Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Mož, ki je učil o umetnosti življenja in ljubezni
Spomini nemškega pisatelja Sebastiana Haffnerja z naslovom Kljubovanje Hitlerju so najboljša zgodba o tem, kako je Nemce v tridesetih letih zajel nacizem. Haffner je bil takrat mlad fant in misel, da bi histerični vodja lahko kdaj zavladal ljudstvu, se mu je zdela nemogoča. A virus je že napadel državo in nihče ni iskal protistrupa.
Življenje se je počasi začelo spreminjati, ljudi so postajali vedno bolj ubogljivi. Kmalu se jim je zdelo povsem normalno, da država od njih zahteva, naj se odpovedo prejšnjim vrednotam, naj se odpovedo družini, ljubici in prijateljem, ki dvomijo o nacizmu, niso se več pozdravljali tako kot nekoč, ampak le z dvignjeno roko, v prostem času so se ukvarjali s poveličevanjem stranke, parade in Hitlerjevi govori so postali njihova največja strast. Primitivni nasilneži so imeli vedno večjo moč, beseda vojna je nadomestila besedo mir, vedno manj je bilo razumevanja, dobronamernosti, radodarnosti, humorja in vedno več nasilja in ustrahovanja.
Individualnost je odtekala iz državljanov kot kri iz velike rane. Haffner ugotavlja, da so se ljudje tako strastno predali Hitlerju, ker so se različne generacije Nemcev že nekaj let ukvarjale le s politiko: z vojnim porazom, devalvacijo marke, ekonomijo, novicami v časopisih … Medtem pa so pozabili na svoje življenje, niso se znali več ukvarjati sami s sabo, bili so otročji in zdolgočaseni.
Pisatelj ugotavlja, da imajo Francozi hrano, kavarne, v katerih klepetajo, vino in ljubezen, Angleži hobije, šport, vrtove, pse in glasbo, Nemci pa v tridesetih letih niso imeli nič od tega, kultura je zanimala le elito in nekatere ekscentrične Berlinčane, ljudje, ki so živeli v dolgočasnih nemških mestih, so jo prezirali kot nekaj vzvišenega in nepotrebnega, mlada generacija je zrasla brez teh navad in tradicij, zato sta med njimi vladala praznina in dolgočasje. V to praznino je vstopil Hitler in napolnil njihovo glavo in življenje.
Ko bo svoboda zasijala
Kaj se je z Nemci zgodilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je ena največjih ugank zgodovine. Zato se je v knjigi Beg pred svobodo (založba UMco, prevod Miriam Drev), ki je nastala leta 1941, danes žal že pozabljeni psihoanalitik Erich Fromm odločil, da jih bo polegel na svoj terapevtski kavč in jih analiziral. A ni ga zanimal le vzpon nacizma, ampak tudi to, kaj se zgodi v človeku, da se včasih s tako lahkoto spusti v mazohističen odnos s sadističnim vodjo.
Nekoč so se ljudje borili za svobodo, ugotavlja, svoje življenje so žrtvovali, da je bila tiranija poražena in da je vzšla demokracija, na milijone Nemcev pa je z enako zagretostjo začelo dvigovati desnico in hlepelo po nečem ravno obratnem. Odpovedali so se svobodi. Zakaj?
Dogajanje v družbi in ekonomija imata vsekakor nekaj opraviti s tem, a sprožilec se skriva v človekovi duši. Fromm, ki je pred Hitlerjem pobegnil v ZDA, je knjigo pisal leta 1941, ko je v Evropi divjala vojna. Nekako vizionarsko je ugotovil, da se proti fašizmu lahko borimo le tako, da ga razumemo. »Pobožne želje ne bodo pomagale.«
Najprej moramo na začetek. Kaj je sploh svoboda? Fromm je prepričan, da je želja po svobodi človeku prirojena, a na drugi strani v nas obstaja tudi nagonska želja po podreditvi. Človek je sposoben biti sam svoj gospodar, sprejemati odločitve in razmišljati ter čutiti, kot se mu zdi prav, a na drugi strani se tudi podreja: svoji vesti, dolžnostim pa tudi anonimnim in znanim avtoritetam.
