Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Nevarni virus, avtoritarni predsednik in umirajoča demokracija
Včasu trajanja tega (in naslednjega?) predsedniškega mandata bi bilo nerealno pričakovati, da bo Donald Trump prevzel odgovornost za politične napake doma in viden geopolitični zdrs njegove države. Po zaslugi dosežkov vrhunske medicinske znanosti, ki so mu na voljo na njegovem mestu, in glede na statistično verjetnost utegne predsednik preživeti bolezen. Žal pa česa podobnega ni mogoče reči za ameriško demokracijo, ki že dalj časa boleha, če že ne umira.
Za umiranje demokracije pa ni v prvi vrsti odgovoren Trump, temveč sega to najmanj v sedemdeseta leta v prejšnjem stoletju z nastopom Ronalda Reagana. V letos izdani knjigi z naslovom Reaganova dežela: Desni obrat v Ameriki v letih 1976–1980, ki jo je napisal ameriški zgodovinar Rick Perlstein, pripisuje njen avtor predsedniku Reaganu največje »zasluge« za uvajanje korporativne avtokracije v njegovi državi in posledično širše v svetu. Z njo je Reagan praktično napovedal vojno demokraciji in na stežaj odprl vrata vladavini velikih korporacij, radikalnemu zmanjševanju ali celo odpravljanju davkov za bogate, tržni fundamentalizaciji ekonomskega življenja in enormnemu povečevanju proračunskih sredstev za represivne aparate, od vojske do policije. Reaganovo konservativno »revolucijo« je pozneje ustavno opolnomočilo tudi vrhovno sodišče z določitvijo korporacij kot pravnih oseb (legal persons), prisvojila pa si jo je tudi demokratska stranka.
Prezirana demokracija
V primeru napredovanja Trumpove bolezni bo republikanska stranka, ki ga pri vsem podpira, še bolj vztrajala pri ustavno sporni odložitvi ali razveljavitvi volitev, za kar se je Trump z izgovorom, da bodo te ukradene oz. nelegitimne, že vnaprej zavaroval, če bi volitve izgubil. Zanj so volitve legitimne in je njihov izid pripravljen priznati samo, če zmaga, in legitimne, če bodo zagotovile kontinuiteto njegovega predsedovanja, ne pa tudi prenos oblasti, ki mu bosta po njegovem sledila kaos in nasilje. Sicer pa je Trump večkrat zagovarjal stališče, da se je treba »volitev znebiti«, in je to utemeljeval s tem, da bomo v nasprotnem priča »najbolj nenatančnim in goljufivim volitvam v ameriški zgodovini«. K temu pa prispevajo tudi njegovi pozivi, naj Američani volijo vsaj dvakrat (!).
Tudi sicer Trump ne skriva svojega prezira do demokracije in volitev ter naklonjenosti avtokratom v svetu. Trump z republikanci in v spregi s (skrajno) desničarskimi družabnimi omrežji širi konspirativne razlage, da ga hočejo demokrati oz. njihov predsedniški kandidat Joe Biden premagati, opirajoč se na zaroto, ki jo predstavlja glasovanje po pošti. Taka alarmantna sporočila po pisanju harvardskih politologov Stevena Levitskega in Daniela Ziblatta v knjigi z naslovom Kako umirajo demokracije nagovarjajo Trumpove privržence, da v odločilnem trenutku vzamejo zakon v svoje roke, če bo treba, pa tudi orožje, ki jim ga daje ustava. V omenjenem delu sta avtorja podrobno analizirala politiko, ki z odpravljanjem pravne države, vsiljenimi delitvami (»deli in vladaj«), odpravljanjem demokratičnih vrednot, nezaupanjem v institucijo volitev ter »marketizacijo« in »monetizacijo« politike vzpostavljajo avtoritarni družbeni sistem. Barack Obama, ki skrbno izbira besede, svari, da je Trump pripravljen uničiti demokracijo, če bi mu to pomagalo do drugega mandata.
