Nima več časa za populizem in politikantstvo

leksandra Pivec je petega oktobra odstopila s položaja ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (in iz stranke Desus), še isti dan je premier Janez Janša na zahtevo Desusa za to mesto predlagal njeno desno roko, generalnega sekretarja na kmetijskem ministrstvu Jožeta Podgorška. Na predstavitvi pred odborom državnega zbora za kmetijstvo je Podgoršek naznanil: »Sem kmet, zato mi dovolite, da to besedo s ponosom uporabljam tudi na predstavitvi.« Poslanci so ga soglasno potrdili. Le nekaj dni zatem ga je državni zbor imenoval za ministra. Zanj je glasovalo 48 poslancev, proti jih je bilo sedem (iz LMŠ in Levice), a tudi oni niso oporekali njegovim kompetencam, marveč temu, da bo minister v vladi Janeza Janše.

Letnik 1974, četrti otrok zelenjadarsko-gozdarske družine iz Vodic pri Ljubljani, se je že zgodaj zapisal kmetijstvu. Končal je srednjo kmetijsko šolo Grm v Novem mestu. Ker je želel postati kmetijski svetovalec – ta je bil zanj »bog« –, je odšel študirat na biotehniško fakulteto, tam je diplomiral in zatem še doktoriral iz agrarne ekonomike. Že nekaj mesecev pred diplomo se je zaposlil v podjetju Zeleni hit (1997–2004), ki se ukvarja z razvojem tehnologij in prodajo repromateriala za pridelavo zelenjave. Kot vodja razvoja in področni direktor za slovenski trg je spoznal veliko pridelovalcev zelenjave po državi, zato »še danes za marsikatero njivo ve, čigava je«.

Potem je prešel v šolstvo. Srednjo kmetijsko šolo, ki jo je obiskoval, je leta 2013 preoblikoval v visoko šolo za upravljanje podeželja Grm Novo mesto in jo kot dekan vodil do nastopa funkcije državnega sekretarja na kmetijskem ministrstvu. V šestih letih je na njej diplomiralo vsega 22 študentov.

Marca 2015 ga je vlada imenovala za prvega varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, v vlogi katerega pa je bil bolj kot ne »brezzobi tiger«, saj ni imel pristojnosti ukrepanja proti nepoštenim praksam. Eno od njih, 400-odstotno maržo pri odkupu domačega pora, je izkusil tudi na lastni koži – do nastopa funkcije varuha je namreč skoraj dvajset let delal na kmetiji, ki jo je podedoval od staršev. Prideloval je predvsem por za največje trgovske verige v Sloveniji. V vlogi varuha pa mu je vendarle uspelo vplivati na sprejetje novele zakona o kmetijstvu, ki natančneje opredeljuje 23 nedovoljenih ravnanj, ki jih varuh lahko prijavi agenciji za varstvo konkurence, ta pa naprej vodi postopke proti kršiteljem. Zgodbe o odkupnih cenah pridelkov slovenskih kmetov, ki da so celo nižje od stroškov pridelave, se ponavljajo vsako leto. Res bi

Abilo dobro, da bi že enkrat dognali, ali gre za predatorsko strategijo, ko veliki proizvajalci na majhen trg s ciljem njegovega zrušenja plasirajo blago pod lastno proizvodno ceno, kar pomeni kršitev konkurenčnega prava, ali pa so nizke odkupne cene posledica neorganiziranosti in slabe učinkovitosti kmetijstva. Resda pa je to zelo težko dokazati.

