Knjiga v boju proti epidemiji

Hkrati z ugašanjem fizičnih prostorov, v katerih teče javno življenje, se je prebudil javni prostor političnih razprav o prihodnosti države. Del obujenih političnih razprav ima operativne ambicije – Koalicija ustavnega loka, pod katero je podpisan ekonomist Jože P. Damijan, se pripravlja na glasovanje o konstruktivni nezaupnici in izračunava, koliko glasov manjka, da bi bil projekt obrambe ustavnih vrednot uspešen. Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo – prvi obraz zavezništva je nekdanji minister za zdravstvo dr. Dušan Keber – ob obrambi ustavnega okvira poziva k drugačnemu razumevanju ustavnih vrednot. V ospredje postavlja vprašanje delujoče socialne države, zlasti delujočega javnega zdravstva. Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti – prvi podpisnik načrta je nekdanji finančni minister Dušan Mramor – izhodišče za politično razpravo in ukrepanje vidi v spremembi razmerja med aktivno in upokojeno populacijo: namesto krčenja socialnih pravic predlaga sprejetje ukrepov, ki bi vodili v višjo produktivnost. Kolesarsko gibanje ni oblikovalo enoznačnega političnega programa, v ospredje pa postavlja vprašanja človekovih pravic, skrbi za okolje in uvajanja elementov neposredne demokracije. Ter, seveda, rdeča nit kolesarskega gibanja je ustavitev političnih ambicij Janeza Janše.

Gostota političnih pobud in razmislekov v prostoru je visoka, vprašanje pa je, kolikšen del vizij se lahko spremeni v politično delovanje. To vprašanje je ključno, kajti državo v tem trenutku vodi koalicija z zelo ohlapno in kratko koalicijsko pogodbo, hkrati pa SDS kot gonilna sila vladajoče koalicije kaže neizmerno vitalnost pri izvajanju izpisanega in neizpisanega političnega programa. Bolj natančno: če v roke vzamemo veljavno koalicijsko pogodbo in v njej iščemo elemente političnega programa, tega ne bomo našli. Koalicijska pogodba nam, denimo, obljublja debirokratizacijo. Vendar je v vsakdanjem političnem življenju ta simpatični pojem preveden v politično delovanje, katerega cilj je bodisi demontaža nujno potrebnih državnih institucij, denimo pomembnih regulatorjev, bodisi sprememba bolj ali manj neodvisnih institucij v operativne vzvode politične oblasti in družbene moči.

Je čas epidemije primeren za načenjanje političnih vprašanj? Če bi živeli v idealnem svetu, svetu brez notranjih protislovij, bi lahko rekli, da bi moral biti čas epidemije, čas soočanja z zdravstveno krizo, namenjen enemu samemu cilju: ustavitvi virusa. Svet pa je, seveda, protisloven. Ne najbolj bistra trditev, da je kriza priložnost, govori o tem, da bi krize izrabili za preurejanje družbenih odnosov, ta nenapovedana preurejanja pa na volitvah niso dobila legitimnosti.

Ilustrirajmo: preureditev trga s knjigami je ta vlada predstavila kot ukrep za zajezitev epidemije. Ker sedanja vladajoča koalicija zajezitvi epidemije namenja le manjši del svojih sil, glavnino pa troši za nenapovedano preurejanje družbe in države, to početje, če se z njim ne strinjamo, zahteva politični odgovor.

Če je gostota političnih pobud v civilnodružbenem javnem prostoru visoka, pobude pa so dovolj jasno predstavljene, je večja neznanka institucionalni politični prostor. Vladajočo koalicijo sestavlja potentna dominantna stranka, SDS, večino pa ji zagotavljajo prestrašene koalicijske stranke, ki negotovo preračunavajo, ali bodo še kdaj uvrščene v državni zbor. Ministri iz vrst SDS kar dobro vedo, kaj počnejo. Ministri iz strank, ki koaliciji zagotavljajo večino, prebledijo, če sedijo v družbi Janeza Janše. Bolj kot na politične osebnosti spominjajo na nesuverene osebke. Bolj kot na polnokrvne ministre spominjajo na preplašene ministrante.

A tudi opozicijske stranke ne kažejo zadostnega političnega žara, samozavesti. Janez Janša ve, kaj hoče. Za potrebe političnega marketinga je ta projekt pred časom poimenoval druga republika. Se vse stranke, ki sodelujejo v vladni koaliciji, strinjajo, da bodo ministrirale pri prehodu v drugo republiko? In obratno: opozicijski konglomerat sestavljata dve stranki, ki sta že dali predsednico oz. predsednika vlade, tretja predsednica opozicijske stranke se v javnosti predstavlja kot prihodnja predsednica vlade, četrti vodja opozicijske stranke pa bo moral narediti velik svetovno-nazorski preobrat, da bo politiko razumel tudi v kontekstu oblastno-političnega delovanja. Če ima sedanja opozicija kakršnekoli oblastne ambicije, Alenka Bratušek in Marjan Šarec na druge člene hipotetične koalicije ne smeta gledati zviška, ker sta nekoč že opravljala najvišjo vladno funkcijo. Luka Mesec pa mora razumeti, da ga, če vodenje vlade prevzame nova koalicija, morda čaka funkcija notranjega ministra.

Utopija? Nekoč zdavnaj, še v prejšnji državi in prejšnjem režimu, v času grozeče mitingaške revolucije Slobodana Miloševića, je Slavoj Žižek nekje rekel, da bi ga najbolj zanimala funkcija policijskega ministra.