V resnici se Trump v maniri drugih avtokratov prizadeva, da bi javnost izgubila zaupanje v izid in legitimnost volitev, ali z drugimi besedami, njegov očiten namen je, da sabotira legitimnost volitev. Za konstruirani kaos v zvezi z volitvami bi zadostovalo že to, če bi njemu naklonjena televizijska mreža Fox News predčasno razglasila, da je Trump zmagovalec, kar bi pripeljalo do zapletenih in dolgotrajnih pravnih postopkov, na koncu pa do dokončne odločitve vrhovnega sodišča. To se je že zgodilo leta 2000 v primeru Bush vs. Gore, ko je vrhovno sodišče, v katerem so s 5 proti 4 imeli večino konservativni sodniki, odredilo, da se ustavi ponovno preštevanje glasov na Floridi, ne glede na neugotovljeno število glasov, ki jih je kdo dobil ali izgubil. Po volilni blamaži na Floridi sta obe stranki sicer poskušali izboljšati volilni sistem, vendar je vse ostalo po starem, kar njegove poznavalce navdaja z bojaznijo, da se utegnejo ZDA po letošnjih volitvah znajti še v težji situaciji kot pred dvajsetimi leti.
Moteča volilna udeležba
Glasovanja po pošti, ki je edino razumno glede na epidemiološke okoliščine, Trump sicer ne more ustaviti, zato se je pred njim nedavno zavaroval s tem, da je za novega vodjo ameriške pošte (Postmaster General) imenoval republikanskega donatorja, ki naj bi poskrbel, da po pošti oddani glasovi v za demokrate ključnih državah ne bi pravočasno prispeli na naslovna mesta. V intervjuju za Fox News je Trump izjavil, da ne bi bil noben republikanec izvoljen, če bi bila volilna udeležba visoka ali če bi volivci lahko neovirano prišli na volišča.
Trump svoje privržence s tviti in na množičnih zborovanjih nagovarja, da (po)dvomijo o veljavnosti volilnih rezultatov in se nanje odzovejo kot »ameriški patrioti«. V ameriški zgodovini bi težko našli podoben primer, ko bi kak predsednik izjavljal, da je nad zakoni, ter vnaprej napovedal, da ne bo spoštoval volilnih rezultatov, poleg tega pa se opredeljeval proti sicer ustavno zajamčenemu institutu volitev v demokraciji – beseda, ki bi jo v Trumpovem političnem besednjaku zaman iskali. Uveljavljeni komentator ameriškega establišmenta Fareed Zakaria v Washington Postu piše o porazu ameriške demokracije, ki je kot take njen stari poznavalec Alexis Tocqueville ne bi prepoznal in jo je danes mogoče primerjati s katerokoli banana republiko na svetu.
V resnici je izvor ameriških težav z demokracijo vgrajen v samo ustavo, ki za volitve predsednika ne določa, da bi ga neposredno izvolili volivci, temveč elektorji, katerih število naj bi odražalo voljo volivcev v skladu z zakoni v posameznih državah, vendar pa to ni ustavna zaveza. Trump in republikanci že vnaprej napovedujejo, da bodo volitve kaotične in nepoštene, zaradi česar bodo lahko s pravnimi tožbami spodbijali volilne izide in bi o izbiri elektorjev odločali v zakonodajnih telesih držav. Če vemo, da imajo republikanci večino v osmih od devetih za izid volitev odločilnih (swing) držav, bi lahko Biden, ne glede na to, da bi zanj glasovala večina ameriških volivcev, izgubil predsedniško mesto, kot se je to zgodilo Hillary Clinton na zadnjih volitvah, čeprav je prejela dobre tri milijone več glasov kot Trump.
Na koncu bi namreč v skladu z ustavo o predsedniku odločil bodisi predstavniški dom bodisi vrhovno sodišče.
V prvem primeru, kjer bi imela vsaka država po en glas, namreč glede na to, da 26 delegacij držav pripada republikancem in 23 demokratom, ni težko uganiti, komu bi bila podarjena zmaga. Isto lahko rečemo za vrhovno sodišče, v katerem lahko Trumpu z izbiro konservativne sodnice še pred volitvami po odhodu Ruth Coney Barrett uspe vzpostaviti njemu še bolj naklonjeno sestavo v razmerju 6 proti 3.
Izkrivljena demokracija
Dokaz o izkrivljenosti ameriške demokracije se kaže v tem, da republikanci trdno verjamejo, da volitev ne morejo dobiti z večino glasov na volitvah, temveč na druge načine. Omenimo primer države Wisconsin: s preurejanjem volilnih območij so republikanci na podlagi 45 odstotkov prejetih glasov v državni skupščini osvojili 65 odstotkov poslanskih sedežev. Še bolj prepričljiv primer izkrivljene demokracije predstavlja ameriški senat, v katerem ima majhna država Wyoming s komaj 600.000 prebivalci dva senatorja, enako kot Kalifornija s 40 milijoni. Poznavalci volilnih trendov napovedujejo, da bo kmalu 30-odstotno manjšino Američanov predstavljalo 70 senatorjev, medtem ko se bo morala 70-odstotna večina zadovoljiti s pičlimi tridesetimi.
