Odjeknili sta eksploziji v pristanišču, zdaj se je bati še implozije družbe

Začniva poetično: če bi bil Libanon roman, kakšnega žanra bi bil?

Na žalost bi to bil roman o katastrofah, nekakšna mešanica srhljivke in romantizma, tudi nostalgije. Kar se nam dogaja v zadnjem času, je kot Murphyjev zakon: poglabljamo se iz krize v krizo. Niti Émile Zola si ne bi mogel zamisliti tako črnega scenarija, pa vemo, da človekove usode ni popisoval ravno optimistično.

Ta libanonska nesrečnost se ciklično ponavlja in je povezana s križiščno geopolitično lego ob Sredozemlju, s premešanostjo narodov in religij, mar ne?

Povezana je z geografsko lego in zapleteno zgodovino, z raznorodnim prebivalstvom, z vsemi težavami geopolitičnega križišča. Libanon pada iz krize v krizo, medtem pa ga pogublja politični razred; ta se ohranja na oblasti, čeprav mu ni mar za splošen interes prebivalstva.

Je že razjasnjeno, zakaj je 4. avgusta razneslo skladišče amonijevega nitrata v bejrutskem pristanišču?

Oblasti so obljubile, da bodo rezultati preiskave znani v petih dneh, zdaj pa jih je minilo že petdeset, a nam niso formalno pojasnili ničesar. Nobenega uradnega poročila o tem, kaj se je zgodilo, ni. Kolikor vemo, je bila vzrok nesreče malomarnost, povezana s korupcijo v bejrutskem pristanišču, ki se je v zadnjem času spremenilo v nekakšno črno luknjo. Velika korupcija je na žalost tudi simbol sodobnega Libanona, ki ga obvladujejo oligarhi in člani milic.

Koliko osrednje in torej ključno je bejrutsko pristanišče za Libanon in regijo? Nedaleč stran sta izraelsko pristanišče in še veliko turško, a za Libanon je bejrutsko pristanišče gotovo osrednje: prek njega pride v državo več kot 80 odstotkov živil iz uvoza oziroma 60 odstotkov blaga. Njegovo delno uničenje je še dodatno poglobilo ekonomsko, finančno in socialno krizo, s katero se soočamo. Tudi tisto malo, kar izvažamo, pošiljamo iz države iz bejrutskega pristanišča; kajti meje z Izraelom so zaprte, s Sirijo prav tako zaradi novega koronavirusa. Pri trgovanju s Sirijo imamo v zadnjem času sploh mnogo težav pri dostavljanju blaga, posledično so denarni izpadi ogromni in javne finance v rdečih številkah.

»Glas« Libanona v Evropi in svetu se zdi francoski predsednik Emmanuel Macron. Že dan po katastrofi je odletel v Bejrut, si ogledal razmere in pozval libanonsko politiko h korenitemu predrugačenju družbe: postaviti bi morali novo vlado, se končno začeti ukvarjati z reformami. Čez slab mesec dni je prišel znova in ugotovil, da niso politiki naredili ničesar, čeravno so ukrepi pogoj za mednarodno finančno pomoč [aprila 2018 so na mednarodni konferenci CEDRE v Parizu obljubili Libanonu enajst milijard dolarjev pomoči, v posojilu in donacijah]. Ker tik pred zdajci imenovanemu mandatarju za sestavo nove vlade Mustafi Adibu tudi v naslednjih dveh tednih ni uspelo imenovati ministrov, je [26. septembra] odstopil. Francoski predsednik je bil posledično oster ... Kaj se dogaja zdaj? [Pogovarjala sva se v petek, 2. oktobra.]