Zakaj se v nekem trenutku človek odreče svobodi? Psihoanalitik se sprašuje tudi, zakaj obstajajo posamezniki, ki želijo podjarmiti druge, zakaj obstaja tako velika želja po moči? Je to sila vitalne energije ali gre, kot v primeru mnogih diktatorjev, za šibkost in nezmožnost ter strah, da bi življenje doživljali spontano in ljubeče?
Nevarnost malih ljudi
A na hitro se vrnimo nazaj v trideseta leta in pristanimo v Berlinu. Inflacija je takrat požrla prihranke, monarhija je padla, veljava srednjega razreda se je zmanjšala, prav tako avtoriteta v družini, mladi častniki, ki so se vrnili iz vojne, so postali nepomembni uradniki, to, kar so videli v vojni, jih je še vedno preganjalo. Družba je bila razočarana.
Nacizem, ki razen paranoje in sovraštva do Judov ni imel nobenih pristnih ekonomskih in političnih načel, je računal prav na razočarane in osamljene ljudi. Ko so stopili v nacistično stranko, so ti mali ljudje postali pomembni, dobili so službe, ki so jih izgubili Judje, imeli so privilegije, postali so del nečesa velikega.
Sodelovali so na dobro zrežiranih nacističnih spektaklih, padali so v ekstatična stanja in njihova samozavest, ki je bila ne še dolgo nazaj majhna kot makovo zrno, je zrasla do neba, ko so poslušali Hitlerja, ki jim je govoril o tem, da so del superiornejše rase. Bili so del navdušene množice. Njihove čustvene potrebe so bile izpolnjene. Človek je svojo svobodo, zaupanje v življenje in srečo predal v roke državi, sledila je katastrofa – uničujoča vojna in poraz.
Vsak zgodovinski čas drugače oblikuje človekov značaj, saj vsaka družba po svoje preoblikuje ali zatira njegove značajske vzgibe. Človekova najlepša ali najodvratnejša nagnjenja niso del biološko dane narave, ampak so rezultat družbenega procesa, saj je človek družbeno bitje, uči Fromm. »Človekova čud, njegova poželenja in skrbi so kulturni proizvod.«
Človek se prilagodi družbi, prevzame njena prepričanja in miselne procese, igra vlogo, ki mu je v tej družbi dana, a mora pri tem potlačiti tudi marsikatero svojo nrav, kar v njem ustvari nevrozo. Fromm nas popelje skozi zgodovino, da bi nam pokazal, kako so različni družbeni sistemi gnetli človekovo dušo, kako v njem budijo sadistične in mazohistične impulze.
Človek je v času kapitalizma svobodnejši kot v srednjem veku, a tudi bolj tesnoben in prestrašen, saj nad njim visi navidezna svoboda, ki je tlačan, ki sta mu usodo krojila
Vsak zgodovinski čas drugače oblikuje človekov značaj, saj vsaka družba po svoje preoblikuje ali zatira njegove značajske vzgibe. Človekova najlepša ali najodvratnejša nagnjenja niso del biološko dane narave, ampak so tudi rezultat družbenega procesa, saj je človek družbeno bitje, uči Fromm. dečka pregnati ambicioznost. A mu ni uspelo. Fromm je študiral psihologijo, sociologijo in filozofijo ter kasneje v Berlinu še psihoanalizo.
Ko so na oblast prišli nacisti, se je naprej preselil v Ženevo in kasneje v New York. V ZDA je predaval na različnih univerzah, od Columbie do Yala. V petdesetih letih je na univerzi v Mehiki ustanovil oddelek za psihoanalizo. Umrl je leta 1980 v Švici.