V ZDA, kot piše Gary Gerstle, profesor za ameriško zgodovino na Univerzi Cambridge, se v progresivnih »plavih« državah občasno sprašujejo, ali ima smisel ostati v skupni državi, ki se postopno poslavlja od demokracije. Po njegovem zgodovinarji z namenom, da bi bolje razumeli prihodnost ZDA, ta čas pogosto segajo po knjigah, ki pišejo o zgodovini držav, ki so nekoč poznale demokracijo, vendar so jo pozneje izgubile. Pri tem velja posebej izpostaviti Kalifornijo, kjer se niso pripravljeni odreči pravici do splava ali tolerirati pravice do osebnega razpolaganja z orožjem.
Kot piše konservativni ameriški evangeličan David French v novejši knjigi Divided We Fall (Razdeljeni propademo), je nekdanje tabu vprašanje o »ameriškem secesionizmu«, ki ga predstavlja calexit, pa tudi texit, v prvem primeru postalo še posebej aktualno po prevladi konservativne večine v vrhovnem sodišču in je bliže napovedi kot distopični utopiji. Frencha skrbi delovanje centrifugalnih sil, ki vlečejo kulturne, verske, politične in družbene institucije narazen, namesto da bi Američane združevale in povezovale. Američani so danes tudi manj naklonjeni vsakovrstnemu pluralizmu, bliže so jim različne »plemenske« identitete. Napovedi o razpadu ZDA so sicer za zdaj preuranjene, vendar je treba spomniti, da so v svojem času podobne napovedi mnogi zavračali in takratne oblasti tudi drakonsko preganjale in kaznovale sovjetskega pisatelja Andreja Amalrika zaradi njegovega eseja iz leta 1970 z naslovom Ali bo Sovjetska zveza preživela leto 1984?
Opozorila iz Pentagona
V času predsedovanja je Trump še poglobil delitve v ameriški družbi, ki jih je, resnici na ljubo, v veliki meri podedoval. Z namenom, da ameriške državljane odvrne od perečih družbenih problemov in njegovega nekompetentnega voditeljstva, igra pa tudi na karto iskanja sovražnikov in se ima za edinega varuha »miru in reda«, išče s tem izgovorom priložnosti za uvedbo izrednih ali celo vojnih razmer v državi, ki bi zahtevale mobilizacijo ameriške vojske. Na to njegovo agendo kažejo njegove trditve, da New York obvladujejo »anarhija, nasilje in uničevanje« in da »demokratsko stranko v tajnosti obvladujejo anarhisti«. Tarča njegovih napadov je poleg anarhistov, ki jih raziskovalni novinarji ne morejo odkriti, tudi gibanje »anti-fa«, ki ga ima Trump za »teroristično organizacijo« in ga krivi za zločine v ameriških mestih in ulicah.
V resnici niti ne gre za pravo gibanje, kolikor je mogoče sploh govoriti o njem, to tudi ni zakrivilo niti enega samega zločina, medtem ko so v zadnjih 25 letih po podatkih Centra za strateške in internacionalne študije desničarski
ekstremisti, ki so dragi Trumpu, ubili več kot tristo ljudi (!). Te realne podatke navaja tudi FBI in predsednika opozarja, da predstavlja resnični problem desničarski teror, česar pa Trump iz razumljivih razlogov ne upošteva. Zadnji čas ga je več njenih najvišjih častnikov, tudi neposredno iz Pentagona, opozorilo, da se bodo uprli izvrševanju protiustavnih ukazov, ki so povezani s Trumpovimi volilnimi motivi in vključujejo oborožene redne sile v spopade z demonstranti.
