Sedmi Človek

primeru je bil to val. Ni bilo opozorila. Nekega dne je bil nenadoma tukaj pred menoj: usodna sila se je pokazala v obliki ogromnega vala. Tako začne svojo izpoved Sedmi Človek v zgodbi Harukija Murakamija, ki se bori z občutkom krivde, ker je svojega najboljšega prijatelja prepustil valu. Gledal je njegovo iztegnjeno roko, medtem ko je sam tekel na varno.

To je bil trenutek, ko bi se Sedmi Človek morda lahko vrnil po prijatelja in ga potegnil iz oceana. A tega ni storil. Odločile so njegove noge, ki so se obrnile v nasprotno smer. Tekel je proti nasipu, kjer je bil varen pred vsem. Razen pred lastnim občutkom strahu, da bo nepotešljiva poplava krivde pogoltnila njega, tako kot je val pogoltnil njegovega prijatelja.

Vse življenje je Sedmi Človek bežal stran od tega trenutka, ki ga je vztrajno preganjal v sanjah, v podzavesti pa tudi v odločitvah o tem, da bi se odselil daleč stran in da si nikoli več ne bi bil z nikomur blizu. Pogosto je razmišljal o tem, da mu tistega dne ne bi bilo treba oditi do morja, saj je bilo njuno mesto takrat že v »očesu« najmočnejšega tajfuna tistega desetletja. Lahko bi prijatelja odvrnil od tega, da mu sledi. Lahko bi … In prav ta občutek, da se nesreča ni zgodila iz nuje, temveč zaradi izbire, za katero se je v tistih nekaj trenutkih odločil, ga je preganjal kot demon.

To Murakamijevo zgodbo sem v svoji beograjski knjižnici poiskala, ko sem se odpravljala na obisk k mami v dom starejših občanov. Tudi v mojem primeru je bil to val – le da ni bil morski, ampak pandemični. V tem trenutku je bilo število novih primerov okužbe v Srbiji nizko, vendar sem jaz prišla iz Zagreba, kjer je bil drugi val na vrhuncu, in dilema, kolikšno tveganje bom prinesla s seboj, ko bom vstopila v hišo z okoli 40 stanovalci v poznih letih, je začela spominjati na »srebrni jezik« razpenjenega oceana v izpovedi Sedmega Človeka.

Mame nisem videla pol leta. In ko nama je bilo končno dovoljeno, da skupaj preživiva 15 minut na teden – seveda z maskami in vezirji na obrazu ter medicinskimi rokavicami na rokah –, me je namesto želje, da bi ji rekla nekaj lepega, preganjalo vprašanje: kako se počutim? Me morda boli grlo? Imam morda vročino? Je bilo kosilo samo po sebi bolj pusto ali pa sem morda izgubila vonj in okus?

Na kratko povedano: doživela sem napad a priori pandemičnega občutka krivde, kajti še vedno bi se lahko odločila, ali bom ali ne bom vstopila v dom. Tako kot bi Sedmi Človek lahko odšel ali ne bi odšel na obalo oceana. Rahel glavobol v jutranjih urah dneva, ko sem dobila zeleno luč za četrturni obisk pri mami, je mojo dilemo pognal do meje, kjer se z ene strani premetava živčnost, z druge strani pa rovari anksioznost. Vse to me je kmalu pripeljalo do roba neznosnosti.

Ta nedoločljivi, neulovljivi strah za življenje nekoga, ki se sam ne more več braniti pred ničemer, je mojo že tako bogato zbirko občutkov krivde za vse in vse mogoče dopolnil še s kronskim občutkom, da je moja izbira obremenjena z odgovornostjo za usodo nekoga drugega. Ki je – mislim, usode, kot nekaj vnaprej določenega in neizogibnega – v drugih okoliščinah ne priznavam. A me je začela kljub temu dušiti kot v vrtincu, točno tako kot veliki val iz Murakamijeve zgodbe. Le da jaz z moje obale nisem mogla nikamor več pobegniti. Mama me je po telefonu nenehno spraševala: »Se bova še kdaj videli?«