Podgorškova politična kariera se je vzpenjala zlagoma. Za državnega sekretarja na kmetijskem ministrstvu v vladi Marjana Šarca je bil imenovan septembra 2018 na predlog tedanjega predsednika stranke upokojencev Karla Erjavca, ki je v zameno od tedanjega občinskega svetnika na listi stranke NSi v Vodicah zahteval prepis v Desus. Podgoršek je bil tedaj leto in pol pred koncem drugega mandata varuha, dekan visoke šole za upravljanje podeželja, leto prej (2017) se je neuspešno poskušal zavihteti na vrh Zadružne zveze Slovenije in z njega izriniti tedaj še nedotakljivega Petra Vriska. »Tega izziva mi ni bilo treba sprejeti, bil sem varuh, šolnik, dekan. A odločitev sem sprejel, ker imam iskreno rad naše kmetijstvo. Sem kmet, prihajam iz kmečke družine, tudi kot varuh sem zavzeto želel pomagati kmetijstvu in živilskopredelovalnemu sektorju. Menim, da kot generalni sekretar lahko naredim veliko več,« je Podgoršek, ki tako kot njegova predhodnica Pivčeva rad gostobesedi, svojo stanovsko pripadnost izpostavil ob prihodu na ministrstvo.

Na ministrstvu so mu bile zaupane naloge s področja gozdarstva, lovstva, sociale in priprave na predsedovanje Slovenije svetu

EU. Bil je »glavni motor aktivnosti na ministrstvu«, sodeloval je tudi pri pripravi protikoronskih zakonodajnih paketov, medtem ko se je Aleksandra Pivec ukvarjala s političnim preživetjem zaradi očitkov o prepletanju službenega in zasebnega na junijskih gostovanjih in plačilih prenočitev na Krasu in v Izoli ter še prej z očitki o prejemu plačil za neopravljena dela pri projektu Strateško-razvojno-inovacijskega partnerstva Turizem (Sript), ki ga je vodila turistično-gostinska zbornica. Komisija za preprečevanje korupcije je v tej zadevi potrdila resen sum kršitev zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, zaradi česar je senat sprejel odločitev za uvedbo preiskave. Konec septembra so poslanci Desusa premiera Janšo pozvali, naj predlaga razrešitev Pivčeve. Državni zbor je imel ta predlog na dnevnem redu petega oktobra, a je Pivčeva še pred glasovanjem odstopila sama. Podgoršek je še v začetku avgusta svojo šefico in njene obiske terena vzel v bran z javnim pismom, v katerem je izpostavil »njen način dela, zavzetost, srčnost in angažma za doseganje zastavljenih ciljev«. A lojalnosti je bilo konec, ko mu je Desus ponudil njen položaj.

V težkih razmerah, v katere je družbo in gospodarstvo pahnil novi koronavirus, je pozitivno, da kmetijsko ministrstvo prevzema nekdo, ki je v delo utečen. V letu in pol, kolikor mandata mu je še ostalo – lahko pa bo ta tudi krajši –, Podgoršek ne bo mogel rešiti vseh težav slovenskega kmetijstva, lahko pa bi vsaj kakšno. Delavnost je že dokazal, zdaj bo moral pokazati še sposobnost za vodenje enega najbolj zahtevnih resorjev. Časa za populizem in politikantstvo ni.

Slovensko kmetijstvo urgentno potrebuje posodobitev, pomladitev, obdelovalno zemljo, varno pred pozidavo s trgovskimi centri in magnami, debirokratizacijo, več povezovanja členov verige oskrbe s hrano, povečanje pridelave kakovostnega sadja in zelenjave ter višjo dodano vrednost, da bi postalo bolj odporno na tržna nihanja, podnebne spremembe in krize, kakršno je prinesel covid-19. Dvigniti je treba tudi zavedanje o pomenu lokalno pridelane hrane in pravične cene ter kmetom povrniti veljavo. Ob tem se zdi, da Podgoršek razume, da bodo za slednje veliko morali narediti tudi kmetje sami, ki niso vedno nedolžne žrtve izkoriščevalskih trgovcev in živilskopredelovalne industrije.

Resor prevzema v zaključni fazi priprave programskih dokumentov za črpanje sredstev skupne kmetijske politike v naslednjem večletnem finančnem obdobju EU. Vanje bo treba vključiti tudi zahteve iz evropskih strategij za bolj trajnostno in do narave prijazno kmetijstvo. Doseči razvojni preskok ob hkratnem zmanjševanju okoljskega odtisa kmetijstva zveni skoraj kot razvozlati gordijski vozel.