Posledice bolonjske reforme: slabše plačani diplomanti?

Kako pojasniti zmanjševanje plačne neenakosti? V študiji, ki smo jo izvedli na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, smo želeli osvetliti to vprašanje, pri čemer smo se osredotočili na vpliv povečanja visokošolskih diplomantov in bolonjske reforme.

V študiji ugotavljamo, da je k splošnemu zmanjšanju neenakosti plač v Sloveniji pomembno prispevalo zmanjšanje razlik v plačah med bolj in manj izobraženimi pri mlajših kohortah delavcev. Hkrati z močnim porastom ponudbe visokošolskih diplomantov po letu 2000 se je namreč zmanjšala nagrada za visokošolsko izobrazbo med mlajšimi kohortami, kar je zmanjšalo neenakost plač znotraj teh kohort in hkrati privedlo do zmanjšanja splošne neenakosti plač.

Ugotavljamo tudi, da je naraščajoča ponudba visokošolskih diplomantov mnoge med njimi potisnila v nižje plačane poklice, zlasti po uvedbi bolonjske reforme v visokem šolstvu. Zdi se, da je bolonjska reforma z zmanjšanjem dolžine študija na prvi akademski stopnji znižala kakovost visokošolskih diplomantov in tako prispevala k zmanjšanju možnosti zaposlovanja bolonjskih diplomantov v visoko plačanih poklicih.

Nagrada za visokošolsko izobrazbo v Sloveniji

Višja izobrazba seveda prinaša večjo plačo – v naši študiji pa ugotavljamo, da se je v Sloveniji ta zveza v zadnjih treh desetletjih zelo spreminjala. V prvih desetih letih prehoda v tržno gospodarstvo, torej od začetka devetdesetih let do leta 2000, se je nagrada za visoko izobrazbo močno povečala. Leta 1991 je visoka izobrazba v primerjavi z osnovnošolsko moškim prinesla 90 odstotkov večjo plačo, leta 2000 pa je bila njihova plača večja za 106 odstotkov; pri ženskah je prišlo še do izdatnejšega povečanja, s 93 na 117 odstotkov.

Po letu 2000 pa je prišlo do preobrata – nagrada za visoko izobrazbo se je z leti zmanjševala in tako je bila leta 2015 plača moških z visoko izobrazbo le za 70 odstotkov večja od plače delavcev z dokončano osnovno šolo; pri ženskah je bilo zmanjšanje podobno in je v letu 2015 plača delavk z visoko izobrazbo presegala plačo tistih z osnovnošolsko izobrazbo za 83 odstotkov. (V naši študiji smo uporabili administrativne podatke o plačah in zaposlovanju za vsakega delavca, zaposlenega v Sloveniji v obdobju 1991–2015, zaradi zaupnosti podatkov je analiza potekala v varni sobi statističnega urada.)

Ti rezultati veljajo za povprečja vseh v določenem trenutku zaposlenih, zanimivo pa je pogledati relativne zaslužke znotraj posameznih kohort (torej za skupine enako starih delavcev). Ugotovitev je presenetljiva: z vsako mlajšo kohorto se nagrada za visoko izobrazbo manjša! Tako so leta 2015 visokošolsko izobraženi delavci, rojeni pred letom 1970 (torej starejši od 45 let), prejemali v povprečju vsaj dvakrat večjo plačo kot njihovi vrstniki z osnovnošolsko izobrazbo, medtem ko se je za tiste, rojene po letu 1980 (torej mlajše od 35 let), takšna nagrada zmanjšala na 67 odstotkov ali še manj (torej so tisti z visoko izobrazbo prejemali le do 67 odstotkov večjo plačo od tistih z osnovnošolsko izobrazbo).

V naši študiji tudi empirično pokažemo, da je vse bolj egalitarna porazdelitev plač v Sloveniji v veliki meri posledica vse bolj egalitarne porazdelitve plač za najmlajše kohorte. Ginijev koeficient porazdelitve plač za najmlajše kohorte, tj. kohorte, rojene po letu 1980, je precej manjši od koeficienta za starejše kohorte (Ginijev koeficient je merilo neenakosti, ki ga pogosto uporabljamo pri merjenju neenakosti plačne ali dohodkovne porazdelitve – nižji ko je koeficient, bolj enakomerna je porazdelitev). Tudi ko se te kohorte starajo, ne naraste nad vrednosti Ginijevega koeficienta za starejše kohorte v primerljivih obdobjih po vstopu v zaposlitev.