Da je predsednik Macron priletel k nam že dan po eksplozijah v bejrutskem pristanišču, kaže na poseben odnos Francije in Evropejcev do Libanona. Nobena arabska država ni zmogla toliko solidarnostne vneme, vsaj ne v prvem tednu, toda francosko solidarnost je spremljal še ukaz, da mora libanonska politika poskrbeti za reforme; tako naj bi ohranili, kar je sploh še ostalo od tukajšnje ekonomije, in poskrbeli za dobrobit prebivalstva. Libanonci so po eni strani talci nekakšne zmesi neizrečenih mednarodnih sankcij, po drugi strani pa strukturnih problemov domačega bančnega oziroma finančnega sistema, ki je že povsem upehan ... Francoski predsednik si poskuša hkrati predvsem povrniti mednarodno veljavo in blokirati Turčijo v vzhodnem Sredozemlju, kajti obstajajo večje globalne težave od Libanona; resda pa Francija zgodovinsko in že nekaj časa vstopa na Orient skozi libanonska vrata.

Macron se je torej odločil za tradicionalno diplomacijo, vendar z nekoliko manj tradicionalno retoriko: do libanonskih političnih elit je bil oster, uporabil je precej nediplomatske besede, na žalost brez učinka. Pred nedavnim je odstopil predsednik vlade [Mustafa Adib, ki ga je konec avgusta za mandatarja določil predsednik države Michel Aun], še vedno smo brez vlade in brez reform, Libanon vse bolj spominja na črno luknjo.

Macron je sicer govoril o »zahtevah brez ingerence«, brez poseganja. Kakor je brati v francoskih medijih, so predvsem v Hezbolahu grajali njegov pristop in ton; a drži prav tako obratno.

Saj to je vloga tako Hezbolaha kakor še drugih strank, ki so del režima in se bodo branile do konca, v dobri veri in nič manj v slabi. V Hezbolahu se od nekdaj vedejo tako, takšna je njihova blagovna znamka, za vse to imajo dovolj moči, tudi zadosti političnega in vojaškega kapitala, lah

ko se postavijo po robu celo Franciji; kar zdaj v resnici počnejo, ne da bi preveč tvegali. Po eni strani so v Hezbolahu in na splošno v šiitskih strankah odprti za francosko pobudo, naklonjeni so dialogu, čeprav obstajajo meje: hočejo obdržati vpliv v libanonski vladi, in to ne le minimalnega, in predvsem hočejo ohraniti, kar jim je uspelo doseči. Med dosežke pa uvrščajo od oboroženega odpora do temeljnih načel libanonske diplomacije: vojne z Izraelom, podpiranja Bašarja al Asada v Siriji, rahle nevtralizacije libanonske zunanje politike za dobro tako imenovane »osi odpora«.

Generalni sekretar Hezbolaha Hasan Nasralah je v enem od zadnjih govorov dejal, kako ne morejo tvegati, da bi se proti njim postavila vlada: zato ker je morda ne bi več nadzorovali ali ne bi imeli vpliva v njej. Jasno je dejal, da bodo navzoči v prav vseh vladnih ekipah. [V pogovorih z zdaj že nekdanjim mandatarjem Mustafom Adibom so skupaj z zavezniško stranko Amal, prav tako šiitsko, zahtevali pozicijo finančnega ministra.] A s tem ni izzval le Emmanuela Macrona, ampak še vse tiste stranke tukaj, ki nasprotujejo Hezbolahu in Siriji ter so hotele pozicijo francoskega predsednika obrniti sebi v prid, manipulirati z njegovo retoriko in pridobiti točke zase. Zgodovina kaže, da se to ne obnese ... Ceno že zdaj plačujemo Libanonci, kajti devizne rezerve pojemajo; tako vsaj kažejo zadnji podatki, ki jih je objavila libanonska centralna banka. V kratkem je pričakovati odpravo subvencij, kar pomeni, da se bodo osnovna živila podražila tudi za petkrat, enako bo z gorivom in zdravili, čemur pa plače ne bodo sledile. Čaka nas podobno katastrofalen scenarij, s kakršnim se spopadajo v Venezueli, saj se bo kar 80 odstotkov prebivalstva pogreznilo v revščino.

Zdaj je brati, da živi v revščini polovica Libanoncev.

Da, zdaj smo pri petdesetih odstotkih, petina ali celo četrtina med njimi jih je že skrajno revnih.