Da bom vse to napisala, sem se odločila po tem, ko sem od kar nekaj prijateljev slišala podobno izpoved o občutkih krivde, takoj ko se jih je začelo lotevati »tisto nekaj«, kot zdaj na splošno imenujejo jesenske viroze. Kot po nekem novem miselnem obredu so začeli ljudje sami sebe spraševati, kje so morda »naredili napako«, s tem ko so z obraza sneli masko, se komu približali na manj kot dva metra ali so se – oh, kako je to postalo žalostno! – z ustnicami neodgovorno dotaknili ljubega obraza …

Koronavirus nas je zalil z valom krivde, kot da ima poleg te čudežne sposobnosti, da se infiltrira v naše celice, še nekakšno nebeško moč, da iz nas naredi nemoralne prenašalce semena zla.

Psihologi trdijo, da smo bili v minulih mesecih tako bombardirani z navodili, kako se moramo vesti, s čim preprečiti okužbo in na kaj moramo biti posebej pozorni, da bi se izognili prenašanju virusa, da se je pri številnih ljudeh vse to spremenilo v samoinkvizicijski pritisk neskončnega preverjanja pravilnosti sleherne poteze. Ena od prijateljic mi je pokazala, kako se je naučila kihati navznoter. Kot pravi, tako ne raznaša virusa, če ga slučajno ima. In lažje ji je ob misli, da bi se lahko v trenutku, ko bi morala kihniti, znašla v dvigalu skupaj s katerim od sosedov, ki sodi v rizično skupino.

Že dolgo me obseda anatomija občutkov. Zdi se mi, da postaja vse bolj bistveno razbrati vsak odtenek duše, da bi se čim bolje osvetlili vsi kotički zavesti in odstranili strupeni nanosi molčeče teme. Koronavirus je imel pri tem vlogo kontrastnega sredstva, ki se ga pred odhodom na skeniranje vbrizga v organizem. Zazdelo se je namreč, da je mogoče jasno prepoznati vse občutke, kot je na posnetku jasno videti ledvice, jetra ali pljuča.

Tako sem prepoznala tudi to lebdečo krivdo za nekaj, kar bi se, vsaj teoretično, lahko zgodilo. Na primer, meni na poti k mami ali pa moji prijateljici v dvigalu. Hkrati sem se spomnila ameriške antropologinje Ruth Benedict in njenega dela Krizantema in meč iz leta 1946.

Med proučevanjem Japonske v kontekstu interakcije med to državo in Ameriko je Ruth Benedict izoblikovala tezo o civilizaciji sramu in civilizaciji krivde. »Človek ima lahko občutek sramu, ko se mu drugi odkrito posmehujejo ali ga zavračajo ali ko si sam predstavlja, da se mu to dogaja,« piše. »Občutek sramu zahteva občinstvo ali vsaj to, da si nekdo to občinstvo zamišlja. Občutek krivde tega ne potrebuje. V naciji, kjer čast pomeni življenje v skladu z lastno sliko samega sebe, se lahko človek počuti krivega, celo takrat, ko nihče drug ne ve za njegove napačne poteze.«

In medtem ko v civilizacijah, ki temeljijo na konfucijanskih kanonih, kot sta japonska in kitajska, »občutek sramu počiva v koreninah vrline«, živi v evropski ali ameriški etiki, ki je bila izpeljana iz judovsko-krščanske vere, ta občutek v izogibanju grehom in vseprisotnem občutku krivde. V minulih sedmih desetletjih, kolikor jih je minilo od objave knjige Ruth Benedict, sta se tudi občutka sramu in krivde globalizirala v obeh smereh, pri tem pa ne le, da s selitvijo z Vzhoda na Zahod in obratno nista drug drugega uničila, temveč sta se dopolnila, povezala in prepletla do te mere, da sta postala svojevrstni antipod svobodi. Njuno dinastijo bi zlahka poimenovali s skupnim imenom – Tesnoba.

