Iskanje direktorja na način »a bi ti to prevzel« je skrajno neresno

Vlada ni dala soglasja k vašemu imenovanju za direktorja Pedagoškega inštituta. Znanstveni svet inštituta in upravni odbor pa sta vas podprla. Kakšne so sploh procedure pri imenovanjih direktorjev javnih raziskovalnih zavodov?

Način upravljanja javnih raziskovalnih zavodov predpisuje zakon. Znanstveni svet zavoda ima strokovne naloge. Razpravlja o strokovnih dilemah, daje predloge direktorju in voli v raziskovalne nazive. To je najpomembnejša naloga znanstvenega sveta. In pa, seveda, daje mnenje o letnem programu dela ter mnenje, ko se voli direktorja. To mnenje posreduje upravnemu odboru in ni zavezujoče. Upravni odbor je organ vodenja in direktor uresničuje njegovo politiko. Upravni odbor sprejema letni program dela in poslovno poročilo, odloča o poslovnih odločitvah, ki jih predloži direktor, in voli direktorja. Upravni odbor Pedagoškega inštituta ima pet članov. Dva predstavljata ustanovitelja.

To je vlada?

Da. Dva člana sta predstavnika uporabnikov, v našem primeru sta to predstavnika pedagoške fakultete in oddelka za pedagogiko in andragogiko filozofske fakultete. Pedagoški inštitut ima v upravnem odboru samo enega predstavnika.

Znanstveni svet vam je namenil soglasno podporo.

Drži.

Na Pedagoškem inštitutu je to najbrž redkost.

V strokovni javnosti se je v preteklosti večkrat slišalo, da je na Pedagoškem inštitutu precej sporov. Tako je morda bilo nekoč. V petih letih pa so se odnosi, tako medosebni kot profesionalni, umirili in uredili in pri odločanju o podpori direktorju inštituta nesoglasij ni bilo. Da se razumemo: v vseh raziskovalnih in visokošolskih inštitucijah nesoglasja obstajajo, to je v naravi takšnih organizacij. Vendar je bila podpora moji kandidaturi soglasna. Razmere na inštitutu so urejene, neproduktivnih notranjih sporov ni, naša poročanja o opravljenih nalogah so stoodstotna. Ko sem prevzel mesto direktorja (na inštitutu sem sicer zaposlen od leta 1997), so bile razmere dejansko precej neurejene. Približno štiri petine raziskovalcev oz. raziskovalk je imelo pogodbe za določen čas. Nekateri so imeli pogodbe za določen čas tudi deset, petnajst let. Ena mojih prvih potez je bila, da so vsi dobili pogodbo za nedoločen čas, saj so že v pogodbah za določen čas obstajali očitni elementi zaposlitve za nedoločen čas. Upravni odbor je to odločitev podprl.

Rekli ste, da upravni odbor voli direktorja. Je bil to vaš lapsus?

Natančna dikcija je, da upravni odbor imenuje direktorja.

Vendar vi niste bili imenovani za direktorja Pedagoškega inštituta, vlada se s tem ni strinjala.

Naj bom povsem natančen: upravni odbor me je po soglasni podpori znanstvenega sveta imenoval za direktorja. Potem pa gre imenovanje še na vlado, kjer mora kandidat za dokončno imenovanje dobiti soglasje vlade oz. pristojnega ministrstva. V nasprotju z univerzo, ki je v teh odločitvah avtonomna, so imenovanja direktorjev v javnih raziskovalnih zavodih vsaj delno politična, ker je potrebna vladna potrditev. Na univerzi o teh zadevah odloča akademska skupnost.

Avtonomija univerze je ustavna kategorija. Avtonomija znanstvenih inštitutov pa v ustavo ni zapisana.

Drži. Tudi pri imenovanjih direktorjev javnih raziskovalnih zavodov pa je pomemben del procedure vezan na strokovno mnenje znanstvenega sveta, v upravnem odboru imata kar nekaj besede tudi predstavnika vlade oz. resornega ministrstva. Upravni odbor se za imenovanje odloči na temelju programa, ki ga predstavi kandidat, in na temelju doseženih rezultatov v preteklih petih letih, če gre za ponovno imenovanje direktorja.