Fromm je bil zelo dober psihoanalitik in teoretik, a aktivno so ga zanimala tudi družbena vprašanja, nastopal je na srečanjih sindikatov in opozarjal, da ljudje ne smejo postati avtomati, da mora biti delo ustvarjalno, da družba ne more temeljiti le na ekonomiji, ampak so pomembne tudi dobra politika, kultura, duhovnost. Verjel je v demokratične socialistične vrednote in je bil kritičen do potrošništva in materializma.
Zanimalo ga je veliko stvari, preučeval je sveto pismo, talmud, zanimal ga je zen budizem in ukvarjal se je s taj čijem. V času hladne vojne je bil svetovalec predsednika Johna F. Kennedyja; po kubanski krizi je njegovo vojaško retoriko pomagal spremeniti v veliko bolj pacifistično, saj je predsednik začel govoriti o tem, da je sobivanje velikih političnih sil možno le, če se bo začelo nuklearno razoroževanje. Takšnega svetovalca bi si želel vsak predsednik.
Ni bil le teoretik, ampak tudi aktivist. Želel si je, da bi svet postal human, pravičen za vse, zato se je trudil soočiti predsednike vlad in visoke vladne uradnike z aktivisti za človekove pravice in mirovniki. Bil je eden od ustanoviteljev mednarodne nevladne organizacije za človekove pravice Amnesty International. Verjeti moramo v druge ljudi, je dejal.
Umetnost ljubezni
Poročen je bil trikrat. Prvič zelo nesrečno še v Nemčiji, zakon se je kmalu končal z ločitvijo. Njegova druga žena je storila samomor. Potem pa je v njegovo življenje vstopila Annis Freeman in Fromm je končno spoznal ljubezen, o kateri je tako rad pisal. Kadar nista bila skupaj, sta si z Annis napisala šest do sedem ljubezenskih pisem na dan.
V tistem času je začel pisati eno svojih najbolj uspešnih knjig Umetnost ljubezni, ki so jo prodali v več kot petindvajsetih milijonih izvodov. V knjigi ne piše le o erotični, temveč tudi o bratski ali materinski ljubezni. Nobena ljubezen ni nekaj pasivnega, pravi, saj človek ljubi tisto, za kar se trudi, in se trudi za tisto, kar ljubi. Kot kakšen sodobni terapevt zveni
Fromm, ko uči, da če je ljubezen prava, partner želi, da bi ljubljeni človek rasel in se razvijal zaradi sebe in po svoje, ne pa tako, kot bi partner želel. »Če drugega človeka ljubim, se čutim eno z njim; vendar s takim, kakršen je, ne s takim, kakršnega potrebujem, kakor bi bil stvar, ki jo uporabljam.«
Svojega partnerja spoštujemo le, če smo dosegli neodvisnost; če znamo sami hoditi, ne da bi potrebovali bergle, ne da bi moral gospodovati in izkoriščati koga drugega. Tudi otroku pri odkrivanju ljubezni, veselja in sreče nič bolj ne koristi kot ljubezen do matere, ki ljubi sebe. Ljubezen je sposobnost zrelega, ustvarjalnega značaja.
Sodobni človek pa svoje življenjske moči pojmuje kot naložbo, ki mu mora v danih tržnih razmerah prinesti največji možni dobiček. Življenje načrtuje, kot da gre za kak projekt, zato nekaj tako negotovega in
občutljivega, kot je ljubezen, v tem projektu nima mesta. Pomembni so najboljše šole, kariera, uspešen partner, draga hiša, lep in pameten otrok, a na koncu dneva ljudje ugotovijo, da so prazni in nesrečni in da je njihov srčni utrip ravna črta. Ljubezenski odnos ni zgolj dobro naoljena povezava dveh ljudi, ki sta si za vedno tujca, sta vljudna drug do drugega in si poskušata izboljšati počutje, ni le zavetje pred osamljenostjo.