V kontekstu aktualne pandemije in demokratične recesije si zaslužijo posebno pozornost opozorila zdravstvenih strokovnjakov, da imajo številni pacienti, ki so preživeli koronavirusno obolenje, mentalne težave (brain fog), tj. zmedenost in težave pri osredotočenju na rutinske naloge, nazadujejo pa tudi njihove nevrološke funkcije. V ameriški zgodovini so številni predsedniki (Grover Cleveland, Woodrow Wilson, Franklin D. Roosevelt in John F. Kennedy) do konca predsednikovanja skrivali resne bolezenske težave pred javnostjo; zaradi Trumpove kronične narcisoidnosti lahko tudi od njega pričakujemo podobno ravnanje. Pred letom 1963 jih je sedem umrlo v času opravljanja predsedniške funkcije.
Pri Trumpu je treba omeniti še njegov prezir do znanosti ter premočrtno nagnjenost k razširjanju laži, v času njegove štiriletne vladavine so jih neodvisni »merilci« našteli prek 20.000. Mark Twain je že v njegovem času spoznal, da prepotuje laž pol sveta, medtem ko se resnica šele obuva. Od politika, ki v času nereguliranega interneta seje zmedo, preganja resnico z lažmi in je zmožen ponuditi mnoštvo lažnih razlag za najbolj preprosta in očitna dejstva, bi bilo nerealno pričakovati, da
Pri Trumpu je treba omeniti še njegov prezir do znanosti ter premočrtno nagnjenost k razširjanju laži, v času njegove štiriletne vladavine so jih neodvisni »merilci« našteli prek 20.000. Mark Twain je že v njegovem času spoznal, da prepotuje laž pol sveta, medtem ko se resnica šele obuva. se bo spremenil. Temu v prid govori tudi to, da obolelost zaradi virusa po njegovem nenavadno hitrem odhodu iz bolnišnice ni vplivala na njegov značaj. Kljub optimističnim pričakovanjem in zatem razočaranju zdravstvenih delavcev in medicinske stroke Trump nadaljuje s podcenjevanjem okužbe z novim koronavirusom in nespoštovanjem nujnih ukrepov, ki so jih predlagali: v prvi vrsti nošenje mask in upoštevanje fizične razdalje. Prvič v ameriški zgodovini so se oglasili tudi ljudje iz tajne službe, ki varujejo predsednika, češ da zaradi nevarnosti okužbe, tako kot drugi zaposleni v Beli hiši, niti sami niso varni pred njim(i).
(Ne)zaslužena empatija?
Trump vsekakor potrebuje drugi mandat, da bi se z njim zavaroval pred številnimi kazenskimi postopki, ki ga čakajo, ko bo zaključil prvega. Ne nazadnje tudi zaradi njegove odgovornosti za deset tisoče izmed še vedno naraščajočega števila prek 210.000 žrtev pandemije, od katerih so številni ameriški državljani umrli po nepotrebnem, ker je njihov predsednik zaradi volilnih kalkulacij pri tem opustil svojo voditeljsko vlogo. Do žrtev pandemije ni pokazal najbolj elementarne ponižnosti ali sočutja, kar dokazuje primer njegove ravnodušnosti do padlih ameriških vojakov med njegovim letošnjim obiskom v Normandiji, ne nazadnje pa tudi ignoriranje zadnje želje nedavno preminule vrhovne sodnice Ruth Coney Barrett, da bi Trump njenega naslednika ali naslednico imenoval šele po volitvah. Tu spomnimo, da so republikanci v senatu ravnali ravno nasprotno, ko so Obami preprečil, da bi v volilnem letu imenoval vrhovnega sodnika oz. sodnico.
Trump se ne bo mogel znebiti odgovornosti za neslavni »svetovni rekord«, da je država s komaj štirimi odstotki svetovnega prebivalstva udeležena z dvajsetimi (!) odstotki umrlih v pandemiji. Ob tem smo priča še paradoksu, da se je s svojim ravnanjem tudi sam znašel v vlogi žrtve pandemije, do katere je bil in ostaja še naprej neodgovorno ciničen in demagoški. ljudi, pozneje pa je število zvišal na 5000. Predsednika so impresionirale tudi trditve radiologa dr. Scotta Atlasa, sicer rednega komentatorja na Fox News, ki pa nima strokovnih referenc na področju nalezljivih bolezni.
Scott je zagovarjal, da je treba koronavirusu prepustiti, da se razširja do trenutka, ko doseže družba »čredno imunost«. Obravnavanje ljudi kot »črede« in politikov v vlogi »veterinarjev« nima veliko skupnega s civilizacijo. V obeh primerih ljudje nesprejemljivo ceno take z razumom in človečnostjo skregane politike plačujejo z življenji.