Zakaj so po letu 2000 visokošolski diplomanti slabše plačani?

Ugotovitvi, da se z vsako mlajšo kohorto nagrada za visoko izobrazbo manjša, seveda sledi naravno vprašanje: kako lahko to pojasnimo? Kot ugotavljamo, so k temu prispevale nagla rast diplomantov, morebitna slabša struktura študentov pa tudi bolonjska reforma, ki je, kot kaže, poslabšala kvaliteto diplomantov.

Ena od razlag, zakaj so visokošolski diplomanti po letu 2000 slabše plačani, je hiter porast njihove ponudbe. Stopnja visokošolskega vpisa v Sloveniji je močno naraščala že od zgodnjih devetdesetih let in je tako s 30 odstotkov v letu 1995 poskočila na 83 odstotkov v letu 2014, kar je dvakrat več od povprečne rasti v Evropski uniji (podatki World Development Indicators, Svetovna banka, 2019). Porast deleža zaposlenih z visokošolsko izobrazbo v starostni skupini od 25 do 29 let je zato ogromen – povečal se je z 8 odstotkov leta 1991 kar na 29 odstotkov leta 2015. Eden od možnih razlogov za upadanje nagrade za visokošolsko izobrazbo je torej presežek ponudbe mladih diplomantov nad povpraševanjem delodajalcev po takšnih profilih. Po tej razlagi se tako morajo nekateri mladi diplomanti zaposlovati v slabše plačanih delovnih mestih oz. poklicih, poleg tega pa povečana konkurenca med mladimi diplomanti za njim primerna delovna mesta prispeva k zmanjšanju nagrade za izobrazbo v primerjavi s starejšimi diplomanti.

Kakovost delovnih mest mlajših in starejših diplomantov

Ali so mlajše generacije diplomantov začele sprejemati slabše plačana delovna mesta? Da bi raziskali to vprašanje, smo poklice razvrstili po višini povprečne plače delavcev, zaposlenih v določenih poklicih v obdobju 2000–2015 (ob upoštevanju inflacije) – po »plačnem indeksu poklicev«. To nam omogoča, da različne generacije diplomantov primerjamo po kvaliteti delovnih mest, v katerih se zaposlujejo.

Naše ugotovitve kažejo, da mlajše generacije diplomantov res posegajo po slabše plačanih delovnih mestih oz. poklicih. Leta 2000 se je 18 odstotkov visokošolskih diplomantov zaposlilo v poklicih, ki sodijo med 10 odstotkov najslabše plačanih, in 69 odstotkov v poklicih, ki sodijo po plači v spodnjo polovico (sklepamo pa lahko, da so visokošolski diplomanti, ki se zaposlujejo v slabo plačanih poklicih, bolje plačani kot nižje izobraženi delavci, zaposleni v istem poklicu).

Do leta 2015 se je delež visokošolskih diplomantov, ki imajo delovna mesta v spodnji polovici poklicne razporeditve, sicer zmanjšal na 64 odstotkov, vendar se je njihov delež v 10 odstotkih najslabše plačanih poklicev povečal na 29 odstotkov! Poslabšanje – premik med slabše plačane poklice – je opaziti tudi v grafični upodobitvi porazdelitve poklicev, v katerih se zaposlujejo novopečeni visokošolski diplomanti po letu 2000, saj se z leti zmanjšuje verjetnost zaposlitve v visoko plačanih poklicih in povečuje v nizko plačanih.