Kot rečeno, Libanon ne more računati na prepotrebne milijarde od mednarodnih upnikov, če ne bo poskrbljeno za reforme. A kakor je brati v francoskih medijih, naj bi bila dolgoročna smer še druga: konec konfesionalnega sistema po libanonsko, ker da se je zaradi korupcije, klientelizma povsem izrodil?

To ni čisto tista smer, ki jo je izbral Macron, saj razume posebnost libanonskega konfesionalnega sistema; zaveda se, da bi nov politični pakt zahteval ogromno časa. Tega ni mogoče narediti, zgoditi bi se moralo več čudežev ... Macron je predvsem hotel spraviti v obravnavo, a je žal spodletelo, vprašanja, ki so povezana z našim vsakdanjim življenjem in ne povzročajo veliko polemik. Denimo elektrika: Libanon je dovolj bogata država, da bi lahko imeli elektriko 24 ur na dan, a je nimamo, kar je škandal. Ali vprašanja, kot so infrastruktura in proizvodni sektor, nekatere reforme, posebno davčna in boj proti korupciji, še mednarodna trgovina.

Obstaja cel niz reform, ki bi nam dobro dele, če bi jih izpeljali že pred letom ali dvema.

Med drugim nas pesti močno povečan javni dolg [150 odstotkov BDP], čeprav smo bolj kot na tujem notranje zadolženi in bi lahko bili torej na boljšem, kot so države, katerih dolg je v 80 ali 100 odstotkih v tujih valutah. In vendar se otepamo s podobnimi težavami kot Grčija, Venezuela ..., razmere pa se še slabšajo. Libanon se namreč naprej zadolžuje v centralni banki, saj tam se edino še lahko, v libanonskih funtih. Posledično se povečuje hiperinflacija in slabi kupna moč prebivalstva, socialna kriza se torej poglablja.

Če razumem prav, obstajajo v konfesionalnem sistemu libanonske republike, kjer sobiva kar 18 verskih skupnosti, povsem vzporedni politično-verski svetovi? Za krščanske maronite je rezerviran predsedniški položaj, sunit je predsednik vlade, šiit predsednik parlamenta ...

To nenapisano pravilo sega v leto 1943, ko so [ob doseženi neodvisnosti] sklenili nacionalni pakt [med pomembnimi maronitskimi in sunitskimi družinami], po katerem so osrednji položaji razdeljeni med tri največje duhovne družine: sunite, šiite in maronite. Libanon je poseben po tem, da je edina arabska država, ki ima za predsednika kristjana. Na simbolni ravni je to dobro, v praksi pa takšna razdelitev oblasti ljudem ni prinesla veliko dobrega.

Vsaka verska skupnost ima tudi svoj šolski sistem, svoje banke, skrbi za svoj krog in ga neguje?

Da ima vsaka skupnost svojo mrežo izobraževalnih ustanov, v imenu pravice do lastne vere zagotavlja ustava; ljudje imajo zelo različne korenine in tako tudi zgodbe, povezave z libanonsko državo. Problem je, da so si to popolnoma prilastile politično-konfesionalne skupine, kar je nekoliko podobno razmeram v Bosni. Delovanje države je posledično močno oteženo, saj jo obvladujejo oligarhi, ki širijo konfesionalne interese in populizem, dajejo prednost svojim ljudem, prijateljem, ki so iste vere in sodijo v isti klan, ter onemogočajo druge; vse to počnejo v imenu splošnega interesa in iz javnega denarja. Libanonski javni sektor je izjemno drag, saj gre več kot polovica proračunskih sredstev samo za plače funkcionarjev in javnih uslužbencev. Podobno je kot v Bosni, kjer je oblastniška struktura noro razpredena od centralne oblasti in entitet do kantonov v federaciji in občin v Republiki srbski.

Tako dobro poznate Bosno?