Mene so leta 2015 prosili, ali bi prevzel vodenje inštituta, ker je bila prejšnja direktorica »zaradi težav pri komunikaciji« predčasno razrešena. Inštitut sem prevzel v času, ko so bile finančne razmere, milo rečeno, neurejene. To smo v celoti uredili. Delovnopravni statusi zaposlenih so urejeni, število projektov se povečuje, povečuje se število objavljenih člankov. Če bi ministrstvo oz. vlado torej zanimali objektivni kazalci poslovanja inštituta, bi lahko prišli le do sklepa, da inštitut posluje vedno bolje. Pa da ne bo pomote: to nikakor ni le moja zasluga, v raziskovalni organizaciji je dobre rezultate mogoče doseči le s skupnim konstruktivnim delom. Me pa veseli, da mi je uspelo zagotoviti razmere, ki to omogočajo.

Skratka, upravni odbor vas je na podlagi strogih in merljivih kriterijev imenoval za direktorja, vlada pa se s tem imenovanjem ni strinjala. Najbrž je vlada to nestrinjanje utemeljila.

Po proceduri gre soglasje k imenovanju na vladno komisijo za administrativne zadeve in imenovanja (kazi). V četrtek, 8. oktobra, zjutraj me je klical predsednik upravnega odbora, da soglasje ni šlo skozi, naslednji dan pa je Pedagoški inštitut prejel uradni sklep, ki ga je podpisal generalni sekretar vlade dr. Božo Predalič. Utemeljitev je bila kratka: vlada Republike Slovenije je na seji 6. oktobra odločila, da ne podeli soglasja. Nihče pa ni vedel ali ni želel vedeti, kako je do te odločitve prišlo. Eden od predstavnikov ustanovitelja v upravnem odboru je prosil državnega sekretarja za znanost in visoko šolstvo za pojasnilo, pa je ta trdil, da ne ve nič. Naprej smo poizvedovali in ugotovili, da je na seji kazija predstavnica ministrstva za izobraževanje, znanost in šport – ministrstvo je zastopala v. d. generalne sekretarke – podala predlog, da vlada k imenovanju direktorja Pedagoškega inštituta ne da soglasja.

Ljudje, ki se na to spoznajo, so mi razložili, kako poteka vladni del procedure. Če predlagatelj sam – in to je bilo ministrstvo za izobraževanje, ker sodi inštitut pod ta resor – da negativno mnenje, kazi o zadevi sploh ne razpravlja in se na dnevnem redu vlade sploh ne pojavi. Kolegi so namreč iskali po zapisniku seje vlade 6. oktobra, kaj se je zgodilo, a v vladnem zapisniku ni bilo ničesar.

Pod črto: šlo je torej za voljo ministrice Simone Kustec. Njena volja je bila, da ne glede na rezultate, ki jih lahko pokažete, ne boste več direktor.

To je zelo očitno. Če predstavnik ministrstva pride na sejo kazija in reče, da naj vlada ne poda soglasja, je to volja ministrice. V različnih odzivih je sicer ministrica nejevoljno zatrjevala, da je ona dala soglasje. Za pojasnilo je državnega sekretarja za znanost in visoko šolstvo prosil tudi predsednik Kosrisa (Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije). A glej, glej, državni sekretar, ki je še pred nekaj dnevi trdil, da ne ve nič, je tokrat potrdil, da so soglasje dali. Vendar – ministrstvo soglasja ni dalo. Takšna je bila očitno volja ministrice.

To ste rekonstruirali iz dejstva, da je v. d generalne sekretarke ministrstva, ki je na seji vladne kadrovske komisije zastopala ministrico, že v izhodišču sporočila, naj se soglasja ne poda.

Tako je. Povsem nemogoče je namreč, da bi v. d. generalne sekretarke ministrstva ravnala samovoljno.