Bolonjska reforma in kakovost univerzitetnih diplomantov

Ali zmanjševanje nagrade za visokošolsko izobrazbo za mlajše kohorte lahko pripišemo tudi zmanjšanju kakovosti visokošolskih diplomantov? Če bi bilo zmanjševanje nagrade zgolj posledica povečanja ponudbe mladih visokošolskih diplomantov, ali se ne bi negativni učinek na donosnost šolanja sčasoma izgubil, ko bi najmlajše kohorte pridobile delovne izkušnje in bi postale enako produktivne kot starejše kohorte? Kot smo že omenili, se je obdobje upadanja nagrade za visokošolsko izobrazbo začelo leta 2000, in ker so z letom 2008 in seveda kasneje na trg dela vstopali že diplomanti bolonjskega študija, velja raziskati tudi povezavo med bolonjsko reformo visokošolskega izobraževanja in opaženim zmanjšanjem nagrade za visokošolsko izobrazbo.

Spomnimo, da smo imeli pred bolonjsko reformo v slovenskem visokošolskem izobraževanju triletni strokovno usmerjeni in štiriletni akademsko usmerjeni dodiplomski študij. Reforma je nastopila v šolskem letu 2005/06, ko je bil uveden sistem »3 + 2«, tj. uvedeni so bili novi triletni visokošolski programi, tako strokovno kot akademsko usmerjeni, in novi dveletni magistrski programi. S študijskim letom 2009/10 so se lahko razpisovali samo še bolonjski študijski programi. V prehodnem obdobju – v letih 2006–2016 – so bili študenti lahko vpisani v stari ali v novi, bolonjski program.

Sodeč po izbiri poklica ob prvi zaposlitvi ugotavljamo, da bolonjski diplomanti prve stopnje kotirajo slabše kot predbolonjski. Predvsem ugotavljamo, da ob prvi zaposlitvi akademsko usmerjeni bolonjski diplomanti prve stopnje (torej s triletnim šolanjem) posegajo po precej slabše plačanih poklicih, kot so posegali akademsko usmerjeni predbolonjski, ki pa so imeli štiriletno šolanje (graf A).

Primerjamo resda diplomante z različno dolžino študija, mogoče pa je sklepati, da je bolonjska reforma za tiste, ki po prvi stopnji ne nadaljujejo študija, po predbolonjskem pa bi dokončali štiriletni program, poslabšala zaposlitvene možnosti. Tudi strokovno usmerjeni bolonjski diplomanti prve stopnje posegajo po slabše plačanih poklicih, kot so posegali strokovno usmerjeni predbolonjski diplomanti s triletnim, tj. enako dolgim študijem.

Omenimo še primerjavo bolonjskih in predbolonjskih diplomantov magistrskega študija ter predbolonjskih univerzitetnih diplomantov (graf B). Ta kaže, da se bolonjski diplomanti magistrskega študija (ta traja pet let) pri prvi zaposlitvi odrežejo slabše kot diplomanti predbolonjskega magistrskega študija (ta je trajal šest let), a bolje kot predbolonjski univerzitetni diplomanti, ki so končali štiriletne programe. Razlike med temi skupinami so vidne predvsem pri zaposlovanju v visoko plačanih poklicih in so pričakovane (tj. daljši študij je povezan z zaposlovanjem v bolje plačanih poklicih), tako da na tej podlagi ni mogoče sklepati o vplivu bolonjske reforme na kvaliteto diplomantov.

Omeniti pa vsekakor velja tudi medvedjo uslugo, ki jo je bolonjskim diplomantom naredila leta 2006 sprejeta novela zakona o visokem šolstvu – ZViS-E. Ta namreč v svoji razvrstitvi ravni izobrazbe uvršča bolonjsko prvostopenjsko izobrazbo pod prejšnjo štiriletno univerzitetno izobrazbo in slednjo enači z bolonjsko magistrsko izobrazbo. Tako imajo pri izbiri kandidatov delodajalci proste roke in torej nikakor niso obvezani, da v postopkih pri zahtevani izobrazbi za določeno delovno mesto (vključno z razpisi) upoštevajo prav to klasifikacijo – seveda pa tega ni mogoče izključiti.

Ali ugotovitve veljajo tudi za druge države EU?

V naši študiji torej ugotavljamo, da se je v letih 2000–2015 z vsako mlajšo kohorto nagrada za visokošolsko izobrazbo manjšala in da je to v veliki meri prispevalo k zmanjševanju splošne neenakosti plač. Medtem ko nam uporabljena metodologija ne dopušča, da nedvoumno določimo vzročne povezave, študija ponuja dve razlagi zmanjševanja nagrade za visokošolsko izobrazbo oz. kombinacijo obeh.