Dobro poznam Balkan, Slovenijo sem prav tako že obiskal, bilo je leta 2001, čudovita se mi je zdela, verjamem, da je zdaj še lepša ... Med Balkanom in Libanonom je precej skupnih točk, kajti ko je razpadala Jugoslavija in je najprej izbruhnila vojna v Sloveniji, se je pri nas ravno končevala vojna. Takrat so takoj potegnili vzporednice, celo zelo konkretne, saj je bilo mnogo orožja iz Libanona prodano na Balkan. Tukajšnji trgovci z orožjem so na balkanski orožarski poti zaslužili ogromno denarja ... Tudi oba izraza – tako balkanizacija kakor libanonizacija – sta pejorativna in ustrezno poimenovanje za padlo državo, kjer prevladujejo korupcija, duh milic in ustrahovanje.

Francoski predsednik Macron je jasno povedal, da v Libanonu ustrahujejo visoke funkcionarje in vse, ki si prizadevajo za spremembe, novinarje prav tako. Na twitterju in facebooku delujejo prave digitalne vojske, ki napadajo vse tiste, ki nasprotujejo vladajoči politiki, in jim grozijo. Da se v Libanonu krčijo svoboščine, se je pokazalo prav tako med protestnim gibanjem [izbruhnilo je 17. oktobra lani]. Nazadujemo na vseh ravneh, naj gre za svoboščine, blaginjo, eksploziji v pristanišču pa sta vse samo še poslabšali.

Vsi zaščitni trakovi, ki so nas varovali pred breznom, so potrgani – prav zdaj padamo. Ali če spet uporabim primerjavo iz astronomije: Libanon je kakor črna luknja, ki posrka vase vse, ničesar ne izpusti, ampak vse razgradi, da bi na koncu prišlo do implozije. Vse to se nam dogaja prav zdaj, ko ni več nobenega zasilnega izhoda, ko je pomoč v tujih valutah pogojevana z reformami, ko v parlamentu sicer sprejemajo zakone, a so ti precej smešni glede na potrebe. Nihče ne sprejema odgovornosti, politične opozicije – namenoma govorim v množini, saj ni enotnosti – pa ne ponudijo nikakršne alternative, vsaj ne resne in kredibilne.

Ne gre pozabiti niti migracijske krize. V Libanon se je, kakor je brati, zateklo že več kot milijon beguncev iz Sirije. Tudi njihova tragedija se najbrž poglablja?

V zadnjem času se razmere tako slabšajo, da se mnogi, podobno kakor v Libiji in Tuniziji, odločijo za tveganje in se zlasti z revnega severa v improviziranih čolnih odpravijo proti odprtemu; in potem končajo na njegovem dnu. Pred nedavnim jih je utonilo nekaj deset, medtem ko so se poskušali prebiti do Cipra. Ta fenomen je v Libanonu precej nov, saj odhajajo tako Libanonci kakor mnogi Sirci. Ker se ne morejo vrniti v Sirijo niti ni možno v Turčijo, jim ne preostane drugega, kakor da se iz môre, v katero so pahnjeni, morda izvlečejo po morju.

Koliko se je sirskim beguncem uspelo integrirati v libanonsko družbo ali predvsem životarijo v begunskih taboriščih? Integrirati je močna beseda. So tukaj, med nami, tistim, ki delajo, se je uspelo profesionalno vključiti v družbo, čeprav so odrinjeni na rob, v lastne četrti, kjer živijo svoje življenje. Na lokalnih ravneh so bolj kot ne dobro sprejeti, odvisno sicer od občine do občine, resda pa je diskriminiranja in nepravičnosti še vedno ogromno. Sploh zdaj, ko Libanonci zmeraj bolj občutijo ekonomsko in socialno krizo, so lahko krivci za vse, kar gre narobe. Tako je tudi zato, ker begunce zaradi njihovega statusa ščiti mednarodna skupnost, medtem ko je za blaginjo domačega prebivalstva odgovorna libanonska država, ta pa ne obstaja več ...

Čeprav Libanonci dobro vedo, da ne bo zanje nič bolje, če se bodo obračali proti sirskim beguncem, od leta 2015 nekako ne moremo govoriti, da jih sprejemamo v optimalnih razmerah.

Koliko so sirski begunci torej grešni kozli?