Znanost si včasih naivno predstavljamo kot območje z določeno avtonomijo. Ta avtonomija ni popolna, kajti znanost je vpeta v družbeni prostor, delna avtonomija pa vendarle pomeni, da vlada, ki predstavlja državo, pri svojem ravnanju ne sme nastopati samovoljno. Iz tega, kar ste povedali, sklepam, da gre za povsem samovoljno ravnanje ministrice za izobraževanje. Niti ene vrstice pojasnila ni, ki bi utemeljilo, zakaj se je ministrstvo tako odločilo. Je moj sklep pravilen? Popolnoma pravilen. Na ministrico je bilo naslovljenih veliko vprašanj, vendar odgovora še vedno ni. Poslovanje inštituta je dobro, če ne celo izvrstno, znanstveni rezultati so prav takšni. Našo programsko skupino je Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) v zadnjem ocenjevalnem obdobju ocenila kot najboljšo skupino na področju vzgoje in izobraževanja. Dobili smo polno financiranje za naslednjih šest let, kar se ne zgodi tako pogosto. Imamo torej vsaj en približno stabilen vir financiranja. In kopico projektov.

A naj se vrnem k vprašanju avtonomije. Morda se boste spomnili, da Pedagoški inštitut ni prvič v podobni situaciji.

Seveda se spominjam. Ko sem bil novinarski začetnik, bilo je še v komunističnih časih, sem poročal o načrtu, da bi tedanja oblast Pedagoški inštitut ukinila.

Kdaj pa je bilo to?

Leta 1986 ali 1987. In odkar sem v novinarstvu, spremljam ambicije, da bi Pedagoški inštitut bodisi ukinili bodisi nekako zmleli. Pojasnite mi, zakaj je Pedagoški inštitut tak problem.

Spoštovani kolega, to pa težko pojasnim. Slišal sem tudi komentar, da na Pedagoškem inštitutu očitno ne bo nikoli miru. Na srečo so številna ukinjanja spodletela. Leta 2006, v času prve Janševe vlade, smo dobili vsiljenega v. d. direktorja. Imenovanje direktorja je namreč ravno sovpadlo z imenovanjem Janševe vlade. Novi v. d. direktorja je na inštitut prišel neposredno iz kabineta dr. Milana Zveri.

Dr. Milana Zvera, najbrž?

Ne. Zver je lepa slovenska beseda in se sklanja zver, zveri, zveri … Ne morem reči Zvera, če se pravilno sklanja drugače.

Razumem.

Skratka, kolega iz kabineta dr. Zveri v kolektivu ni bil sprejet, kar je tudi sam razmeroma hitro dojel. Na seji upravnega odbora, na kateri je bilo na dnevnem redu njegovo redno imenovanje, je članom upravnega odbora predložil odstopno izjavo. In odšel.

V času druge Janševe vlade, leta 2013, je prišlo do poskusa ukinjanja Pedagoškega inštituta. Želeli so nas združiti z zavodom za šolstvo in še nekaterimi drugimi zavodi. Imenovali naj bi se Zavod Blaža Kumerdeja. Načrti so bili precej razdelani, na mizo smo dobili tudi natančen organigram, kje in kaj naj bi kdo delal. Vendar je vlada pozabila na dej

stvo, da Pedagoški inštitut ni navaden zavod s področja vzgoje in izobraževanja. Nič slabega ne mislim s tem, ko rečem navaden zavod, vendar je Pedagoški inštitut javni raziskovalni zavod. Za javne raziskovalne zavode pa velja drugačna zakonodaja, drugačen način poslovanja kot za druge zavode. Če bi nas res postavili pod okrilje Zavoda Blaža Kumerdeja, bi bila raziskovalna dejavnost ukinjena. Ampak potem je padla vlada. In iz vsega skupaj ni bilo nič.

Vulgarno vprašanje: zakaj država potrebuje Pedagoški inštitut?

