Iz bogate zaloge antifašizma

Delo, 14. julija

Res imava srečo, Lindsay Rogers in jaz. Zdaj se v debato javljajo tudi ljudje, ki so prebrali knjigo Partizanski kirurg. Pravijo, da skrbno. Moja dodatna sreča, zdaj brez ironije, pa izvira iz dejstva, da so bile doslej objavljene štiri tehtne recenzije te knjige – in prav vse zelo pohvalne. Zato me tale val pisem bralcev, ki v glavnem ne prizanašajo ne dr. Rogersu ne meni, boli malo manj. Ti dve nakazani točki bi rada dopolnila z nekaj informacijami in mislimi.

Prvič: Kritično naravnani dopisniki so nejevoljni, »zakaj si nekdo na osnovi pričevanja in spominov ene same osebe, tujca, prizadeva prikazati in razvrednotiti …« In sprašujejo se, od kod ta kritičnost do politkomisarjev kot dejanskih gospodarjev, ki so bili »v glavnem neizobraženi, nerazgledani in ostri … čisto tak je v knjigi en sam.« Ti kritiki imajo težave s preprostim računstvom in natančnim sledenjem stavkov. Kar naprej ponavljajo, da gre za en sam primer, za eno samo drevo in podobne izjemnosti, iz katerega sem jaz posplošila in napihnila. To enostavno ni res. Na kratko sem opisala vsaj pol ducata primerov, ko so zdravniki prišli v resne konflikte s politkomisarji. Z imeni in priimki so navedeni dr. Franja Bojc, dr. Viktor Volčjak, dr. Igor Tavčar, dr. Tone Ravnikar, dr. Milan Starc, dr. Zofija Prošek; to je šest oseb. Prva dva sta že v partizanih okusila grdo dozo represije, od preostalih sta dva po vojni pristala v zaporu. K tem šestim bi bilo smiselno prišteti še pričevanje Nade Kraigher, ki je imela v begunskem taborišču v Italiji na skrbi bolne in ranjene, zlasti otroke; in hude težave s politkomisarjem. Uporabila sem tudi več citatov iz dokumentov in pričevanj, ki dovoljujejo misel na razširjenost pojava.

Tudi očitek, da je moral dr. Rogers prenašati enega samega ostrega in neizobraženega politkomisarja, ne drži. V glavnem so bili kar vsi štirje taki. In vešče so jih dopolnjevale »pomožne sile«, denimo v osebi Cite Lovrenčič, ki je bila tja poslana kot bolničarka, a je v glavnem opravljala politkomisarsko delo, ali pa Hinko Bratuž, ki je prišel kot ranjenec, po operaciji pa tekel ovadit zdravnika k politkomisarju Janezu Vipotniku … In tako naprej ... Kakor se nekaterim zdi zanimiva moja »vztrajna motiviranost za raziskovanje in reinterpretacijo«, se meni zdi zanimiva vztrajna motiviranost za ignoriranje in spregledovanje podatkov, kar omogoča vztrajanje pri mokrocvetočih slavospevih. Bridkih pričevanj ni prav veliko, sem in tja pa se je kakšno prebilo skozi obrambne naprave. Recimo pričevanje o tem, kako so se »uveljavljali tudi duševno majhni ljudje … ki so povsod videli resnične in namišljene sovražnike in so neomejeno vdanost tistim nad seboj izkazovali tako, da so neusmiljeno gazili vse, nad katerimi jim je bila dana oblast. Tudi meni ni bil prihranjen spopad z njimi«. To so besede dr. Franje Bojc. Če si jih je ona upala zapisati in založba Borec objaviti leta 1984, mislim, da jih smem tudi jaz, v Delu, jeseni 2020.

In še druga točka: Kmalu po izidu knjige so ocene napisali dr. Marjan Kordaš, dr. Bernard Nežmah, Iztok Ilich in dr. Zvonka Zupanič Slavec. Nobeden ni našel razloga za zgražanje, ki se zdaj razlega v Delu. Nasprotno. Naj mi bo dovoljeno navesti nekaj stavkov akademika dr. Marjana Kordaša: »Slovenskemu bralcu bi vsekakor priporočil branje Guerilla Surgeon. Poudarjam pa, da ima slovenski prevod, Partizanski kirurg, več informacij kot izvirnik. Te so zajete v obsežnih opombah k prevodu, glavnina informacij pa je zajeta v uvodnem poglavju. Slednjega je prevajalka Alenka Puhar naslovila Kri in druge stvari. To poglavje je po mojem samostojno delo,

Alenka Puhar, Ljubljana