V določenem obdobju so jih ljudje obravnavali tako, sedaj pa precej manj, saj ne manjka drugih problemov in prioritet. Prepričan sem, da bo spet napočil trenutek, ko bodo politiki izvlekli iz predala sirski dosje in govorili, kako nam begunci jemljejo delo in posegajo v naše življenje [dve tretjini beguncev iz Sirije predstavljajo ženske in otroci]. Takšna retorika je bila močna med letoma 2015 in 2019, zdaj je ne slišimo več toliko, preprosto zato, ker imajo politiki druge skrbi: denimo s francosko pobudo; z naraščanjem geopolitičnih napetosti; z normalizacijo odnosov med Izraelom in nekaterimi arabskimi državami; z zalivskimi državami, ki so obkolile »os odpora«, da bi oslabile Iran; z Izraelci, ki kažejo s prstom na Hezbolah; z Nemčijo, ki pritiska, da bi Hezbolah razglasili za teroristično organizacijo na ravni EU ... In vendar kljub vsem naštetim Libanon ni prioritetno mednarodno vprašanje, prav zdaj je to vojna med Azerbajdžanom in Armenijo.

Kako dojemate Evropo v Bejrutu? Kako jo vidite? Migracije so ena od aktualnih evropskih obsesij, političnih in medijskih, v diskurzu je veliko v uporabi primerjava s trdnjavo [ki da jo je treba obvarovati; kakor da bi jo hotel kdo zavojevati].

Evropa je, kot rečeno, za Libanonce kakor že prej za Sirce zmeraj bolj zasilni izhod, proti kateremu se podajajo, zato ker se razmere tako katastrofalno slabšajo. A že prej so jo dojemali kot veliko prijateljico Libanona, čeprav je bilo nekaj populističnih poskusov igranja na begunsko karto, da bi od nje izsilili denar; kar so resda počeli precej subtilneje kot Turčija. Po drugi strani vidi Evropa v Libanonu nekakšen »humanitarni silos«, garažo, kamor se hrani begunce in migrante, zagotovi toliko denarja, da preživijo, in vendar prepreči, da bi se v valih odpravljali naprej. Seveda ima tudi EU lastne interese, kamor, med drugim, sodijo migracije, pa je zato trdnjava ali ni? Da in hkrati ne, ali če citiram evropske voditelje: ni mogoče sprejeti vseh revežev sveta [o Franciji je to dejal socialist Michel Rocard].

Treba je poudariti, da je Libanon pri vprašanju beguncev in migrantov za zdaj še zaupanja vreden partner in je zato deležen tudi določene solidarnosti. Francija je [po avgustovskih eksplozijah] odprla vizumsko politiko do Libanoncev; in to kljub covidu-19 in tveganju, da bi se jih lahko vedno več odločilo za emigracijo.

Je pričakovati velike vale emigracije? Izseljevanje se je že začelo. Letos je odšlo že nekoliko manj kot 70.000 Libanoncev, številka bi se lahko do konca leta podvojila ali celo narasla na 150.000. Pa smo šele v prvem letu krize.

Razmišljate, da bi odšli tudi vi?

Bomo videli, kako bo. Odhod je vedno opcija in vprašanje možnosti za preživetje, svoje in celotne družine.

Če se vrneva k državi ... Dolgoročni cilj Libanona mora biti doseči večjo nacionalno kohezijo, ki za zdaj ne obstaja, torej končno okrepiti državo?

V Libanonu so sprti vsi, kristjani med seboj, šiiti tudi, nič bolje ni med suniti, med druzi ... Politika je povampirjena, nenehno kdo strelja, tudi po ministrih. Ni jasno, kdo počne kaj in kdo sme kaj pričakovati ... Kaosa, političnega in varnostnega, je ogromno.

Seveda, tudi Francija skrbi za svoj vojaški portfolio ... Vojna je lahko dober biznis, a za prebivalstvo je čista katastrofa. ... Peticija je bolj znamenje hude stiske kot česa drugega.

Ste bili med eksplozijama [umrlo je 200 ljudi, še 6500 jih je bilo poškodovanih] v Bejrutu?