Inštitut izvaja, med drugim, mednarodne raziskave znanja. Ljudje poznajo izraze, kot so Pisa, Talis, Timss, Pirls … To so raziskave bralne, matematične, naravoslovne pismenosti … Namen teh raziskav je izboljšanje izobraževalnega sistema. Glede tega pa obstaja problem, saj Pedagoški inštitut te mednarodne raziskave, ki so tudi drage, pravila igre pa stroga – rezultati, na primer, morajo biti v vseh sodelujočih državah predstavljeni na isti dan, če je mogoče, celo ob isti uri – samo izvaja. Pripravimo nacionalno poročilo, pripravimo analize. In tu se naša vloga konča. Pedagoški inštitut namreč ni tisti, ki bi lahko na podlagi teh rezultatov kakorkoli vplival na izobraževalni sistem. S temi implementacijami izboljšav naj bi se ukvarjal zavod za šolstvo. A še to le, če mu tako naroči vlada oziroma ministrstvo. Tu obstajajo določena neskladja, ki bi se jih dalo zgladiti.

Slovensko računsko sodišče je nedavno pripravilo poročilo, ki me je presenetilo, ker nisem vedel, da se računsko sodišče ukvarja s takšnimi raziskavami. Obiskali sta nas dve njihovi uslužbenki, ker je avstrijsko računsko sodišče zaprosilo slovenske kolege, ali lahko razišče, kako je Sloveniji v zelo kratkem času uspelo bralno pismenost, izmerjeno v okviru raziskave Pisa, iz podpovprečne dvigniti na nadpovprečno raven. Pozitivno presenečen sem bil, da si računsko sodišče zastavlja takšna vprašanja. Uslužbenki računskega sodišča sta natančno rekonstruirali, kdaj se je pojavil problem s financiranjem, kje je bil problem z implementacijami … In poročilo računskega sodišča nedvoumno ugotavlja, zakaj je pomembno, da tovrstne raziskave izvajamo. Ugotavlja pa tudi, da je pomembno poskrbeti za bolj gladko in lažjo implementacijo raziskovalnih dognanj v izobraževalni proces.

Slišim, da predstavniki ministrstva za izobraževanje telefonarijo po Sloveniji in iščejo osebo, ki bi izpolnjevala kriterije za vodenje Pedagoškega inštituta.

Sam v celoti ustrezam razpisnim pogojem. Izjava ministrice za izobraževanje za TV Slovenija je bila, da je prepričana, da je v Sloveniji veliko strokovnjakov s področja vzgoje in izobraževanja in da bodo v naslednjem razpisu brez dvoma našli najboljšega. Naslednjem razpisu? Povsem veljaven in transparenten razpis se je pravkar zaključil. In upravni odbor inštituta je najboljšega že našel. Kaj hočem reči? Razpis za direktorja je bil odprt več kot tri mesece, ker je bil zaradi epidemije podaljšan. Za prijavo je bilo tako več kot preveč časa. In vendar sta v tem času prišli na Pedagoški inštitut le dve prijavi, prijava kolegice, ki ni izpolnjevala pogojev, in moja. Upravni odbor in znanstveni svet inštituta uporabljata strokovna merila. Merilo ni, s kom bi šel raje na skodelico kave.

Sicer pa sem bil tudi sam neformalno obveščen, da ministrstvo telefonari in nagovarja ljudi, naj kandidirajo. Česa podobnega še nisem doživel, tudi slišal nisem za kaj podobnega. Verjetno je to posebna vrsta razpisa.

Trimesečnega obdobja, med katerim bi lahko iskali direktorja, pa na ministrstvu niso izkoristili?

Ne, povedati pa moram, da izpolniti pogoje za direktorja javnega raziskovalnega zavoda ni enostavno. Najpogosteje se zalomi pri kriteriju, ali kandidat(ka) izpolnjuje pogoje za vodjo raziskovalnega projekta v okviru ARRS. Ti pogoji pa se vedno bolj zaostrujejo. Če direktorja iščeš ob pomoči telefonskih klicev in elektronske pošte, boš težko našel osebo, ki pogoje izpolnjuje. Iskanje direktorja Pedagoškega inštituta na način »a bi ti to prevzel« je skrajno neresno in strokovno neustrezno.