Ena od razlag je, da je hitro povečanje števila mladih diplomantov terciarnega izobraževanja preseglo rast povpraševanja in so zaradi pomanjkanja primernih delovnih mest visokošolski diplomanti posegli po manj plačanih poklicih. Druga razlaga zmanjševanja nagrade za visoko izobrazbo je, da se je v primerjavi s prejšnjimi kohortami kvaliteta mlajših visokošolskih diplomantov poslabšala. Dodajmo, da bi po letu 2010 svoj delež k zmanjševanju nagrade za visoko izobrazbo utegnilo prispevati tudi zakonsko razvrščanje ravni izobrazbe.

V prid druge razlage – poslabšanja kvalitete mlajših visokošolskih diplomantov – govori več dejstev. Prvič, domnevamo lahko, da je povečanje vpisa v visokošolsko izobraževanje več kot sorazmerno črpalo iz spodnjega repa porazdelitve sposobnosti potencialnih študentov – da so se tako v prejšnjih letih vpisovali najbolj sposobni, ob povečanju vpisa pa tudi manj sposobni študenti. Drugič, če ob povečanju vpisa niso bili sorazmerno povečani inputi v učni proces, bi lahko bilo poslabšanje kvalitete diplomantov posledica zmanjšanja porabljenih sredstev na študenta. In tretjič, sama bolonjska reforma visokošolskega izobraževanja bi utegnila znižati kakovost ene od skupin diplomantov: tistih, ki so končali bolonjske dodiplomske programe. Z uvedbo večstopenjskega študijskega režima je reforma namreč zmanjšala dolžino večine dodiplomskih programov s štirih na tri leta, dodaten razlog za manj kakovosten študij v teh programih pa je tudi preusmeritev zahtevnejših študijskih vsebin z dodiplomskih na magistrske programe (takšno prerazporeditev napovedujejo tudi teoretični modeli, npr. Meier in Schiopu, 2015).

Paradoksalno je, da pravzaprav ugotavljamo, da nižanje plačne neenakosti, doseženo z zmanjšanjem nagrade za visokošolsko izobrazbo, ni nujno dobra novica. Če se je ta nagrada zmanjšala, ker se je zmanjšalo znanje, ki so si ga pridobile mlajše kohorte diplomantov, torej ker se je zmanjšala njihova produktivnost, s tem rezultatom ne moremo biti zadovoljni. Če pa je prišlo do zmanjšanja nagrade za visoko izobrazbo kot odraz odvečne ponudbe visokošolskih diplomantov, lahko pričakujemo, da se bo ta nagrada spet povečala, ko se bo ponovno vzpostavilo ravnotežje.

Ali lahko gornje ugotovitve posplošimo tudi na druge države? Tudi v drugih evropskih državah se je močno povečal vpis v visokošolsko izobraževanje – povprečna stopnja vpisa v visokošolsko izobraževanje v EU se je povečala s 40 odstotkov v letu 1995 na 67,7 odstotka v letu 2014 (Svetovna banka, 2019). K temu je nedvomno prispevala tudi bolonjska reforma, ki se izvaja v vseh državah, vključenih v EU (več študij potrjuje vpliv bolonjske reforme na povečan visokošolski vpis, npr. v Italiji).

Skrajšani čas izobraževanja nekaterih diplomantov, skupaj s poenostavljenimi vsebinami dodiplomskih programov, bi utegnil podobno vplivati na kakovost visokošolskih diplomantov tudi v teh državah (za Nemčijo Hahm in Kluve, 2019, res ugotavljata, da so nemški diplomanti po bolonjskem sistemu dosegli bistveno nižje ocene kot predbolonjski, kar nakazuje slabšo kakovost bolonjskih diplomantov). Tako bi bilo prav zanimivo ugotoviti, ali se – podobno kot v Sloveniji – mlajše kohorte visokošolskih diplomantov tudi v drugih državah EU soočajo s podobnimi premiki v slabše plačane poklice in ali so deležni zmanjšanja nagrade za izobrazbo.