A prave ljubezni ni, če ne znamo ljubiti samega sebe. »Potrditev mojega lastnega življenja, sreče, razvoja, svobode izvira iz navzočnosti temeljne pripravljenosti in zmožnosti za takšno zagotovilo. Če posameznik premore to pripravljenost, jo premore tudi do sebe; če lahko 'ljubi' samo druge, pa pravzaprav sploh ne zna ljubiti.«
Človek, ki se ljubi, je samozavesten. Sposoben je sprejeti odgovornost za svoje življenje in mu ni mar, kar si o njem mislijo drugi. Zdi se mi, da če nimamo samospoštovanja, igramo tiste vloge, ki jih želijo videti močnejši ljudje okoli nas. Samospoštovanja se lahko naučimo; to je disciplina, navada razuma, ki se ga ne da nikoli ponarediti. To je nekaj, za kar smo odgovorni sami, in nima nič opraviti s tem, kako nas vidijo drugi, nič nima opraviti z ugledom, ki je, kot je Rhett Butler v filmu V vrtincu povedal Scarlett O'Hara, nekaj, česar pogumni ljudje ne potrebujejo.
* * *
V svojem delu Imeti ali biti (Založba Vale-Novak, prevod Milan Štrukelj) se znova izkaže, da je bil Fromm kot sloni, ki zaslutijo potres že nekaj dni prej, preden se dejansko zgodi. Ko opisuje družbo, se zdi, da opisuje 21. stoletje. Piše o svoji prepoznavni tezi, da se bo družba spremenila le, če se bo najprej spremenil tudi človek, da politiki bolj cenijo osebni uspeh kot družbeno odgovornost, da nas nič več ne pretrese, kadar politični voditelji in poslovneži sprejemajo odločitve, ki jim prinašajo osebne koristi, čeprav z njimi škodijo skupnosti in jo ogrožajo, da pohlep in zavist uničujeta naravo in človeškost.
Pa je, ko je vse to opisoval, videl upanje? Na upanje je pogledal kot zdravnik. Ne gre za to, ali se bo svet rešil pred katastrofo, ampak za to, ali se lahko pozdravi. Če ima bolnik najmanjše možnosti za to, da bo preživel, bo zdravnik naredil vse, kar bo v njegovi moči – in tako je treba pogledati tudi na spremembe v svetu.
Kako bi Fromm komentiral sodobno družbo, v kateri smo se znašli? Internet, temačne čase, ki včasih spominjajo na tiste v tridesetih letih, pandemijo? Na koncu knjige Imeti ali biti napiše nekakšen manifest predlogov, kako ustvariti družbo, ki bo temeljila na družbi biti, in ne na družbi imeti. Predlogi so neverjetno pravočasni.
Poglejmo jih nekaj: prepovedati je treba vse oblike pranja možganov, ki se dogaja z gospodarskim in političnim oglaševanjem, treba je premostiti prepad med bogatimi in revnimi državami, veliko zla današnjih kapitalističnih in socialističnih družb bi izginilo, če bi uvedli zajamčeni letni dohodek, treba bo ustanoviti vrhovni kulturni svet, katerega naloga bo svetovati vladi, politikom in državljanom o vseh zadevah, za katere je potrebno znanje … Teme, ki jih v političnih programih, žal, že nekaj časa ni, vsaj ne zares.
Pa se na koncu vrnimo k vprašanju, kaj v življenju res šteje in kje se lahko vse spremembe zgodijo. Fromm je jasen: »Čeprav je hrepenenje po ljubezni globoko zakoreninjeno, je skoraj vse drugo bolj pomembno kot ljubezen: uspeh, ugled, denar, moč. Skoraj vso svojo energijo porabimo, da bi dosegli te cilje, in skoraj nič je ne ostane, da bi se naučili umetnosti ljubezni.« Ljubezni ne doživlja kot nekaj abstraktnega, a verjame, da je edini zdravi in zadovoljivi odgovor na problem človekovega obstoja.
Njegove knjige včasih zvenijo malo starinsko, a če sodobna družba potrebuje psihoanalitični kavč, na katerega se lahko zvali in se prepusti psihoanalizi, je to vsekakor tisti, ob katerem sedi Fromm in jo gleda naravnost v oči.