Nekateri direktorske funkcije na javnih raziskovalnih zavodih razumejo kot fotelj, na katerega se za pet let udobno zlekneš. Sam delam tudi ob sobotah in nedeljah. Čez teden se ukvarjam z administracijo, zapadlim snegom, straniščem, ki pušča, tu in tam sem psiholog, mediator …

Kdaj ste znanstvenik? Čez vikend? Da. Čez vikend. In v času dopusta.

Razumete, kaj je razlog, da je ministrica Simona Kustec nasprotovala vašemu imenovanju?

Lahko samo na glas razmišljam. Bili smo kritični do njene ocene tega, čemur ministrica pravi poučevanje na daljavo. Temu bi ministrica dala pozitivno oceno, dobro štirico. V zvezi s tem je sicer sklicala samo en večji sestanek, na katerem smo sodelovali predstavniki različnih inštitucij s področja vzgoje in izobraževanja. Začela je z ugotovitvijo, da »smo pa to dobro izpeljali«. Celo tako dobro, da bi lahko model uporabili za nadaljevanje v jesenskem času – tudi če ne bi bilo zaprtja šol. Moral sem se oglasiti. To, kar smo imeli v osnovnih šolah spomladi, ni bilo poučevanje na daljavo. Poučevanje na daljavo je, če je vzpostavljen konferenčni sistem, ko lahko vsi učenci spremljajo poučevanje prek svojega računalnika. Raziskave pa so pokazale, da je večina učiteljic in učiteljev v osnovnih šolah izvajala nekaj, čemur bi lahko rekli pomoč pri samoučenju doma. Večinoma prek elektronske pošte so učenke in učenci dobivali naloge, morda kakšno gradivo. »Preberi besedilo na tej in tej strani«, »Naredi vaje na straneh xy«, takšne stvari. In potem so učenci, ki doma imajo dostop do računalnika, te naloge delali sami.

Mnogo pa jih dostopa do računalnikov nima. Moja poanta na sestanku je bila, da moramo za začetek učenkam in učencem zagotoviti dostop do ustrezne tehnične opreme. Šolam bi morali zagotoviti ustrezne konferenčne sisteme. Ne nazadnje tudi način poučevanja, didaktične metode, bi morali prilagoditi povsem novim okoliščinam. Že na polovici moje intervencije je začela ministrica gledati v tla. Do konca sestanka nisem več dobil besede.

Drugi primer. Zavod za šolstvo, ki, mimogrede, ni raziskovalna inštitucija, je o šolanju na daljavo v obdobju epidemije izvedel raziskavo, na katero smo se bili kot raziskovalna institucija dolžni odzvati. Mimogrede, tudi sami smo pripravili raziskavo o tem obdobju, pa nam je bilo z ministrstva svetovano, naj se umaknemo. Pri raziskavi zavoda za šolstvo smo diplomatsko opozorili, da ta metodološko ni neoporečna. Samo za ilustracijo: nekateri seštevki so ne le presegali sto odstotkov, ampak so se približevali veliko večji številki, način vzorčenja je bil povsem netransparenten. Statistična plat raziskave, če malo poenostavim, je bila torej slaba. Pa tudi naš odziv je bil sprejet zelo slabo.

Potem je sledila objava štirih scenarijev, kako bi lahko pouk potekal jeseni. Ob tem pa so na ministrstvu pozabili na možnost okužbe najbolj ranljive populacije, na predšolske otroke. Na to je opozoril naš center Korak za korakom, ki se ukvarja s predšolsko vzgojo. In naše opozorilo je bilo spet sprejeto zelo slabo. Kot da bi bili strokovnost in transparentnost oviri za znanstvenoraziskovalno delo. No, vsekakor se zdi, da sta oviri pri kandidaturi za direktorja javnega raziskovalnega zavoda ...