Ostala bom v okvirih koronavirusa oziroma murakamijevskega »vala«, ki me je nekajkrat zalil čez glavo in me potegnil v nevarne globine oceana vseh mogočih občutkov. In čeprav se imam za dobro plavalko, sem imela ob vsakem zamahu z roko občutek, da se mi med prste zapleta ta skrivnostni strah pred nečem, kar ni izven mene, ampak v meni. Strah pred morebitnim občutkom krivde, nato pa tudi strah pred neizogibnim občutkom sramu, ki ga a priori občutim, ko pomislim, da bi se mi lahko zgodilo, da se okužim.

Občutek sramu? Zakaj pa zdaj to? Preprosto zato, je zapisala Ruth Benedict, ker kultura sramu sama po sebi pomeni, da o sebi kot o dobrem ali slabem človeku razmišljaš odvisno od tega, ali te tvoja skupnost sprejema ali zavrača. In ko so ob pandemiji, ki jo vsaka vlada meri predvsem po gospodarskih izgubah, ki jih bo povzročila, določili »rizične« skupine in jim – ponekod bolj in drugod manj obzirno – namignili ali ukazali, naj se zaprejo v hiše, da preostalemu delu družbe ne bo treba razmišljati o tem, ali jim bodo prenesli virus, nismo naredili nič drugega, kot da smo s tem, ko smo skupnost razdelili na kategorije, ki jih po naravi stvari ne moremo izbirati, izvedli relativizacijo družbene morale.

Zgodilo se je namreč, da nas je v istem trenutku strah, da se bomo počutili krivi pred samimi seboj, hkrati pa se bojimo, da bomo izolirani od svojega okolja … Vse, kar po vsem tem vem, je, da bomo iz pandemije prišli s še nediagnosticirano, a že ultimatizirano množično anksioznostjo.

Vsa srečanja s sorodniki in prijatelji v Beogradu sem organizirala po zadnjem obisku pri mami. Tako sem bila bolj gotova, da ji ne bom prenesla virusa, in na nekakšen prazen in povsem nesmiseln način mi je bilo lažje. Nič več nisem mogla biti kriva …

»Si poslušala Murakamija?« me je vprašala prijateljica, ko sva se srečali pred mojo vrnitvijo v Zagreb. »Misliš, brala?« sem ji odgovorila. Ne, mislila je natanko to, kar je rekla. V času najhujšega vala covida-19 v Tokiu je imel moj priljubljeni pisatelj na radiu dveurno oddajo z naslovom Murakami Radio Stay Home Special, v kateri je poslušalce nagovarjal s pesmimi, ki jih je sam izbral, in različnimi sporočili. Svet po koroni, je dejal, bi lahko postal sebičen, in to celo, če bo bolj varen, kot je zdaj.

»Če ne bo ljubezni in sočutja, bo to živčno in ogabno območje, celo če bodo v izobilju delili maske in cepivo,« je opozoril. »Pomembna je ljubezen.«

Zdaj se znova pripravljam na odhod v Beograd. Zato znova berem Sedmega Človeka in ugotavljam, da lahko vse odgovore na težke čase, kot je ta, najdemo zgolj v umetnosti.

Da, Sedmi Človek se je vrnil na obalo, kjer je zadnjič videl pogrešanega prijatelja. Soočil se je s krivdo in pregnal strah, ki ga je občutil zaradi nje. In nenadoma sta v njegovem srcu oživeli čisti čustvi ljubezni in žalosti.

Tudi v mojem primeru je bil to val, sem pomislila in bila hvaležna Murakamiju. Seveda si bom odgovorno nadela masko, vizir in rokavice. Vendar v mojem srcu ne bo več najmočnejši občutek strah pred krivdo. Mama bo v kratkem dopolnila 93 let. Ko sem ji predvčerajšnjim po telefonu pripovedovala o novem valu koronavirusa, je zmignila z rameni in z nasmehom dejala: »A midve se bova še videli, mar ne?«