri nastajanju filma opažam, da mnogi rečejo, da je slovenščina na Koroškem obremenjena z neko težo, da je politični statement, če govoriš slovensko. Mnogo ljudi to doživlja kot nekaj neprijetnega, da se morajo stalno politično nekako opredeljevati. Sama tega nisem tako doživela in te teže ne čutim, bolj opažam kvaliteto izražanja v več jezikih.

Kako doživljate izginjanje, lahko bi rekla tudi bolj trdo, iztrebljanje slovenščine? In kako občutite pritisk na slovenski jezik? Doživljam ga zelo močno. Ne gre samo za to, da manjkajo finančna sredstva, ampak gre tudi za vprašanje, kaj bi se moralo izboljšati v šolstvu. Pouk slovenščine, kakršen je zdaj, ni vedno na zelo visoki ravni in traja za večino prijavljenih otrok samo štiri leta. Če se otroci pri desetih letih nehajo učiti jezik, je kmalu vse pozabljeno. Zakaj je na dvojezičnem ozemlju tako težko pokazati dvojezičnost? Zakaj je tako težko, da bi bile stvari zares dvojezične? Zakaj dvojezičnega pouka poleg na ljudskih šolah ni na drugih šolah? Zakaj se nihče ne ukvarja s tem, kako bi se ohranjala slovenščina?

Pritisk je bil vseskozi izreden in tako močan, da so se ljudje enostavno utrudili, imajo čedalje manj energije. Študenti se še angažirajo, vendar je vedno manj ljudi, ki se še zavzemajo.

Za letošnjo obletnico sem mislila in upala, da je priložnost, da se bo tudi na politični ravni v resnici nekaj izboljšalo, pa do zdaj ni bilo nič omembe vrednega in po mojem tudi ne bo. Pozitiven dosežek je to, da so dobile Sele (po nemško Sielach, del občine Žitara vas/Sittersdorf) končno tudi dvojezično tablo. Za to se je aktivist Franc Kukovica boril zelo dolgo. To je nekaj, kar bi se moralo zgoditi že zdavnaj.

Zdaj so tudi v Šentjakobu v Rožu dobile vse vasi dvojezične napise. Na javnih poslopjih, kot so občinski uradi, pa skoraj ni dvojezičnih napisov. Ti primeri pokažejo, kako se je treba boriti za vsako slovensko besedo, za vsak napis. Gre za stvari, ki naj bi bile na dvojezičnem območju samoumevne. Politično in finančno bi se moralo nekaj spremeniti, da bi se manjšina lahko uprla izginjanju.

Kako si kot svetovljanka razlagate, da je na Koroškem tako problematična postavitev dvojezičnih tabel, da jih je samo 164? Kako je mogoče, da je to tolikšen problem?

Sama si razlagam to tako, da je nemško nacionalna stran svoja stališča vedno argumentirala z jugoslovanskim agresorjem, da je ob koncu prve svetovne vojne, po razpadu avstro-ogrske monarhije, Jugoslavija oziroma Kraljevina SHS hotela imeti to ozemlje. O tem se veliko govori. Ne govori pa se na primer o anšlusu leta 1938, o tem se raje molči. Na Koroškem se veliko argumentira s strahom. Po letu 1945 so mnogi po hudih izkušnjah v nacističnem režimu upali, da bo Koroška priključena Jugoslaviji. Nemško nacionalne sile so to zlorabljale za svojo protislovensko propagando. Tudi po sto letih po plebiscitu nekateri še vedno argumentirajo s tako imenovanim prastrahom.

Za film, ki ga zdaj delam, sem spraševala ljudi na cesti, kaj mislijo o dvojezičnih tablah. Pa so odgovorili, da jih zdaj ne potrebujemo več, ker so se navadili nemških. Kako razložiti take stvari?

Na Koroškem je najbolje izobražena ravno slovenska manjšina.

Med koroškimi Slovenci in Slovenkami je kar nekaj zelo uspešnih in angažiranih ljudi, predvsem na kulturnem, literarnem področju. Za tiste, ki so ostali pri slovenščini, je izobrazba pomembna. Ne vem, ali so nemško govoreči in enojezični slabše izobraženi.

Deželni glavar Peter Kaiser ima v svoji stranki nemško usmerjene politike, desničarje, kot na primer Jakoba Straussa, župana Žitare vasi. Preteklo soboto smo snemali prireditev Abwehrkämpferbunda – sedel je v prvi vrsti.

Vendar z uradne avstrijske koroške strani ni bilo zanimanja, da bi se na primer tematiziralo partizanstvo ali pa ljudem razložilo, zakaj so Slovenci manjšina. Veliko stvari izvira iz nevednosti.

Koliko so se razmere v političnem smislu spremenile v zadnjih letih, predvsem po letu 2004 in vstopu Slovenije v EU? Gledanje Koroške na slovenščino se je nekoliko izboljšalo. Prej je imel slovenski jezik status manjvrednega jezika. Vsi drugi jeziki, kot je italijanščina, so bili pomembni, samo slovenščina ne. Tudi sama sem še doživljala, da so mi nekateri rekli, da je slovenščina grd jezik. Da sicer nimajo nič proti njej, a da je enostavno grda. Te stvari so se spremenile. Dandanes je zavest, da Italija, Slovenija in Koroška tvorijo skupen prostor in da obstajajo prednosti učenja slovenščine. Zato naraščajo tudi prijave k dvojezičnemu pouku. Prestiž slovenščine se je izboljšal. K temu procesu so prispevala tudi slovenska kulturna društva, ki so delovna, aktivna in zavzeta.

Kultura je zaščitni znak Koroške, njeni pisci, Lipuš, Haderlapova, Handke, so ponesli ime slovenske literature v svet. Kako razložiti vitalnost Koroške, ki jo odraža kultura, zlasti literatura? Kako je ta prostor sproduciral te presežke?

Ja, to vprašanje se pogosto postavlja. Ljudje se sprašujejo, zakaj je ravno tu, na Koroškem, takšna kakovost. Premišljujem, zakaj je tako … Verjetno pride to s soočanjem s težko in obremenjeno preteklostjo, da iz bolečega nastane nekaj posebnega. Oba, Florjan Lipuš in Maja Haderlap, se v svojih knjigah ukvarjata z vojnim in povojnim časom ter partizanstvom.

Optimizem pa zbuja mlada generacija, recimo zveze študentskih organizacij, ki imajo kristalno jasna in odločna stališča do političnih razmer. Kaj pravite na to?